Ustavno sodišče v svojem sklepu o zavrženju ustavne pritožbe ogromno prostora namenja pomenu medinstitucionalnega zaupanja med njim in Vrhovnim sodiščem. Ustavno sodišče, tudi zato, da si je lahko samo pilatovsko umilo roke, ni želelo odločiti o ustavni pritožbi, ker je verjelo, zaupalo in pričakovalo, da bo Vrhovno sodišče hitro in učinkovito zagotovilo spoštovanje pritožnikovih človekovih pravic.
V luči očitkov resnih kršitev človekovih pravic, ki se pojavljajo v zadevi Patria, je Ustavno sodišče šlo še korak dlje in posebej opozorilo na pooblastilo, ki ga je imelo že prvostopenjsko sodišče, še posebej pa Vrhovno sodišče, da v skladu s 423. členom ZKPodloži ali prekine izvrševanje pravnomočne sodbe do dokončne odločitve o zahtevi za varstvo zakonitosti.
Dejstvo, da to tega ni prišlo niti 13 dan zapora Janeza Janše, je jasen dokaz, da Vrhovno sodišče po zaslugi svojega predsednika Branka Masleše in sodnice poročevalke v tej zadevi Vesne Žalik, ravna neustavno, kakor tudi v nasprotju z določili Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
Tako ravnanje s strani najvišjih nosilcev sodne oblasti v Sloveniji dokončno razkraja same temelje pravne države. Še več, ko se vrhovni sodniki v očeh javnosti postavijo nad Ustavo in mednarodne norme o spoštovanju človekovih pravic, je s pravno državo in ustavno demokracijo konec. Kako dolgo še bomo priča takemu odkrito pravno nevzdržnemu stanju?
Odbor 2014, 2. 7. 2014
Jul 02, 2014