Jezusovo ime se prav tako začne s črko J.

Oba imata, tako menim, kar nekaj skupnih točk.

Iz dneva v dan jih več, upam, da jih bo jutri manj, da se bo to vendarle nehalo.

Prav gotovo pa vama je skupno trpljenje...

To vodi mnoge od nas v krščanski razmislek do »ubogih na duhu« in ne nazadnje tudi v milostno odpuščanje.

Spomin se mi vrača v zgodnje otroštvo. To je posebna pravica in ne nazadnje tudi svojevrsten privilegij sivolasih starcev.

Tu, da prav tu, so se kmalu po vojni, pa tudi kasneje zbirali ljudje. Nameščeno je bilo celo ozvočenje, da je ljudstvo lahko spremljalo dogajanje na sodišču. Takrat, kot majhen otrok, nisem dojel, razumel kaj se dogaja. Menda je šlo za pomembne sodne procese. Vsekakor pa je bilo nekaj čudnega, ljudje so bili vznemirjeni, spominjam se, da so imeli na obrazih nek nenavaden izraz, ki je bil daleč od navdušujočega poveličevanja takratnih neizmernih delovnih zmag komunističnega režima.

Vse to, že videno, tudi na Roški, se ponavlja, da danes, tu…

Neverjetno kako veliko je vzporednic med takratnimi »monster« procesi in pogromom na  Janeza Janšo.

Naneslo je tako, da izhaja moj rod iz družine v kateri sta bila mama in oče oba doktorja prava,  stari oče advokat, povrh vsega pa je bil prastari oče Avstro Ogrski notar. Torej več generacij pravnikov in v družini so bili prepričani, da bom tudi jaz pravnik, pa se to ni zgodilo, ker sem že zelo zgodaj izgubil vero v pravo. Staremu očeti so po vojni v novi zmagoviti revolucionarni državi odvzeli advokaturo, ker je branil nekega angleškega klienta v nepremičninski zadevi. To je mojega deda zelo potrlo! Nerad je govoril o tem. Nekoč pa vendarle, v novi komunistični državi je prišlo do opuščanja, zanikanja tako imenovanega reakcionarnega rimskega prava na račun novega revolucionarnega pravnega reda, ki bo spremenil svet v novo pravičnost. Nekaj mlajših v tujini šolanih pravnikov je že opozorilo na to. Kaj je z pravniškimi organizacijami, njihovim strokovnim združenjem, da o teh dejstvih doslej še nismo nič slišali. Tiščijo glave v pesek…

Ta dejstva, duh, ta miselnost, je na žalost še vedno tu. Plazi in skriva se po vse vogalih stavbe za menoj in še vedno najeda velik dela njihove srenje. Čas bi že bil, da bi prišlo do temeljite, prenove, spremembe in tudi do lustracije, če je treba…

Za Janeza Janšo…,

ki je naš mučenik sodobne Slovenije, naš Nelson Mandela, če hočete!!!