FRANCO MARGARINI
Vrnili bomo zdaj se v čase,
ko okupator zemljo zase
je kradel našo, se šopiril,
Slovence mnoge povampiril.
Tedaj približno pol dežele,
sodila zraven je Ljubljana,
so lovke laške nam otele,
tu je Provinca di Lubiana.
Na morski se pred tem obali
je staršem neki fant rodil,
so črno srajčko brž mu dali,
ime pa Franco je dobil.
To bil je Franco Margarini,
se oče Buttero je pisal,
je korenine svoje zbrisal,
saj delal mož je na carini.
Financar, z juga pač Ital´je,
ustvarjat kariero malo,
ko Duce je delil medalje,
na našo je prišel obalo.
Za sina svetlo pa bodočnost,
od nekdaj si je že obetal,
mu vcepljal laško je odločnost,
na črno srajco ga priklepal.
Ker druge vrste kariere,
se Francu delati ni dalo,
visoke ker so bariere,
odločil se je za moralo.
Igralec slab je nogometni,
tem laže pa zato bo sodil,
moralno igro z žogo vodil,
v črni majici poletni.
Tu dobrega se bil je skazal,
poslušen vsem organom stranke,
ljubila ta je takšne Franke,
si pot je Margarini mazal.
Iz Rima je zato povelje
prišlo na Francova ušesa,
nikar da naj ne sleče dresa,
da takšne Duceja so želje.
Kot nogometni spretni sodec,
da bo povišanje dobil,
piščalko novo, nov povodec,
ker bil tako je fant marljiv.
Poslali bodo ga v Lubiano,
med glavne žogobrc-sodnike,
v okolje sicer manj mu znano,
a šanse zanj so tam velike.
Se tam igrajo partidžane,
rdeče, črne, silobrane,
za Franca velik je izziv,
tam še medaljo bo dobil.
Zdaj Margarini se izkaže,
kartone rdeče vsevprek kaže,
ko igra zdi se prepočasna,
sam vskoči, je zadeva jasna.
Zdaj brca, dribla, poskakuje,
da moštvo eno bi povedlo,
nasprotnika v igri zmedlo,
za prave Franco vedno tu je.
Pohvali ga prefekt province,
sinjor Emillio Cucciani,
ki vedno je na črni strani,
podstavlja drugim prav rad mince.
A pótlej pride preobrat,
režim in Duce sta propadla,
čez noč v nemilost sta zapadla,
Italija obrne plat.
In zmanjka tudi margarine,
pa kruha, mleka in svinjine,
zastoj je v ligi nogometni,
za drugo Lahi so dovzetni.
Emillio prefekt se skrije,
kaj mar mu zdaj je Margarini,
naj fant kar svojo tekmo bije,
naj znajde se, kot Mussollini.
Navzven precej sta si podobna,
lahko se Franko zamaskira,
nikakršna to ni ovira,
bo maska zanj še kar udobna.
A padle nogometne maske,
pred tem so že vse po vrsti,
prekratki Francovi so prsti,
da bi odnesel jo brez praske.
Prepozno je, potoži Franco,
prepozno sem se bil predal,
sodnik zapiska konec tanko,
saj avtogol si je zadal.
Nika Vztrajnar
Oct 02, 2014