Spoštovane državljanke in državljani Slovenije! Verjetno sem že v katerem od prejšnjih govorov citiral našega znanega pisatelja Draga Jančarja, ki je v zborniku »Sproščena Slovenija« pred petnajstimi leti zapisal: »Problem ni kontinuiteta, pač pa napačna kontinuiteta, kontinuiteta, ki je ohranila v sebi mnoge slabosti prejšnjega sistema, z njimi pa neke posebne značajske lastnosti državljanov, ki so se v njem razvile.«

Jančarjeva misel je bila zapisana že leta 1999, a se zdi, da je danes toliko bolj aktualna. V Sloveniji očitno nismo sprejeli kontinuitete s slovensko pomladjo, ki je privedla do samostojne države s formalno demokracijo. To smo sicer dosegli, žal pa se po neuspešni tranziciji komunistična Jugoslavija vrača na velika vrata. Priče smo vse bolj pošastni retro-tranziciji.

Del te retro-tranzicije je tudi delovanje pravosodnega sistema. Politično motivirani montirani sodni procesi ter kazenski postopki postajajo vse bolj pravilo. A tu ne gre več samo za Janeza Janšo in Antona Krkoviča, pač pa tudi za vse tiste podjetnike, ki so zaradi veliko prepočasne roke pravice postali žrtve svojih dolžnikov in so prej propadli, še preden se je sodstvo sploh zganilo. Vse te osebne tragedije pa vodijo tudi v tragični razpad slovenskega gospodarstva in posledično v velik padec blaginje. Seveda tudi vse tiste, ki so na svoji koži občutili zlorabe v našem pravosodnem sistemu. Kar precej takih zgodb smo lahko že slišali, ena od njih je opisana tudi v zadnji številki Demokracije. Sam poznam še nekaj podobnih zgodb, tudi zgodbo duhovnika, ki je moral v zapor za deset mesecev zaradi nikoli dokazane spolne zlorabe. V zaporu je imel priložnost srečanja z ljudmi, ki so bili pravnomočno obsojeni pogosto tudi na podlagi osebnih maščevanj, tako v družini kot s strani vplivnih finančnih oligarhov, pa tudi zaradi političnih interesov.

Morda se nam zdi, da so vsakodnevna zborovanja tu pred sodiščem brez učinka ter priložnost, da nas lahko pristaši neokomunizma na vse bolj neokusen način žalijo. Toda ne zavedajo se, da s tem grizejo svoj lasten rep. Zaradi mene se lahko ukvarjajo z domnevno spornostjo Janševega poslanskega mandata, pa tudi s spornostjo odvetnika Francija Matoza. Vendar bo s tem vse bolj postalo jasno, zakaj v tej zgodbi v resnici gre. Janša in Krkovič nista v zaporu zato, ker sta skorumpirana kriminalca. Če bi bilo drugače, potem lahko mirno rečemo, da so bili vsi dosedanji politični zaporniki, od Ljuba Sirca, Angele Vode, Edvarda Kocbeka do Viktorja Blažiča samo navadni kriminalci. Prav ta teden sem prebral novico, da je ukrajinski sodnik, ki je pred nekaj leti obsodil Julijo Timošenko na zaporno kazen, sedaj na seznamu iskanih oseb v Ukrajini in se tudi dejansko skriva. Tu ne gre za neko splošno gonjo proti pravosodju, pač pa proti zlorabam in politični korupciji znotraj pravosodja, saj ta pojav močno ogroža družbeno stabilnost. Priče smo pravcatemu pravniškemu fašizmu, ki povzroča tudi to, da se pošteni sodniki raje umaknejo iz zadev, v katerih bi preveč tvegali. Ali pa so preprosto umaknjeni. Moji novinarski sodelavki, ki je tudi že večkrat govorila na tem mestu, se je zgodilo, da se je znašla v kazenskem postopku, za katerega se je že zdelo, da bo ustavljen, vendar je bil po zamenjavi sodnice obnovljen. Omenjeni primer je prevzela nova sodnica, znana kot preverjen kader. Vemo, kaj to pomeni.

Vprašati se moramo še enkrat, za kaj smo se borili v slovenski pomladi. Leta 1991 nas je poskušala okupirati JLA. Sedaj doživljamo okupacijo od znotraj. Temu tepihovanju je treba narediti konec. Lahko se nam plačani spletni provokatorji posmehujejo in nas žalijo, češ da smo drhal. Lahko nas mediji ignorirajo. Lahko govorijo, češ da se tu zbiramo samo pristaši ene stranke. Toda bojijo se tega, da bodo počasi začeli dvigovati glavo tudi vsi ostali, ki morda niso tako politično ozaveščeni, pa so vendarle okusili Popit-Bavconovo krivosodje. In večja ko je aroganca oblasti, bolj verjeten je končni scenarij v slogu Romunije 1989! Tudi nekdanji predsednik republike takrat ne bo tako mirno užival počitnic na dalmatinskih otokih.

Kot diplomiran teolog in kot katoličan pa bi dodal še ugotovitev, da Slovenija potrebuje močan eksorcizem. A za zmago nad ognjeno rdečim zmajem, ki ga omenja svetopisemska knjiga Razodetja, bo potrebno še kaj več kot zborovanja pred sodiščem. V Svetem pismu namreč piše: ta rod hudih duhov se lahko izžene le s postom in molitvijo. Zato posebej pozivam k postu in molitvi vse tiste, ki čutite, da bi to lahko storili za domovino.

Naj živi svobodna Slovenija!