Lubi Slovenci, dragi vztrajniki Z ženo se od začetka pogosto udeležujeva shodov pred sodiščem. Pri tem sem si večkrat zastavil vprašanje kaj je tisto, kar nas združuje in žene, da tako vztrajno dan za dnem prihajamo pred to sodišče. Kakšna sila in kateri vzgibi nas spodbujajo, da kljub nasprotovanju, negativnim oznakam, psovkam, posmehu in tudi grožnjam, ne odnehamo? Ali je ta naš protest zaradi teptanja pravice in dostojanstva, ki se že tako dolgo in sistematično izvaja proti Janezu Janši, njegovi družini in Tonetu Krkoviču ?

Ali nas spodbuja to, ker je ogrožana svoboda nas vseh,  ali nas vodi sočutje? Mogoče razlogi, ki jih ima vsakdo izmed nas v svoji skriti kamrici?  Mislim da vse našteto, a še nekaj več, najbolj pomembno– ljubezen.  Sv. Pavel je v prvem pismu Korinčanom, kjer govori o tem kaj in kakšna je ljubezen, med drugim napisal: ne veseli se krivice, veseli pa se resnice, in pa, ljubezen se ne da razdražiti.  In tu je odgovor; sem prihajamo, ker se ne moremo pomiriti s krivico in nasiljem, ki se dogajata, in ker,  se ne damo razdražiti. Sem prihajamo tudi zaradi dolžnosti, da se borimo proti krivicam, nasilju in prostaštvu.

Ustvarjalci nove politične stranke v našem prostoru, ki je premočno zmagala na zadnjih volitvah, obetajo spremembe na mnogih področjih. Če smo sledili njihovemu besednjaku, smo pogosto slišali besede kot; prave rešitve, preseganje ideološke miselnosti, spoštovanje človekovega dostojanstva, morala, politična kultura, etično delovanje itd, itd.

Kakorkoli, po prikazanem je izgledal namen nove stranke hvalevreden, a kaj, ko pa tistim, ki so ga sestavili, ne moremo zaupati. Namreč, ustvarili so ga ljudje boljševiške vzgoje, učenci Frankfurtske šole in FDV-ja. Zakaj jim ne moremo zaupati? Iz kakšnega humusa nastaja njihov program ? Pozorno prisluhnite kakšen je program Frankfurtske šole:

-      ustvarjanje rasističnih žaljivk,

-      nenehne spremembe za povzročanje zmede,

-      poučevanje otrok o spolnosti in istospolne usmerjenosti,

-       spodkopavanje avtoritete šole in učiteljev,

-      velika preseljevanja za uničenje istovetnosti,

-      spodbujanje čezmernega popivanja,

-      praznjenje cerkva,

-      nezanesljiv pravosodni sistem , ki je usmerjen proti žrtvam zločina, odvisnost od države in državne podpore,

-      nadzor nad mediji in njihovo utišanje,

-      spodbujanje razkroja družine.

Torej, upravičeno lahko sklepamo, da se za vsem tem leporečjem skrivajo laž, prevara in prostaštvo, ki pomagajo ustvarjati še eno navidezno, lažno, ali bolje, bolno demokracijo.

In če se sedaj vrnemo k našemu novemu predsedniku vlade in se spomnimo njegovega hvalevrednega besednjaka, se logično poraja vprašanje zakaj mož, ki tako misli in govori, potem tega tudi ne dela. Mirno bi se nam lahko pridružil na teh shodih. Vendar ne bo šlo. Izstop iz kroga v katerem se je znašel mu poleg tistih ki so ga ustvarili med drugim preprečuje tudi 571 novinarjev, med katerimi mu nihče ne more in ne sme postaviti pravega vprašanja . Njihova vprašanja glede sodbe v zadevi Patria, so namreč zastavljena tako, da mu je vedno omogočen zmuzljiv odgovor in izgovor, češ,  v tej zadevi popolnoma zaupam v naše pravo in naša sodišča. Nam pa tak odgovor ne zadošča, mu ne verjamemo. Saj smo ravno zaradi tega tu, ker ne zaupamo našemu sodstvu in sodnikom. Takó zastavljeno vprašanje je napačno. Vprašati bi ga morali preprosto, po otroško: ali je pravično, da se nekdo obsodi in strpa v zapor brez enega samega dokaza? Ali se mu ne zdi tako ravnanje krivično? Ali se mu ob trpljenju obsojenčeve žene in otrok ne poraja sočutje ? Gospod predsednik bo na ta vprašanje enkrat moral odgovoriti, in spoznati, da vsa ta dogajanja niso le velika svinjarija ampak kaznivo dejanje, in da pri tem  sodeluje in pomaga ko so prizadete  človekove  pravice  in pravne norme. Seveda pa se mu zaenkrat kazni ni treba bati, še posebej zaradi novega pravosodnega ministra, ki ga je nedavno ustoličil.

Vse to nasilje skupaj traja že mnogo, mnogo predolgo. Bolj ko se z rešitvijo zavlačuje, bolj bodo žrtve nepopravljivo oškodovane, pa ne le trenutne žrtve, mi vsi. Mimogrede, ob tem ne morem mimo nedavne izjave našega medijsko najbolj obleganega kirurga, ki je rekel, da bi Janez Janša moral biti že pet let v zaporu. Junaški kirurg si je s to izjavo nedvomno zagotovil nadaljnje redno mesto na medijski sceni. In kot zdravnika, ki rad govori o humanosti svojega dela ga vprašujem, ali ob tem mogoče kdaj pomisli, kako podlo in nevredno zdravnika je tako sodelovanje pri ustvarjanju krivic in udrihanju po nemočni žrtvi.

S tega mesta smo doslej večkrat vzklikali; Masleša povej. Tokrat pa rečemo; Masleša poglej. Masleša poglej, ni vam uspelo. Ni vam uspelo zatreti duha pravičnosti in svobode. Masleša poglej, ni vam uspelo pohabiti vseh src in duš, ni vam uspelo vseh prestrašiti, ni vam uspelo vseh podkupiti, ni vam uspelo vseh poneumiti, ni vam uspelo vseh prepričati. In nikoli vam ne bo uspelo. Nikoli.

Zmagali bomo. In ko bo ta zgodba končana, bodo skušali z nepomembnimi spremembami povrniti navidezno avtoriteto in izgubljeni ugled sodnikom in sodišču. Našli bodo tudi grešnega kozla ali dva, da bosta plačala jezo in negodovanje javnosti. Toda to bo spet le ena od prevar, ustvarjanja navidezne pravičnosti in demokratičnosti, v resnici pa bo toliko učinkovito, kot pometanje stopnic od spodaj navzgor. Vrhovnim vodjem se ne bo zgodilo nič, mogoče bo kdo prevzel manj izpostavljeno in še imenitnejše mesto.

Mi pa bomo še naprej hodili sem ker se ne moremo strinjati in pomiriti s to hudo krivico, ogrožanjem svobode in teptanjem človekovega dostojanstva, ker nepomirljivo nasprotujemo lažem in prostaštvu, ker imamo ljubezen. In ko bo vse to mimo bo vsak izmed nas lahko rekel s ponosom. Bil sem tam, bil sem zraven.