Letos je v slovenščini izšla knjige Milovana Đilasa Novi razred, Analiza komunističnega sistema. Gre za prevod njegove knjige The New Class, ki je izšla že leta 1957 v ZDA. Đilas je bil eden najbolj znanih svetovnih analitikov komunizma. Skupaj s Titom, Rankovičem in Kardeljem je od leta 1940 tvoril veliko četverico vodstva jugoslovanske partije. A ker je v petdesetih letih postal preveč svobodomiseln, do komunizma kritičen, ga je ista partija izločila, osamila, preganjala in zapirala.
Zakaj omenjam to knjigo? Zato, ker nam pomaga razumeti sedanjo politično situacijo v postkomunistični Sloveniji. Zato mi dovolite, da iz nje preberem nekaj odstavkov. Citiram:
… komunistična revolucija, ki so jo izvajali v imenu odprave družbenih razredov, (je) privedla do najpopolnejše oblasti izključno enega samega novega razreda. (str. 48).
Novi razred črpa svojo moč, privilegije, ideologijo in navade iz posebne oblike lastnine – kolektivne lastnine, ki jo upravlja in z njo razpolaga v imenu države in družbe (str. 58-59). Lastniški privilegiji novega razreda in samo članstvo v tem razredu so privilegij upravljanja, administracije. Ta privilegij sega od državne uprave in gospodarskih podjetij do športnih in humanih organizacij (str. 60). Tako imenovana družbena, socialistična lastnina je krinka za lastnino politične birokracije (str. 61). Bolj kot karkoli drugega je bistvena značilnost sodobnega komunizma novi razred lastnikov in izkoriščevalcev (str. 75).
Novi razred nagonsko čuti, da so nacionalne dobrine dejansko njegova last, izrazi »socialistična«, »družbena«, »državna« last so samo pravna fikcija. ... Kritiziranje monopola, ki ga ima novi razred nad razpolaganjem z lastnino, vzbudi strah pred morebitno izgubo oblasti. Novi razred je na te kritike in zahteve toliko bolj občutljiv, kolikor bolj razgaljajo njegovo lastniško in oblastno držo (str. 82).
(Še vedno citiram Đilasa)
»Skrb za svoje ljudi«, ki se jih postavlja na donosne položaje, in dodeljevanje najrazličnejših privilegijev postaneta neizogibna. Enačenje oblasti in partije z državo, dejansko pa tudi z nadzorom nad vso lastnino, povzroči, da komunistična država korumpira samo sebe, ker nezadržno ustvarja nove privilegije in parazitske funkcije (102). V komunističnem sistemu so velikanske kraje in poneverbe neizogibne. Zdi se, kot da bi vsi radi pokradli »ljudsko premoženje«, in to ne samo zaradi revščine, ampak zato, ker se zdi, da ne pripada nikomur. … Komunistični voditelji ravnajo z nacionalno lastnino kot s svojo, toda obenem jo zapravljajo, kot da bi bila od nekoga drugega. (str. 145).
Danes je oblast za komuniste sredstvo in cilj – da bi ohranili svoje privilegije in lastnino. Ker pa gre za posebne oblike oblasti in lastnine, to je, da se po sami oblasti razpolaga z lastnino, je oblast cilj sam po sebi in bistvo sodobnega komunizma. Drugi družbeni razredi lahko obdržijo lastnino tudi brez monopola nad oblastjo ali pa oblast brez monopola nad lastnino. Novemu razredu, ki se je oblikoval v komunizmu, pa to do zdaj ni bilo mogoče in malo verjetno je, da bi mu bilo v prihodnje (str. 204).
Ker komunizem kot ideja zamira, ne more pa se odkrito utrditi kot lastništvo, se mora oklepati oblasti kot glavnega sredstva za nadzor nad ljudmi (str. 203). Ideje, filozofska načela in moralne zdržke, nacijo in ljudstvo, njuno zgodovino, deloma celo lastnino – vse je mogoče spremeniti in žrtvovati. Le oblasti ne. Ker bi to pomenilo, da bi se komunizem odrekel samemu sebi, svojemu bistvu (str. 204). Z oblastjo in po njej se uresničujejo materialni privilegiji in lastnina vladajočega razreda nad nacionalnimi dobrinami (str. 205).
(Še vedno citiram Đilasa)
Komunisti se zaradi ohranjanja popolne oblasti in svojih sebičnih interesov niso sposobni odreči bistvu – uporabi vseh sredstev brez izbire (str. 183). Zato so politični sodni procesi v komunističnih režimih večinoma montirani. Sodišča imajo nalogo dokazati to, kar oblastniki želijo, da se dokaže, oziroma da zagotovijo pravno kritje politični sodbi zaradi »sovražne dejavnosti« obtoženega (str. 111). Komunisti s svojimi nasprotniki ne obračunavajo zaradi storjenih zločinov, ampak zato, ker so nasprotniki. Lahko rečemo, da je s pravnega stališča večina obsojenih političnih zločincev nedolžnih, čeprav so nasprotniki režima. S komunističnega stališča pa so prejeli zasluženo kazen, čeprav za to ni bilo pravne osnove (str. 112).
(Konec citiranja)
Tako je torej ugotavljal Milovan Đilas, eden največjih poznavalcev komunizma, pred skoraj 60-imi leti. Kako srhljivo aktualne so danes njegove besede! Danes bi Đilas – žal – ugotavljal isto. Morda bi le naziv »novi razred« spremenil v naziv »staro omrežje«, ki nam je ugrabilo državo (»State capture«). Do te ugrabitve pa ni prišlo šele sedaj v času tranzicije, ampak že leta 1945. Kot nekoč v času Đilasa se tudi danes to omrežje razkriva z istimi cilji, istimi metodami, istimi sredstvi in celo z istimi ljudmi. Pa tudi z istimi katastrofalnimi posledicami za državo, ki se kažejo v moralnem razkroju in brezupu, dokazljivo pa v dramatičnem propadanju konkurenčnosti slovenskega gospodarstva.
A to »starega omrežja« očitno ne moti. Glavno je, da pod krinko »nacionalnega interesa« ohranja oblastniški vpliv v državnih podjetjih in bankah ter ključne pozicije v osrednjih medijih, državnih institucijah in predvsem v sodstvu. Brez tega namreč to omrežje ni sposobno obdržati oblasti in ni sposobno konkurirati političnim tekmecem. Premagati jih zna le z lažjo, diskreditacijo in medijskim linčem, če to ne zadošča pa z izčrpavajočim preganjanjem, krivično sodbo in zaporom.
Vsi odločujoči elementi sedanje politične realnosti torej še vedno nosijo prstne odtise »novega razreda«, oziroma »starega omrežja«. Celo naša zunanja politika ima značajske poteze, kot jih je pred skoraj 60-imi leti takole opisal Đilas (citiram): »… nacionalni komunizem se niti ne želi niti se ne more spremeniti v nekaj drugega od komunizma. Zato ga vedno nekaj spontano vleče k njegovemu izvoru – Sovjetski zvezi« (str. 221).
Po uradnem (beri: navideznem) padcu komunizma se je to »staro omrežje« moralo prilagoditi novi situaciji. Zato je svojo oblast in svoje delovanje skrčilo na najpomembnejše vzvode oblasti, kot je nadzorovanje medijev, finančnih tokov, organov pregona in pravosodja. Tudi številčno se je omrežje skrčilo, a se kadrovsko še vedno obnavlja le po stari komunistični metodi. Neposlušne ali kritične pripadnike surovo izžene, nove pa sprejema le, ko svojo privrženost in poslušnost prepričljivo dokažejo. Z izvrševanjem umazanih nalog se izbranim kandidatom odpro vrata do vseh privilegijev, vključno z blestečo politično ali poklicno kariero v državnih institucijah. Za svoj vstop v to omrežje morajo na primer političnega tekmeca neutemeljeno obsoditi koruptivnosti, sodelovati pri konstruiranju afere Patria, izrekati krivične sodbe ali pa jih vsaj opravičevati in zagovarjati. Včasih zadošča že, da z visokega državnega položaja glasno zavrnejo sodelovanje s Slovensko demokratsko stranko in njenim predsednikom.
To »staro omrežje« ni in ne bo nikoli prostovoljno »sestopilo z oblasti«. Pa tudi, če bi hotelo, ne more, ker je ujeto v svoj »cirkulus diaboli« (hudičev krog). Lastništva nad državnimi institucijami in državnim bogastvom ne bo moglo nikoli legitimirati, nikoli »vpisati v zemljiško knjigo«. Za ohranitev privilegijev in pravic do razpolaganja z državnim kapitalom mora torej to omrežje imeti odločilen vpliv na zakonodajno, izvršno in sodno vejo oblasti. Za ohranitev te oblasti pa potrebuje kapital oziroma popoln vpliv na banke, medije in pomembne gospodarske veje. Brez državnega kapitala torej ne more ohraniti oblasti, brez oblasti pa ne kapitala in privilegijev! Če izgubi eno, izgubi tudi drugo, in sistem se mu dokončno podre.
Tega se vodstvo »starega omrežja« še kako zaveda! Zato bi bili skrajno naivni, če bi upali, da se bo po 80-ih letih prostovoljno poslovilo od umazanih metod ohranjanja oblasti ter se podredilo demokratičnim pravilom sobivanja različnih političnih strank. Za razgraditev tega omrežja, ki pomeni vir korupcije državnih dimenzij in temeljno oviro razvoja Slovenije, bodo očitno potrebne odločne in konkretne »spodbude«. Vendar kakšne?
Đilas je že pred 60-imi leti nakazal odgovor, ko je zapisal (citiram):
Če bi komunistom odvzeli njihove lastninske pravice, bi to pomenilo, da bi jih ukinili kot razred. Če bi jih prisilili, da dopustijo udeležbo pri tem lastništvu tudi drugim družbenim silam … bi jim odvzeli monopol nad lastnino, ideologijo in oblast. To bi bil začetek svobode in demokracije v komunizmu, konec komunističnega monopolizma oziroma totalitarizma. Dokler se to ne zgodi, ni mogoče govoriti o resnih, bistvenih spremembah v komunističnih sistemih (str. 59).
Tako torej Milovan Đilas, ki pa bi danes, če bi bil z nami, gotovo dodal naslednje: Še prej pa je treba sodstvo iztrgati iz rok »starega omrežja« in ga očistiti sodnikov, ki lahkomiselno ali celo namerno, v službi »starega omrežja« kršijo v slovenski Ustavi zagotovljene človekove pravice.
Mi, spoštovani, bomo storili vse, da se bo to res zgodilo.
Svoboda Sloveniji! Svoboda Janši!
Sep 21, 2014