Z vami bi želel deliti pismo, ki je sicer prispodoba, spisano izpod peresa apostola Pavla. Poštni žig razkriva, da je bilo napisano in poslano v mestu Efez. Ko sem odprl kuverto, sem ugotovil, da je napisano v grščini. Nekaj časa in z veliko pomoči mi je uspelo prevesti to pismo v slovenski jezik. Takoj na začetku pisma je zapisana naslednja prošnja: »Peter, naprošam te, da pismo prebereš Slovenkam in Slovencem v Ljubljani pred Vrhovnim sodiščem, nato pa v drugih krajih po vaši prelepi Sloveniji.

Resnično povem vam, da gre za čudež. Apostol Pavel je napisal pismo vam in meni, skoraj 2000 let po tem, ko je napisal svoje zadnje pismo, ki ga najdemo v Svetem pismu Nove zaveze. Kako je to mogoče? Ne morem trditi drugega, kot da gre za skrivnost Božje previdnosti. In to pismo, kakor sem ga dobil v roke, vam bom zdaj prebral.

Pavel, po Božji volji apostol Kristusa Jezusa, vam, ki ste v Sloveniji, milost vam in mir od Boga, našega Očeta in Gospoda in Odrešenika Jezusa Kristusa.

Slovenija, ko te tako opazujem, se sprašujem, ali sta tvoj moralni in vrednostni napredek bila sorazmerna z vsem, kar ste dosegli na zgodovinski ravni. Zdi se, da si nekje na tej težki poti izgubila svoje korenine, svojo kulturo in svoje vrednote. Primoran sem, da vas spomnim na odgovornost, ki vam je bila zaupana leta 1991, ko ste državo prevzeli v svoje roke. Ta odgovornost je bila zaupana vsakemu slovenskemu državljanu. Toda razumem, da je v vaši državi veliko takšnih, ki raje gledajo na svoje osebne interese ali pa interese določene politične skupine, kateri gre samo za oblast in preživetje za vsako ceno.

Zelo si želim, da bi lahko bil med vami in vam vse to, kar sem vam napisal, povedal osebno.

Slovenke in Slovenci, dovolite mi, da na kratko spregovorim nekaj o vašem sodstvu. Pravijo mi, da več ne živite v demokratični in pravni državi, saj imate zapornika, kateri je zaprt na podlagi krivične, politično motivirane sodbe, povrh vsega pa je bil obsojen brez dokazov. To je značilno za totalitarne režime, ki so izvor vsega zla. Spomnite se, 50. let ste trpeli pod tem režimom, ki ste sem mu v 90. letih 20. stoletja uprli in zmagali. Zdaj pa slišim, da vas, ki javno kritizirate sodstvo, takšne in drugačne samooklicane avtoritete obtožujejo, da delate zoper sistem oziroma celo protiustavno.

Predraga Slovenija. Ti imaš sodstvo, ki je bilo v zadnjih desetih letih pogosto udeleženo pri kršitvah človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Imaš sodstvo, kjer se izrekajo obsodilne sodbe brez kakršnihkoli resnih dokazov, kot se je to zgodilo v zadevi Patria. Imaš sodstvo, kjer predsednik Vrhovnega sodišča javno napada človeka, o čigar pritožbi odloča njegovo sodišče. Imaš predsednico enega od največjih sodišč, ki časti simbole komunističnega ežima. Imaš predsednico okrožnega sodišča, ki se je v uradnem postopku policistom predstavila za svojo upokojeno sodelavko. Imaš sodnika, kateri je izjavil, da za določenega obsojenca »še vedno obstaja nevarnost, da bi se vrnil v politično življenje«.

Slovenke in Slovenci rotim vas, da sodstvo čim prej reformirate in vse sodnike, ki kršijo univerzalne človekove pravice pokličete na odgovornost. Takšni sodniki ne morejo opravljati svojega dela. Namreč, kot sam gledam na to dogajanje, ti posamezniki še vedno menijo, da služi kazensko pravo kot orodje za obračunavanje z »razrednimi sovražniki«. Poleg tega ti isti posamezniki delajo, kar hočejo, nikoli ne odgovarjajo za svoja dejanja. S tem izražajo prepričanje o lastni večvrednosti, ki bi morala imeti za posledico status nedotakljivosti.

Če kdaj, potem je zdaj pravi čas za korenite spremembe v sodstvu. Človekove pravice so univerzalne. In ravno zaradi te univerzalnosti, ki je vgrajena v temelje človekovih pravic, je kršenje le-teh v institucijah sodstva iz moralnega vidika skrajno nedopustno. Kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin je očitno zanikanje človekovega dostojanstva. Sodnik, ki krši te pravice, človeka poniža na raven stvari hkrati pa ga zanika kot osebo.

Zato vam pravim in vas rotim, tudi ko bo Janez Janša izpuščen iz zapora in bo sodba razveljavljena, bo potrebno vztrajati naprej. Tako dolgo dokler v sodstvu ne bo zavladala pravica, v središče te javne institucije pa postavljene človekove pravice in temeljne svoboščine.

Svoje pisanje moram počasi skleniti. Timotej že čaka, da bo dostavil to pismo, sam pa se moram posvetiti drugim težavam po svetu. Še preden pa se poslovim, vam moram povedati, da sem se močno razveselil, da se je končno le razcvetela vaša skrb za demokracijo in svobodo. Sicer ste jo imeli že prej, a manjkala vam je priložnost. Svoboda izražanja in s tem pravica do kritike sodstva oziroma katerekoli javne institucije je ustavna pravica. Kot takšna predstavlja enega od temeljev demokratičnega življenja. Vztrajajte v upanju, borite se za pravico. Obenem pa bodite hvaležni za vse, kar ste s svojimi shodi že dosegli.

Zdaj se moram posloviti. Napisal sem vam to kratko pismo v  upanju, da vas je spodbudilo, da boste vztrajali še naprej. Verjetno vas ne bom mogel obiskati v Sloveniji, kar je moja velika želja, prav gotovo pa se bomo srečali v večnosti. Zato moji ljubi in tako zaželeni bratje, moje veselje in moj venec, stojte trdno in ne popuščajte, kakor sem vam rekel.