Ko sem z zamudo prihajal na enega od teh zborovanj in je bilo že od daleč slišati vzklike: »Janša! Janša!«, sem tamle čez, v Miklošičevem parku, videl gospo, ki je divje gestikulirala z rokami in z močno povišanim glasom spraševala mimoidoče: »Kaj pa jim je dal? Kaj pa jim je dal?« Seveda vemo, kaj je Janez Janša prispeval za osamosvojitev Slovenije; in vemo, kaj vse daje za demokratizacijo Slovenije: tudi svojo osebno svobodo. Vendar se tu ne zbiramo zaradi njegovih zaslug, temveč zaradi resnice in pravice, ki sta tako očitno napadeni v tem procesu. Janez Janša in Tone Krkovič nista edini žrtvi tega napada in če dopustimo, da se takšna merila obsojanja uveljavijo, se lahko zgodi dobesedno karkoli komurkoli izmed nas, državljanov Slovenije; teh, ki nas to skrbi, in tistih, ki se na vse požvižgajo ali celo mislijo, da je Janez Janša glavna nevarnost za slovensko demokracijo.
Janez Janša je že zdavanaj postal simbol slovenske osamosvojitve, danes je tudi simbol prizadevanj za normalizacijo življenja v slovenski družbi. A tudi gospa, ki sem jo omenil, je na neki način simbol: simbol slovenske kulture, ali bolje rečeno, tako imenovane slovenske kulture. Vprašanje, ki bi ga bilo treba postaviti, ni: »Kaj je Janša nam dal?«, temveč: »Kaj je Janša vam storil, da ga tako sovražite?« Tega vprašanja pa na žalost ni mogoče postaviti. Zakaj ne? Za kulturo je značilno osnovno medsebojno spoštovanje in argumentiran pogovor. Za tako imenovano slovensko kulturo pa je značilno tole: če omeniš Janeza Janšo, se zgodi tako, kot bi mobilnemu telefonu zmanjkalo energije – nadaljni pogovor postane nemogoč, deležen si samo še nezaupanja, besa, sovražnosti in – neumnosti. Krivice, ki se dogajajo v stavbi, pred katero stojimo, so samo del te tako imenovane kulture, najbolj boleč del, a vendarle samo del, in to ne bi bilo mogoče brez nečesa, čemur bom rekel: splošni ljudski odpor proti demokraciji. Nalašč sem uporabil to frazo iz časov življenja v SFRJ, kajti bedna zgodba, ki jo doživljamo, ni od danes. Od avtobusov mestnega prometa, prodajaln in frizerskih salonov pa do studijev državnih medijev, dominantnih časopisov, televizijskih in radijskih hiš se vsakodnevno goji nerazpoloženje do demokracije in Slovenije. V središče te tarče je postavljen Janez Janša, zato ker v demokracijo, ki je abstrakten pojem, ni mogoče streljati, v njen človeški simbol, pa je mogoče. Ta proces se je začel še preden je bila samostojna država razglašena in ni bil nikoli prekinjen; predvsem pa ni bil nikoli jasno priznan: zmeraj je bil skrit, nekoč za parolami o liberalizmu in gledanju v prihodnost, danes za hinavskim moralizmom, ki govoriči o »novih obrazih« in postavlja na vodilne položaje v državi nekdanje visoke funkcionarje SZDL. Danes vsepovsod učijo ljudi sovražiti t. i. neoliberalizem in oznanjajo socialistično odrešenje družbe. A poskusimo se malce spomniti: kdo pa je v Sloveniji propagiral in prakticiral najbolj brezobziren in amoralen liberalizem (ki je sicer samo karikatura pravega liberalizma)? Bila je neka stranka, morda se je kdo še spominja: imenovala se je LDS. Nastala je iz Zveze socialistične mladine Slovenije. V tistih krogih je nastala tudi Liberalna akademija; ko se je veter obrnil, so njeni člani, člani Liberalne akademije, začeli hujskati zoper liberalizem in podpihovati poulično nasilje pod socialističnimi prapori. Tako se jim je mudilo, da se niso utegnili niti preobleči v svoje stare kostume. Tragična farsa ali žalostna komedija zmešnjav, karkoli že je to, jasno je, kakšen je cilj: izbrisati zgodovinski spomin in omrtvičiti pamet. Vztrajniki ste dragoceno zdravilo zoper to epidemično okužbo!
Jože Pučnik je opredelil življenje v SFRJ kot življenje v konsenzualni laži; takšna laž je posebno strašna, ker je ljudje skorajda nič več ne dojemajo, sprejemajo jo za resničnost. A to ne ostane brez posledic: družba počasi izgubi zgodovinski in etični kompas. In potem se v takšni družbi lahko zgodi karkoli brez posledic. Npr. tole: ko se neizpobitno dokaže, da je novinar osrednjega časopisa na prvih straneh insinuiral neresnico z namenom dikreditirati slovenskega kardinala, se novinarski kolektiv solidarizira z njim, še več – vsi prevzamejo njegovo identiteto. »Vsi smo on!« so izjavili. Lepo in prav, ampak ali se sploh zavedajo, kaj to pomeni? Kaj so s tem povedali o sebi? Nadalje: ljudem, ki se zbiramo pred sodiščem, očitajo, da smo drhal in da gojimo kult osebnosti Janeza Janše. In kdo to počne? Ljudje s Titom na majicah, transparentih in v glavah, zlasti v glavah: tam se je mrtvi Tito očitno tako razrastel, da ni ostalo kaj prida prostora za lastne misli. Ena od hudobnih izmišljij, ki nastajajo v takšnih glavah, je tudi, da je Janez Janša odžagal Jožeta Pučnika z vodilnega strankarskega položaja. Resnica pa je to, da sta bila oba žrtvi splošnega ljudskega odpora proti demokraciji, ki ga organizira in vodi idejno ista nomenklatura, ki samo spreminja agregatna stanja. Ta zgodba namreč ni od danes. Dobro se spominjam, kako mi je Pučnik po nekem sestanku na Novi reviji prizadeto razlagal svoj domači ljubljanski vsakdan: s kako srepim, celo sovražnim pogledom se vanj ob vsakem srečanju zazirata neka mlada soseda in celo njena šest- ali sedemletna hčerka. Njega, ki je bil topel in občutljiv človek, je to bolelo. »Kaj sem jim storil?« se je prizadeto vprašal. Odgovor je preprost: živel je za Slovenijo, živel je za demokracijo. Ta odgovor bi lahko bil porazno spričevalo Slovencev, še posebej zdaj, ko se kar očitno kaže, česar se je bilo bati, namreč, da se ne gre preveč zanašati na razumevanje in pomoč Evrope pri demokratizaciji. A kljub vsemu slovensko spričevalo ni porazno: ni – zaradi vas in zaradi vseh, v imenu katerih se zbirate in vztrajate: v obrambo spomina, v obrambo svobode, v obrambo pameti; za demokratično in svobodno Slovenijo.
Sep 05, 2014