S krivično in pristransko obsodbo Janeza Janše se je do kraja razgalila spolitiziranost dela slovenskega sodstva. Kot vrh ledene gore so priplavala na površje imena sodnikov, ki so »sposobni« nedolžnega človeka obsoditi brez dokazov, svoje umazano delo pa opravičevati na podlagi za lase privlečenih indicev.
S politično montiranim procesom Patria se je razgalila grozljiva drznost zlorabe slovenskega sodstva. Ker se tega zavedamo, se zbiramo pred to hišo, ki bi morala biti hiša pravice in zaupanja v pravno državo. Opravičujemo se mnogim sodnikom, ki odločajo pošteno po ustavi, zakonih in po svojih vesti. Naš protest ni namenjen njim. A vsaka zavestno izrečena krivična sodba umaže vse sodnike, celotno sodstvo. Predvsem, če ostali sodniki pri tem molčijo. »Kdor molči, ko bi moral govoriti, krivici pritrjujejo!«
K sreči pa je vse več vrhunskih strokovnjakov kazenskega prava, nekdanjih in sedanjih ustavnih sodnikov, ki jasno in odločno zavračajo postopek in samo sodbo Patria. S tem nehote razgaljajo »črviva gnezda« slovenskega sodstva in ustvarjajo temelje za njegovo bodočo prenovo.
Tudi naše demonstracije so namenjene vzpostavitvi in prenovi pravne države. Očitki, da s kritiko krivičnih sodb in z zahtevo po spoštovanju človekovih pravic, ustave, zakonov ter načel pravičnosti, očitki torej, da s tako kritiko rušimo pravno državo, so smešni, če ne celo zlobni. Pravzaprav smo jih že navajeni. A iz ust človeka, ki se poteguje za najvišjo funkcijo vodenja celotne države, vseh državljanov, tudi nas tukaj pred sodiščem, pa jih res nismo pričakovali.
Pa še ena čudna družbena anomalija je z afero Patria priplavala na površje kot vrh ledene gore.
Ko so se tudi nekateri pravniki in kolumnisti, ki se deklarativno uvrščajo v levo politično opcijo, kritično opredelili do procesa Patria, so najprej rekli podobno kot Matevž Krivic, ki je svoj prispevek začel takole:
»Glede na začudene reakcije, kako lahko jaz kot znan Janšev nasprotnik zdaj javno nastopam zoper sodbo, s katero je bil obsojen, se čutim dolžnega sporočiti, … da ostajam (in postajam celo vedno hujši) Janšev politični nasprotnik…«
Ob takih besedah se upravičeno sprašujemo, zakaj in pred kom se mora pripadnik leve politične opcije opravičevati, če hoče opozoriti na neumno in neutemeljeno sodbo, katere edini namen je očitno uničenje političnega tekmeca? Zakaj mora najprej pokazati zaničevalen odnos do njega, da si nato pridobi »odpustek« za nekaj normalne človeške empatije do krivic, ki jih povzroča oblast – v primeru Patria pač sodna veja oblasti? Zakaj se mora najprej »odkupiti« svoji politično-nazorski skupnosti, če hoče, da mu ta ne bo zamerila že blage kritike krivičnega sodnega pregona?
Opravičuje se okolju, ki mu pripada. Svoji druščini, ki očitno gradi na sovražnem odnosu, na tako imenovanem »protijanšizmu«! In to druščino očitno zadovolji le zaklinjanje njenih privržencev, da ožigosanih ljudi pod nobenim pogojem »ne marajo«, jih radikalno zavračajo ali celo sovražijo. Očitno je tej druščini sumljiv že vsak, ki mu sovraštvo ni dokončno zameglilo razuma in čuta za pravičnost.
To pravilo, po katerem je šele izpričano slepo sovraštvo vstopnica in pogoj za članstvo v druščini, ki se ima za »prvorazredne« državljane, ni novo. Staro je, kot je star komunizem. Tudi slovenska komunistična revolucija je lahko kar naprej trajala in trajala, ker je kar naprej trajalo tudi sovraštvo. Če je sovražnikov zmanjkalo, so izumili nove. Krščanstvo in desno-sredinska politika pa jim še vedno pomenita neusahljiv vir »notranjih sovražnikov«. Nekoč je bilo sovraštvo usmerjano predvsem na ideološke nasprotnike komunizma, danes pa je usmerjano na nasprotnike omrežja, ki si je za ohranitev tovarišijskega kapitalizma podredilo državo.
Slovenija je še vedno žrtev slepega sovraštva, ki pa sta ga petindvajsetletna medijska gonja in sodna procedura uspešno fokusirala na osebo Janeza Janšo. S sovraštvom zaslepljen človek pa se ne sprašuje, ali je žrtev kriva ali ne, ampak brez težav, kar tako, iz čistega sovraštva, sprejema ali celo zahteva njegovo politično ali celo fizično likvidacijo. Kdor slepo sovraži, ne potrebuje nobenih dokazov za obsodbo svoje žrtve. Za čaranje neumnih indicev, sumov, namigov pa zadošča že prostaško pokvarjena domišljija.
To, spoštovani, so naše »tekovine revolucije«!
Še dolga pot nas čaka do normalne države! A z afero Patria nastopamo nov korak. Odločni, samozavestni ter oboroženi s spoznanjem in razkritjem anomalij v slovenskem pravosodju in celotni slovenski tranzicijski družbi. Ob tem postaja tudi vse bolj jasno, kaj vse bo treba storiti, da končno postanemo normalna, demokratična, evropska država.
In po tej poti bomo šli vsi mi, skupaj z Janšo, Krkovičem in vsemi drugimi borci, ki imajo radi svojo domovino in slovenski narod. Vsi, ki vemo, kaj sta pravičnost in pravna država. Vsi, ki »vemo za domovino!«
France Cukjati
Aug 16, 2014