Spominjal sem se obenem in počastil tudi svojega starega očeta-nonota, predvojnega pravnika in sreskega načelnika, doma iz Opčin nad Trstom, ki ga je povojno divjaško oblastništvo in sodstvo, trdno v rokah nekdanjih oznovskih oficirjev in njim podobnih skrajno brezobzirno in kar serijsko metalo iz služb. Enkrat celo z odpovedjo na sam božični dan.

Kaj jim je ta zadržani in nič revolucionarni gospod žalega storil, da so tako pometali z njim? Kot narodno zavedni begunec pred fašističnim zatiranjem si je bil z mlado družino prisiljen iskati službe daleč od domače zemlje in nekje v slavonskih ravnicah mu je bilo pred in med vojno kataklizmo tamkajšnje ustaštvo povsem tuje. Bil pa je v stiskah v veliko pomoč družinam, zlasti otrokom tamkajšnjih partizanov. Nič hudega niti ni hotel njihovi povojni oblasti, naj se intimno še tako z njo ni strinjal. Le delati je želel kot pravnik na način kot je po profesiji in po vesti edino znal. Pošteno in po zakonih. Ne po kakršnihkoli političnih direktivah. Zato sploh ni bil dojemljiv za nasvete in navodila, kakršne so mu delili predpostavljeni, pogosto polpismeni ljudje, ki so mu jih komunisti napravili za šefe in nadzornike. Moj klasično, še v avstroogrski gimnaziji izobraženi nono ni znal niti dobro držati jezika za zobmi, ko so mu oboroženi z »modrostmi« pseudomarksističnih šnelkurzov, citirali floskule o odmiranju države in odmiranju onega po njihovem starikavega prava, ki išče resnico in deli pravico in se pri tem striktno drži zakonov.

Kakorkoli bil očitno benigen in človeško priljubljen, so ga v poklicu gladko in ne enkrat povozili, ker ni želel postati del njihove nove mašinerije, mašinerije revolucionarnega prava, kjer politična motiviranost razsojanja  ni eksces, ampak zapovedana vrlina. Revolucionarnega prava, kakršnega je črno na belem oznanjal recimo Ljubo Bavcon. S tem, ko še vedno in brez zadržkov prisegajo na to sivo, zelo sivo eminenco, si v slovenskem pravu in sodstvu sami izrisujejo svojo v resnici vse manj čedno Dorian-Grayevsko podobo.

Kako je možno, da danes, četrt stoletja po padcu berlinskega zidu in evropskega komunizma, ko smo srečno dosegli svojo državo in jo vključili v demokratični družini EU in NATO, vsaj mene razmere tako usodno in vse bolj spominjajo na pripovedovanja starega nonota, ki sem jih kot otrok s takim zanimanjem požiral? Odkod nam pred oči spet stopajo oživljene podobe časov, stalinističnih po vsebini, četudi titovskih po deklariranju, ko so bila sodišča tudi, če ne predvsem za to, da se režim znebi njim neljubih elementov? So v ustanovah, ki bi morale vzbujati demokratičen ugled in široko zaupanje, kot je tale za nami, res popolnoma prespali, vsaj tako se meni vse bolj zdi, prelomna leta Evrope: 1989, 1990, 1991?

Kako si drugače razložiti odsotnost vsakršnih pregonov, kaj šele obsodb za desetletja flagratnega kršenja človekovih pravic, vključujoč najtemeljnejše, to je nedotakljivosti človekovega življenja, kako nepregon povojnega izvensodnega genocida desettisočev na slovenskih tleh? Kako recimo drugače razložiti prav pobalinska nagajanja, ki jih je bil med sodniki, sodnicami deležen državni tožilec Drobnič, ko je želel obnoviti Rožmanov proces? Kako drugače razložiti, da ob milijardah okradenega skupnega premoženja v zaporih ni nikogar od stotin, če ne tisočev tajkunov in tajkunčičev, razen parih izjem ( recimo dveh gradbenih baronov), ki so jim piramidne igrice pokvarile posledice poka ameriškega nepremičninskega balona in so torej bili ekonomsko gledano že nemočna trupla, preden se jih je kvazipogumno lotilo naše pravosodje.

To naše »vrlo« pravosodje korupcije očitno ne vidi in ne išče med tistimi, ki so včeraj imeli nič in imajo danes vsak milijone na milijone doma, da niti ne razmišljamo o davčnih oazah. Ne vidi in ne išče ga med takimi politiki-bogataši, ki v intervjujih na tujih TV postajah, kjer se jih novinarji očitno upajo vprašati tudi kaj vsaj malo drznega in inteligentnega, izjavi recimo, da njega slovensko sodstvo že ne bo nikoli obsodilo, saj je vendar od nekdaj nasprotoval politiki Janeza Janše. Dal je tako izjavo in preživel, saj je očitno slovenskim medijem, kakršne dominantno imamo, izjava povsem korektna.

No in ob takem »preganjanju« korupcije se za vrhunec igre absurda naše pravosodje prav v imenu tega pregona loti voditelja opozicije in osamosvojitelja, ga brez konca in kraja, preko treh izkrivljenih parlamentarnih volitev, katerih posledice trpi cela država, sadistično secira, obsoja in zapira. Brez dokazov, da je po krivem vzel en sam evro v lasten žep. Ne, nekdo naj bi mu dal neko strašno obljubo. Ne v njegovo korist, v korist nekoga tretjega. In za to obljubo se ne ve nič, ne kdaj, ne od koga, ne kje, ne kako, ne koliko. Brez najmanjšega dokaza, še več - celo v bolnem prepričanju, da tu sploh ni potrebno karkoli dokazovati.

To, kar počenjajo Janezu Janši, njegovim dragim in celi Sloveniji je nezaslišan škandal in sramota! To je nezaslišana politična zloraba slovenskega sodstva, kakršnega lahko počnejo samo osebe nezrele in nevredne profesionalnega delovanja v sodstvu demokratičnega tipa! Lahko bi zamižali na eno oko ob družinskih zgodbah ljudi z vrhov trenutne sodne piramide, recimo o vlogi pri likvidaciji prekmurskega narodnega voditelja, danes svetniškega kandidata Daniela Halasa, pa o vlogi pri procesu in smrtni obsodbi nekomunističnih akterjev rezistence in oporečnikov Nagodeta in Sirca, lahko bi odmislili hipertrofijo rodovniških povezav z generali JLA, oficirji KOSa, bogastvo zapisov v preživelih udbovskih arhivih ipd. Saj grehov očetov se naj po uzancah civilizacije ne bi pripisovalo sinovom in hčeram. Je pa upravičeno pričakovat, da bojo ti sinovi in hčere znali potegniti črto in ne ponavljati zavržnih in nečloveških napak preteklosti.

V Evropsko Zvezo pač ne sodijo politični zaporniki! Tudi ne ujetniki, kot je bizarno ušlo iz podzavesti voditelju najbolj gledane informativne oddaje v državi. Slovenija si ne sme več dopuščati politično motiviranega sodstva, najmanj očitnih zdrsov v regresijo stalinističnega sodnega tipa. Če Janše ali kogarkoli ne marajo, je to njihova osebna svoboda, ki ne vključuje pravice, da bi ga zato ali celo po navodilih smeli preganjati in mu pristransko soditi.

Še dodaten premislek: ko osupel spremljam, kako znaten, oblastno in kapitalsko premočen del slovenstva kot svinja z mehom dela z vrednotami slovenske osamosvojitve, vključno z vodilnimi osebnostmi osamosvojitve in medtem ko sodstvo, kakršnega imamo, oprošča vsakršne krivde nosilce vojaške agresije na Slovenijo, se večkrat spomnim osamosvojitve in osamosvojiteljev Združenih držav Amerike. Očete ameriške demokracije in borce za neodvisnost namreč oni složno in poudarjeno spoštujejo, častijo, jih jemljejo za trajen navdih. Tako včeraj kot danes. Ko nam naša medijska scena vztrajno kaplja po glavah, kako bo Sloveniji bolje, ko se končno znebimo vpliva osamosvojiteljev na aktualno politiko, pomislim na ameriški odnos velikega zaupanja do Georga Washingtona, Benjamina Franklina, Thomasa Jeffersona. Vojskovodja Washington je tako prvi predsednik še dve leti pred smrtjo, Franklinu pripadejo ugledne evropske ambasadorske pozicije in nato skoraj do smrti vodenje države Pensylvanije, mlajši Jefferson, glavni avtor Deklaracije neodvisnosti svoj mandat tretjega predsednika ZDA končuje 1809, to je kar 33 let po objavi deklaracije, ki je uvod v osamosvojitev. Tako Američani. Slovenci pa očitno v privoščljivem, orkestriranem in dirigiranem uničevanju osamosvojiteljev, eni kot akterji, drugi kot opazovalci, kdaj ti padejo, da se opravi vloga hijen, mrhovinarjev, tretji kot žalujoči ostali. Quo vadis, Slovenija?

Ko sem na kolesu po drevoredu mogočnih hrušk, katerega neskladnost s siceršnjo okolico je tako pristno opisala velika dama in soproga političnega zapornika g. Urška, zapuščal okolje Doba, kjer mi je pogled dajal turoben vtis koncentracijskega taborišča, zvočna kulisa krakajočih vranov pa je poudarjala zloveščnost, sem jo mahnil še na svojo priljubljeno točko v smeri bližnjega Šentruperta. Ustavil sem se levo od ceste pri vrhu zame čudovitega, v zelen strm travnik položenega starinskega križevega pota. Tu sem počil in si vzel čas za razmislek o križevih potih naše dobe in našega prostora. V zgodbi zapornika z Doba, ki to nikakor ne bi smel biti, sem prepoznaval današnje pismouke in starešine, današnje Pilate in Barabe, nahujskane množice in prestrašene demoralizirane učence, Simone Cirenejce in Veronike s prti, zasmehovalce in one, ki žrebajo za oblačila križanega, pa tiste, ki mu dajo piti žolča in kisa.

Veliki petek se na prvo žogo kaže kot žalostni konec in vir brezupa. A tam, kjer sem pod križem na zelenem bregu ob biciklu in prigrizku sedel, se le malo višje nad travniškimi sadovnjaki svetli Vesela gora, baročni romarski Marijin hram. In simbolika podobne Vesele gore je prihodnost Jezusovih apostolov pred okoli 2000 leti, sposobnih preseči občutke lastne nemoči in brezupa ob Učiteljevi smrti na križu, okrepljenih v duhu prepričanja, vztrajnosti in skupnosti na način, ki je v nekaj stoletjih cele kontinente, tudi našega evropskega, brez ognja in meča, brez oblasti in denarja, preobrazil k civilizaciji krščanstva.

Nikoli krivica v človeški zgodovini ni imela zadnje besede. Vedno so prišli uvidi zmot in uvidi zla in pogumna zmagovita pričanja za dobro. Nikoli niso tiranije imele posebej dolgega veka, vedno so jim sledile množične katarze in novi začetki. Noben totalitarizem ni dosegel trajanja najstabilnejših demokracij. V človeško dušo in srce je očitno vsajena vest, ki se zla in laži sramuje in omogoča osrečujočo umiritev le v dobrem, lepem in v resnici.

Prižigajmo torej vztrajno in z velikim upanjem duha svobodoljubja in žeje po pravici! Ne pustimo samih političnih zapornikov današnjega časa kot so žal ob brutalnem plesu totalitarne zlohotnosti pred desetletji bolj ali manj sami ostajali veliki Slovenci in ljudje: Angela Vode, Jože Pučnik, Viktor Blažič, Franc Miklavčič! Pravna, pravična in demokratična Slovenija ni nedosegljiva utopija. Vesela gora ni nekje daleč na obzorju, skrita za prepadnimi stenami in globelmi, Vesela gora je le streljaj od Doba, na bližnjem griču mehke dolenjske krajine!

Zatorej kličem: Svobodo in pravico vsem političnim zapornikom tega sveta! Svobodo in pravico Janezu Janši! Bog nam živi in varuj prelepo in edino našo Slovenijo!