In katera je misel, ki določa ta prostor – ki jo prinašamo tudi s seboj in tako dopolnjujemo ta prostor? To je misel, da večji del tega, kar mediji izdelajo, prihaja pred nas v dvojni fakturi: prva je družbena, gospodarska in politična praksa, ki jo prepoznamo in, čeprav ne deluje, vemo, da je; druge pa enostavno ni in nas tako opozarja nase s svojo odsotnostjo in praznostjo. Tako prihaja pred nas pohabljena celota. Osnovna misel, ki nas tukaj pričaka, je nezadostnost in celo zmedenost v doživljanju javne biti. (Nefunkcionalnost javnega uma, o katerem je veliko govorila Hannah Arednt). Da je takšno stanje zavestno vzdrževano, na to nas navaja misel, da takšno, kakršno je, določenim ljudem omogoča dvojno igro. Ta igra jim, umetelno zasnovana in odigrana, omogoča, da hkrati so in niso. To pa je stanje, ki je za obstajanje skupine po njenem ponesrečenem zgodovinskem nastopu, po katastrofalnem poizkusu polastitve sveta, izredno ugodno in olajševalno.

A nas vse to še bolj utrjuje v spoznanju in pritrjevanju stavku, da je resnica in samo ena. Ena sama, a se vendar zdi, da je ljudje ne vidijo. Ali pa jo vidijo, a si v svojem – bogve od kod izvirajočem nezaupanju vase – ne upajo misliti, da je to, kar vidijo, res. Noben, še tako racionalen ukrep, ne bo preprečeval družbenih in gospodarskih ujm, dokler ne bodo zbrali dovolj poguma in poiskali in prepoznali neko temeljno in vse življenje obvladujoče dejstvo.  Ali resnico.

Tudi noben vnos zlatega fiskalnega pravila nam, v končni analizi, ne bo pomagal. Pomagala nam bo samo ena reč: če bomo v ustavo vnesli našo bistveno zgodovino. Ko pravimo »našo bistveno zgodovino«, lahko mislimo samo na eno stvar: na agresijo boljševiške totalitarne ideologije in njenega nasilja sredi 20. stoletja.

Boljševiški angažma v slovenski zgodovini predstavlja tisti usodni čas, v katerem moramo, če hočemo res kaj zvedeti o sebi, iskati vzroke za vse stranpoti in vsa v brezpotja našega prebivanja v sedanjosti; pa tudi za vse stranpoti  in brezpotja, ki nas čakajo v prihodnosti. To nikakor niso samo velike besede. To je, da tako rečem, fizikalna resnica našega časa in naše zgodovine.

Vidite, o boljševizmu obstaja nekaj sto knjig, a prave, se zdi, ni še nobeden napisal. Izjema, naj že sedaj povem, edina izjema, bi si človek drznil reči, je Fjodor Mihajlović Dostojevski in njegovi Besi. Če boste knjigo prebrali, boste to sami videli. Do sedaj ni bil še nihče, ki je to naredil, razočaran. Brali boste zgodbo nekega provincialnega ruskega mesta, a ko jo boste odložili, boste rekli, da sedaj veste, kaj je to boljševizem. To boste izvedeli iz knjige, ki je bila napisana leta 1872, torej 45 let pred Rdečim Oktobrom.

Dragi prijatelji, sedaj bi vas moral opozoriti še na neko določilo, ki velja za tiste, ki so v Sloveniji izvedli agresijo, ki sem jo malo prej omenil. Tudi oni so se zgledovali pri ruskem boljševizmu. V Dolomitski izjavi, ki je izšla 1. marca 1943, sredi državljanske vojne torej, stojijo zapisane naslednje besede: »Komunistična partija Slovenije je zgrajena in vodena po organizacijskih in političnih načelih boljševizma«. Glede teh načel bi vam sedaj nekaj bistvenega povedal, če bi citiral besede iz »Rdečega meča«, organa Čeke, z dne 18.8.1919. Takole se glasijo: »Nam je vse dovoljeno«.  Tako torej, nam je vse dovoljeno. To je bilo izhodišče in vzor, vidite.

Naj za popolnejšo sliko dodam še eno ilustracijo: Januarja 1942 je potekala v berlinskem predelu Wannsee konferenca s tem imenom, kjer so se dogovarjali o organizaciji nacističnega čiščenja Srednje in Vzhodne Evrope. V zgodovinskem spominu so ostale besede, ki jih je tam izrekel Himmler, eden od poglavitnih organizatorjev. Rekel je: »Jasno je, gospodje, da od vas pričakujem nadčloveško nečlovečnost«. Torej nadčloveško nečlovečnost. Človek ne more, da ob tem ne bi pomislil, če so tudi organizatorji Barbarinega rova in Konfina imeli za potrebno kaj podobnega reči tistim, ki so jih zadolžili za polnjenje rudniških jarkov z ljudmi,  ki so jih prej pokončali – ali pa tudi ne. Ali pa tiste, ki so ranjence, bolne in onemogle, prenekatere brez rok in nog, vlačili po strmem gozdu do brezna v neki globoki slovenski grapi. Ali so tudi ti imeli za potrebno izreči kaj vzpodbudnega ali pa so zaupali, da bo že dolgoletna praksa zagotovila primerno in zanesljivo storilnost njihovih izvajalcev.

Če kdo misli, da mu je dovoljeno uprizoriti Barbarin rov in Konfin, potem najbrž misli, da mu je dovoljeno storiti vse. Zadržanje pravnih institucij Republike Slovenije do navedenih dejanj – da jih obdelajo s svojimi legitimnimi orodji –  si ne moremo razlagati drugače kot tako, da živimo v državi, v kateri je dovoljeno vse. In ker takega načela v nobeni državi konsekventno ni mogoče izpeljati, izhaja sklep, da je poljubnost dobila poglavitni značaj pravnega presojanja. Ali drugače: da država, ki tako misli o sebi, ni država; in da državljani, na katerih država uveljavi to načelo, niso državljani – kar jim država lahko kadarkoli dokaže. Nedotaknjena dejstva, kot so Krimska jama, Huda jama, Konfin itd., itd., mečejo senco na državo in nakazujejo njeno pravno labilnost in negotovost.

Tu moram uvesti ime človeka, zaradi katerega smo danes tukaj. Janez Janša ni bil obsojen zaradi česarkoli, kar bi imelo kako zvezo z nabavo orožja v neki tuji državi, ampak zato, ker je v svoji celotni politični karieri dajal vedeti, človeško in politično, da mora RS postati država in njeni prebivalci državljani. V tej nameri ali zaradi te politične filozofije je Janša postal nevaren. Zato ga je bilo treba onemogočiti. Spričo njihove domiselnosti jim gotovo ni manjkalo možnosti, a so se odločili za zapor in jim pri tem ni bilo mar, da so s tem žalili ne samo njega, ampak cel narod. Tako malo nas cenijo, da so mislili, da si to lahko že ali še privoščijo. S tem, da prihajate sem, jim dajete vedeti, da nimajo prav. S tem, da prihajate sem, ravnate tako, kakor da bi kdaj brali znameniti Adornov stavek: »Potreba, krivici, ki se je zgodila, dati glas, je pogoj vse resnice«. Isti avtor govori nadalje še o »avtoriteti tistih, ki prenašajo krivico«. In kdo bi mogel reči, da Janša ni tako sprejel zgodovine – pa naj bi se sam še tako branil te besede – da je postal slovenska avtoriteta. In ali ob tem ne bi kazalo pokazati tudi na bedo tistih volivcev, ki 13. julija niso bili v stanju tega videti. Ne govorimo prvenstveno o kakem človeku, govorim o zgodovini. Zgodovina pa zahteva, da vidimo stvari, ki jih je treba videti. Kateri narod v Evropi pa je imel tako 20. stoletje, kot smo ga imeli Slovenci? »Avtoriteti trpljenja«, še pravi navedeni avtor, »so izpostavljene vse religije in vse kulture človeštva«. Kdo bo torej že prišel in razložil to žalostno jukstapozicijo: slovensko 20. stoletje na eni strani in obstoj postboljševiške medijske služinčadi na drugi. Ali je to soobstojno? Če se nekoliko ustavimo ob količini slovenske bolečine v 20. stoletju, se pred nami pokaže razumno vprašanje: Zakaj nismo boljši ljudje?  Zakaj nismo boljši ljudje!  Ali ni naravno,  da se ob toliki bolečini človekovo srce napolni z usmiljenjem? Kaj se je z nami zgodilo? Kaj se je z nami zgodilo!

Včasih si že mislim, da je imela Svetlana Aleksijević, ruska pisateljica in disidentka, bolj prav, kot smo si mislili ob prvem branju: »Komunizem je imel abotni načrt, preoblikovati nekdanjega človeka, starega Adama. To mu je uspelo. Mogoče je to sploh edino, kar mu je uspelo«.

Naj bo slovenska politična bilanca še tako nevzpodbudna, je pri celi reči pomembno to, da jo poznamo: takšno, kakršna v resnici je. Izhodišče vseh rešitev sta razumetje in spoznanje. Od njune globine je nazadnje odvisna tudi volja, brez katere tudi ni nič. Pri obojem, pri razumetju, spoznanju in volji, imamo vse razloge, da ponovno pomislimo na človeka, zaradi katerega prihajamo sem, vedoč, da nam Janez Janša sedaj govori o obojem še z večjo avtoriteto. Lahko bi rekli, z edinstveno avtoriteto na Slovenskem.

Jaz se ga posebno dobro spominjam – mogoče tudi vi – ko so nam, ne vem več natanko ob kateri priložnosti, od nekod z zahoda prenašali njegov govor na platno na Kongresni trg. Kak mesec za tem pa je naneslo, da sem doma slučajno odprl televizijo ravno ob času, ko so začeli ponavljati njegov govor na Kongresnem trgu. Tri ali štiri stavke sem poslušal sedeč pri mizi, potem pa sem začutil, da moram vstati.    

DODATEK:

V zvezi z naslovom pričujočega besedila, bi me zanimalo in bi se zato drznil vprašati, ali so aktualni sodniki Ustavnega sodišča pri odločanju primera Janeza Janše to delali v prisotnosti svarila, ki ga je glede tega konkretnega primera nekaj tednov prej formuliral nekdanji predsednik te visoke pravne ustanove dr. Ernest Petrič. Ali so začutili delikatnost trenutka in še enkrat prisluhnili besedam zaskrbljenega kolege ali pa so se zanašali na lastne resurse      (kakršni so pač bili).

                                                                                                                                                     

                                                                                                                                                      Justin Stanovnik