ANTON DROBNIČ - TREBA JE ZAKRIČATI

ODBOR 2014 - 12. 8. 2014

Spoštovane Slovenke in Slovenci, dragi prijatelji slovenske svobode!

Proti koncu se nagiba že drugi mesec, ko se neomajno  zbirate pred Vrhovnim sodiščem RS, ki naj bi odločilo o zahtevi obsojenega Janeza Janše za varstvo zakonitosti proti krivični sodbi. Postopek se je ustavil ob Janševi zahtevi za izločitev predsednika vrhovnega sodišča Branka Masleše, pravnomočno pa tudi še ni rešena zahteva za izločitev vrhovne sodnice Vesne Žalik. Po dveh mesecih se obravnava zahteve še ni niti začela, saj ni še sestavljen petčlanski senat. ki bo odločal.

V podobnih postopkih za rehabilitacijo žrtev povojnih boljševiških procesov, ki so bili sproženi na Vrhovnem sodišču RS, je bila že večkrat postavljena zahteva za izločitev predsednika Branka Masleše zaradi njegove partijske in sodniške funkcije v totalitarni Jugoslaviji in nepojasnjenih ugovorov proti njegovemu imenovanju. Prav tako je bila postavljena tudi zahteva za izločitev sodnice Vesne Žalik zaradi njene partijske in sodniške funkcije v totalitarni Jugoslaviji in tudi krvnega sorodstva z Martinom Žalikom, partizanskim  in povojnim funkcionarjem boljševiškega tožilstva in vrhovnega sodišča.

Kakšne so dosedanje odločbe vrhovnega sodišča o enakih zahtevah za izločitev predsednika Masleše in sodnice Žalikove, kot je sedaj zahteva Janeza Janše? Odgovor je jasen: grozeče nezakonite!

Videl sem že več  sklepov o izločitvi sodnikov vrhovnega sodišča v postopkih po zahtevi za varstvo zakonitosti proti povojnim krivičnim sodbam. Bolj natančno jih poznam devet, izdanih leta 2013 in 2014, s katerimi je bilo zaradi nasprotovanja totalitarnemu komunističnemu nasilju obsojenih devet duhovnikov in dva laika na zaporne kazni in en laik na smrt.  Vseh devet sklepov se nanaša na zahteve za izločitev predsednika Branka Masleše in sodnice Vesne Žalik (sklepi opr. št. Su 29/2013-12, Su 29/2013-15, Su 29/2013-20,Su 29/2013-21, Su 29/2013-26, Su 29/2013-31, Su 29/2013-35, Su/29/2013-38, Su 110/2014, Su 1087/2014).

S temi sklepi je  vrhovno sodišče zavrglo vse zahteve za izločitev predsednika in sodnice, le v dveh je bilo zahtevi za izločitev sodnice ugodeno. Vse te odločbe je izdal in podpisal predsednik Branko Masleša, čeprav po zakonu za nobeno ni bil pristojen. Zahtevo za izločitev bi po zakonu smel zavreči samo senat petih sodnikov, "ki postopa v zadevi". Tudi če ne bi bilo jasne zakonske določbe o pristojnosti senata, Masleša sam o svoji izločitvi ni smel odločiti, saj je  šlo za odločanje o navskrižju osebnih interesov. Razen tega je bil sam v postopku izločitve in ni smel ničesar odločiti.

Zahtevi za izločitev sodnice bi po zakonu smel ugoditi samo drug sodnik, ki bi ga moral imenovati predsednik. Sam tega ni smel storiti, ker je bil tudi on v postopku izločitve.

Kot razlog za zavrženje zahtev za izločitev je Masleša navedel zakonsko določbo, da se zahteva za izločitev "zavrže, če je iz njene vsebine razvidno, da gre za očitno neutemeljeno zahtevo, podano z namenom zavlačevanja postopka ali spodkopavanje avtoritete sodišča". Abstraktne zakonske določbe ni z ničemer konkretiziral, navedel ni niti ene besede iz zahteve, iz katere bi bila razvidna očitna neutemeljenost. Namen izpodkopavanja avtoritete sodišča naj bi bil očiten iz tega, da se "kljub jasno zavzetim stališčem" zahteve za izločitev ponavljajo, "kar je treba razumeti kot nespoštovanje in omalovaževanje sodišča". Svoje mnenje  torej dokazuje z istim svojim mnenjem!

Predsednik Masleša je zahteve za izločitev vrhovne sodnice Vesne Žalik zavrgel še z utemeljitvijo, da ni v zahtevi navedeno, v kakšnem sorodstvu je z Martinom Žalikom. V resnici je bilo v zahtevah navedeno, da gre za krvno sorodstvo, razen tega se je morala o tem izjaviti sama Žalikova. Predsednik bi jo vsak trenutek lahko tudi vprašal ali pa pogledal podatke  v svojem  uradu. Po številnih zavrženjih pa je predsednik v sklepu pod št. Su 29/2013-35 z dne 24. 9. 2013 kar naenkrat vedel, v kakšnem sorodstvu sta oba Žalika in zahtevi za izločitev Vesne Žalik ugodil "zaradi krvnega sorodstva v ravni vrsti".  Zdi pa se, da je predsednik Masleša zelo pozabljiv, kajti v nadaljnjih sklepih mu je bilo sorodstvo obeh Žalikov na vrhovnem sodišču zopet neznano, v sklepu št.  Su 110/2014 z  dne 15.1.2014 zopet znano, pet mesecev kasneje pa je s  sklepom  št. Su  1087/2014  z dne 11.6.2014 zahtevo za izločitev Žalikove zopet zavrgel zaradi neznanega sorodstva.  Je predsednik res tako pozabljiv, ali gre za kaj hujšega?

Masleša pravi, da je bilo "že v več sklepih ... pojasnjeno, da je ... sodnikovo splošno življenjsko, politično, ideološko ali versko prepričanje stvar njegove intimne sfere...", kar pa sodnika "ne more in ne sme izključevati od sodelovanja pri sojenju".  V resnici predlagatelji sodnikom niso očitali njihovega osebnega prepričanja in ne samega članstva v neki nedolžni parlamentarni stranki demokratične in pravne države, kot nepošteno govorijo predsednikovi sklepi, ampak funkcionarsko delovanje v totalitarni in zločinski  komunistični partiji boljševiškega tipa, ki je bila edini vladar in lastnik totalitarne in zločinske države SFRJ, kot je ugotovljeno že v Temeljni ustavni listini in v številnih zakonih samostojne Republike Slovenije ter v mnogih odločbah tako Ustavnega sodišča RS kot Vrhovnega sodišča RS. Ne gre torej za sodnikovo  intimno sfero, ampak za njegovo javno delovanje na represivnih oblastnih položajih totalitarnega boljševiškega sistema.

Masleša v svojih sklepih še trdi, da so pravila sojenja postavljena tako, da sodnikovo prepričanje "ne more in ne sme vplivati" na pravilnost in zakonitost sodbe. Nepravilnost in pristranskost sodnika naj bi izključil tudi postopek njegovega imenovanja v trajni sodniški mandat. Vsi vrhovni sodniki imajo trajen sodniški mandat, kar pomeni, da so bili podvrženi kar dvakratni presoji osebnostne primernosti. Zahteve za izločitev naj bi zato bile sistemsko neutemeljene.

Od vsega tega je res samo to, da sodnikovo prepričanje ne sme vplivati na sojenje, ni pa res, da ne more vplivati. Tudi krasti ali moriti se ne sme, pa to vendar ne pomeni, da se krasti ali moriti ne more. Predsednik teh temeljnih pojmov očitno ne razlikuje ali pa noče razlikovati, kot ne razlikuje splošne osebnostne primernosti za imenovanje v sodniški mandat od dvoma v nepristranskost sodnika v konkretni kazenski zadevi. Zato zanika veljavnost zakonskih določb o zahtevi za izločitev.

Zahteve za izločitev tudi niso bile podane na podlagi "domneve o pristranskosti" sodnikov, kot predsednik v svojih sklepih podtika predlagateljem, ampak na podlagi "dvoma o njihovi nepristranskosti", kar je seveda bistvena razlika. Predlagatelji niso ničesar domnevali, so le dvomili v nepristranskost tako ali drugače prizadetega sodnika. Predsednik zopet ne razlikuje dveh različnih pojmov ali jih noče razlikovati.

Predsednik Masleša v svojih sklepih navaja, da "sistem sojenja vsebuje različne mehanizme za preprečevanje odklonov". Takšen mehanizem je po njegovem mnenju tudi "varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin". Zato za sodnika s trajnim mandatom izločitev ni potrebna in predstavlja le spodkopavanje avtoritete sodišča.

Gre za pojmovno zmešnjavo, kot jih je v sklepih še cela vrsta. Človekove pravice seveda niso mehanizem, sredstvo za varstvo, ampak so predmet varstva. Sredstvo za varstvo pravice ni pravica sama, ampak prav zahteva za izločitev. Te pa  predsednik ne priznava, saj očitno ne loči med pravico in sredstvom za njeno varovanje. Ali pa se požvižga na smiselnost  zapisa in na predlagatelja, kateremu  mu je namenjen.

Brez vsake zveze s predmetom odločanja se  Masleša sklicuje tudi na svoj položaj predsednika in na legitimnost imenovanja, čeprav "vrhunski pravnik", ki je takrat vodil sejo sodnega sveta in je danes pričakovani mandatar, ni hotel pogledati v sodne spise, da bi pojasnil resne ugovore zoper imenovanje. Mimogrede, morda kdo ve, kako je mogoče natančno v čelo ustreliti begunca, ki beži od vas?

Z opisanimi sklepi je predsednik Masleša kršil zakon o kazenskem postopku in ogrozil človekovo pravico do nepristranskega in pravičnega sojenja, kot jo določa 23. člen Ustave RS in 6. člen Evropske  konvencije o človekovih pravicah.  V vseh opisanih zadevah gre za povojne politične in ideološke obsodbe. Zato je prizadeta tudi človekova pravica do osebnega dostojanstva po določbi 34. člena Ustave RS, saj je v civiliziranem svetu nesprejemljivo, da o rehabilitaciji obsojencev nacističnih ali komunističnih sodišč še po 70 letih odločajo nacistični ali komunistični sodniki. Posebej nesprejemljivo je, da so v opisanih zadevah nekdanji komunistični funkcionarji odločali tudi o rehabilitaciji sedmih  duhovnikov in celo dveh škofov. Gre za brezobzirno žalitev živih in mrtvih ter za popolno odsotnost samospoštovanja pri sodnikih!

Tako se je v svojih nezakonitih sklepih predstavil predsednik vrhovnega sodišča. Te sklepe bi si morali ogledati mnogi, tudi varuh človekovih pravic, protikorupcijska komisija in ne nazadnje kriminalisti, saj gre celo za sum kaznivih dejanj.
Za takšne neprimerne in nesposobne sodnike zato ni nič čudnega, da se obravnava zahteve Janeza Janše po dveh mesecih še ni začela, čeprav ima prav Matevž Krivic, da bi vrhovni sodniki lahko odločili v enem dnevu. Tudi sodni pripravnik ima na pravosodnem izpitu časa osem ur, da reši nalogo, ki je navadno pritožba zoper sodbo okrožnega sodišča.

Izgovor sodnice poročevalke, da mora pregledati več tisoč listin, je povsem neresničen. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se - drugače kot pri rednih pravnih sredstvih - ne presoja pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, ampak samo postopkovna in vsebinska zakonitost, še to samo v tistih delih, ki so izrecno napadeni. Janša uveljavlja predvsem ugovor nepopolnosti obtožnega akta in sodbe, ker razen zakonskih znakov kaznivega dejanja nimata opisa dejanske storitve. To je mogoče hitro ugotovitvi s pregledom izreka v obtožnem aktu in v sodbi. Niti razlogov v obeh aktih ni treba brati. Kdor tega ne zmore v enem dnevu, res ni primeren niti za okrajnega sodnika.

Zmorejo, kadar hočejo, ne  zmorejo, kadar nočejo. Leta 1945 so znanega slovenskega pisatelja v enem tednu poiskali, obtožili in obsodili na dveh stopnjah, ustrelili in neznano kje zakopali. Njegova rehabilitacija je bila zahtevana pred 18 leti. Vrhovno sodišče pa obravnave niti po 18 letih še ni začelo! Medtem sta umrla tako predlagatelj, sin obsojenca, in njegov odvetnik. O neki drugi revolucijski smrti je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena pred sedmimi leti. Vrhovno sodišče  obravnave še ni začelo, čeprav je  rešitev očitna  že po desetih minutah. Tudi pri tistih zahtevah, ki so ugodno rešene, se zelo potrudijo, da niso rešene v škodo komunistične revolucije. Te besede boste v sodbah težko kje našli!

Majhen izsek iz resničnega delovanja vrhovnega sodišča, ki sem ga opisal, jasno kaže, kako globoko v boljševizmu je vrh naše sodne oblasti. Ne gre samo za Janeza Janšo. V hudi nevarnosti je samostojna in neodvisna Republika Slovenija, ogrožena je svoboda, demokracija in prihodnost vseh Slovencev! Takšnim sodnikom in njihovim krivičnim odločbam ne gre niti spoštovanje niti molk!  V nevarnosti je treba kričati!