Znan latinski pregovor pravi: SI VIS PACEM PARA BELLUM – če hočeš mir, se pripravi na vojno. V vojni za mir, pravičnost, svobodo, dostojanstvo in vrednote se že 98 dni bojuje in trpi naš dragi prijatelj Janez. Velik bojevnik, velik mož. 98 dni (da ne omenjam preteklih dni in let) se bojuje s pravosodjem, z ljudmi, ki so zaslepljeni z bojaznijo pred resnico.

Vsak dan znova se sprašujemo, kje je pravica, kje so ljudje, ki so pripravljeni soustvarjati dobrobit,  kje je pravna država, kje je sonce, ki bo posijalo iz te sivine, katera nam znova in znova zadaja nove udarce prikrite z lažjo in strahopetnostjo. 

Kdo ne pozna pravljice Cesarjeva nova oblačila? Sama vidim v njej nekakšno prispodobo te kalvarije,  ki se dogaja na naših tleh. Ko cesar slovesno pristopi na parado,  na sebi nima oblačil. Vsi vidijo njegovo goloto, a hkrati celotna družba to zanika in se spreneveda, ustvarja iluzije o nečem česar ni. Ta del zgodbe je še kako primerljiv z našim pravosodjem. Na Janezu ni nič, vse je neznano, neznana so dejstva, ki so ključna zato, da nekoga spraviš v takšno situacijo, v kateri je. Lahko bi rekla, na njem je vse golo, ni kraja, ni časa, ni dokazov,…a vendar naša družba in predvsem sodstvo -  tisti glavni na njem ne vidijo golote, ampak krivdo, vidijo Janeza odetega v krivico, krivico debelejšo od najdebelejšega plašča cesarja. 

Sodišče nam zadevo Patria predstavlja kot podobo brez dokaza. Neznan je kraj, neznan je čas, kaj sploh je znano? Znano je to, da dela krivico in daje nam Slovencem več kot samo slab zgled. Ta slab zgled pa sega preko naših prelepih gora v sosednje kraje in države. Kako naj se človek, mlad ali star, zgleduje po svoji pravni državi, če mu ne da razloga za zgled. Kako naj zaupa najvišjim predstavnikom , če le ti delujejo v nasprotju s pravom in zakoni. Kako naj mladi še verjamemo, da je zakon najvišja avtoriteta, kateri ni moč oporekati ali jo zlorabljati. Kje so morala, nepristranskost, neodvisnost in pravičnost, katere pravniki tako močno zagovarjajo in hkrati nas mlade o tem učijo. Sprašujem se, kje je višja sila, ki naj pokonča to prekletstvo, katero je vrženo nad družino Janša. Glede sodstva pa velja reči samo še to: SCIO ME NIHIL SCIRE, v prevodu vem, da nič ne vem! 

Danes sem tukaj pred sodiščem kot govornica stala prvič, upam da tudi zadnjič. Zakaj zadnjič? Zato, ker upam in verjamem, da bo resnici in pravici končno enkrat za vselej zadoščeno in bom lahko besede slavja in veselja namenila zmagovalcu te bitke osebno. 

Naj živita pravica in svoboda!