Sicer pa lahko skoraj vsak dan vidite, po čigavih standardih sodijo, tamle, na drugi strani ceste, ko nam nekaj odposlancev Popit Bavconovega preročišča maha z jugoslovanskimi zastavami in poveličuje diktatorja Tita, zaradi katerega je trpelo in umiralo na tisoče ljudi.

Kdo ne pozna odlične skupine Hazard, ki je v začetku osemdesetih osvajala slovenska srca s popevkami Marie, ne piši pesmi več, Vsak je sam, Nena, Otroci pankrtov, Tovariš Rock'n'roll, Najlepše pesmi, Papige, Nafta in Kopalnico ima? Ne usoda, ampak Udba je zarezala v življenja članov skupine Hazard. Danija Gančeva so takrat v trenutku izgnali iz Slovenije, ker ni hotel sodelovati v nagnusni udbovski akciji, da bi vohljal in ovajal svoje prijatelje, bolgarske državljane .

V omenjeni akciji, za katero je vedel celoten takraten jugoslovanski vrh, je sodelovalo ogromno ljudi. Četverica bolgarskih glasbenikov, ki so priključili še dva Srba, enega Armenca ter dva Slovenca, je bila tako 22. oktobra 1984 na temeljnem vojaškem sodišču v Ljubljani spoznana za krive vohunstva, terorizma in propagande. Vsi naj bi delovali v korist bolgarske obveščevalne službe. Kot je danes znano, je šlo le za povračilno akcijo jugoslovanskega režima, ki se je s tem odzval (beri: maščeval) na aretacijo nekaj domnevnih jugoslovanskih vohunov v sestrski socialistični republiki. Ves proces se je montiral z znanjem takratne državne in slovenske SDV. Vojaško sodišče pa je izvrševalo ukaze bolnih umov. »Veštak« ali po slovensko strokovnjak za eksploziv je bil Milan Aksentijević, ki je eksploziv iskal še leta 1989, vojaški sodnik v procesu pa je bil Alojz Ferlinc. So vam imena kaj znana?

Med političnimi zaporniki je bil tudi Agop Stepanjan, ki ne bi, kot nam je povedala njegova žena Cveta, ostal živ, če se ne bi konec osemdesetih zgodil proces JBTZ. Takole nam je dejala: »Kljub vsemu slabemu, kar smo doživeli, je bila za nas sreča, da so se ljudje takrat, ko se je začel proces proti četverici, dvignili in kazali so se prvi zametki popuščanja v zaporu. V začetku leta 1989 so moža premestili na Poljanski nasip na forenziko, kjer je bil skupaj z g. Ivanom Borštnerjem. Tam so ga šest mesecev zdravili. Potem so ga 1. 6. 1989 izpustili iz zapora brez vsakršnih dokumentov, samo z obvestilom, da mu kazen poteče 12. 4. 1993. Pogojno je bil politični zapornik še v demokratični Sloveniji do leta 1993.«

Gospa Stepanjan nam tudi pove, da so pri tem procesu sodelovali isti ljudje, ki so danes znani odvetniki, sodniki, tožilci, sodni tolmači in tako dalje. Monopol v sodstvu tako še vedno zasedajo ljudje, ki so v prejšnjem režimu sistematično kršili človekove pravice. Zato tudi vrhovno sodišče leta 2002, ko je pregledovalo zadevo, ni videlo montiranega procesa, ampak je razveljavilo le slavni 133. člen verbalnega delikta, drugo pa poslalo v obnovo.

Gospa Stepanjan še pove: »Sodbo so, tako kot se vidi iz dokumentacije v arhivu, nepravilno razveljavili in ne vem, kdo bo za to odgovarjal. Razveljavljena je bila 31. 12. 2002, na silvestrovo. Malce ironično. Moj mož je kmalu nato umrl, in sicer 19. 1. 2003, zato ni imel pravice do odškodnine za nematerialno škodo. Si predstavljate? Čeprav mu je Udba uničila življenje. Sama se po sodiščih borim že 30 let. Vsak postopek traja najmanj 10 let. Zadevo najprej dobiš, nato jo drug organ razveljavi in tako naprej, v nedogled. Zato se čudim, ko sedaj poslušam ljudi, ki pravijo za gospoda Janšo, naj pravna država reši stvari in da se ne sme izvajati pritiska na sodišča. Če je to pravna država, s katero se hvalijo eminentni pravniki, potem naj jo poskusijo kar sami. Rada bi jih videla, kaj bodo govorili potem. Vsak naj to doživi na lastni koži, pa bo videl, kako je v tej naši demokratični državi. Namesto da bi država sama popravila krivice, ki jih je storila, moraš ti dokazovati svojo pravico po sodiščih. Mislim, da naši sodniki ne vejo, kaj je pravica. Držijo se zakona, tudi vejice upoštevajo, da po naključju ne bi bilo kaj narobe, stavke pa obrnejo tako, da je njim v prid.« Tako Stepanjanova.

Sama z njeno zgodbo trkam na vest vseh odgovornih prav na dan, ko se je leta 1988 zgodilo zborovanje na Roški v podporo četverici JBTZ, ko je bila v montiranem procesu četverica obsojena na zaporne kazni.

Kar komunistični nomenklaturi ni uspelo takrat, so ponovili leta 2014. Z montiranim političnem procesu v zadevi Patria. Odgovorni za dejanje so preslišali celo opozorila pravnih strokovnjakov, ki so raztrgali tako obtožni predlog kot tudi obsodbo v zadevi Patria

Preslišani so bili:  dr. Matevž  Krivic, dr. Vasilij Polič, dr. Lojze Ude, drr. Klemen Jaklič, dr. Tone Jerovšk, Jana Zobec, dr. Mitja Deisinger, dr. Ernest Petrič, dr. Lovro Šturm, Aleksander  Čeferin, dr. Vlad Perju, dr. Ivan Bele, Marko Bošnjak, dr. Marko Novak ter dr. Mateja Avblja.

Zato Masleša, do kdaj še?

Svoboda Janši, svoboda Krkoviču, svoboda Sloveniji!