Drage vztrajnice in vztrajniki, Spremljam vas že 130 dan, kako neusmiljeno in pokončno stojite pred Vrhovnim sodiščem in zahtevate popravo krivic, ki se dogajajo v tem hramu za nami. Glede na vso situacijo v Sloveniji: apatičnost, odtujenost, pomanjkanje poštenosti, pomanjkanje občutka pripadnosti, domoljubja… tudi nad mene včasih pride temni oblak in zaseje dvom, da se vprašam: Ali smo izgubili bitko, ker nismo dovolj pokvarjeni in nesramni, ker ne ljubimo svoje domovine in ne cenimo ljudi, ki so nas in našo domovino postavili na prvo mesto in jo osamosvojili? Ali nam domovina pravi: Ne zaslužite si me…

In potem vidim vas tukaj, neomajno, s pokončno držo poskušate poravnati Slovenijo na tire, ki so jih mnogi, tudi izmed vas, polagali v začetku 90’ let. Vi, ki veste za domovino, ki veste kaj pomeni domoljubje in boj za tisto, v kar verjamemo.

Marsikateri ponosni Sloveneci, ki so z golimi rokami branil Slovenijo, so danes utihnili, zgodovinske knjige so jih pozabile, mediji so jih zbanalizirali in od pogumnih mož je ostalo samo še ogromno apatičnosti in besed: Eh, saj so vsi isti ....

Namesto, da bi slavili ljudi, ki so nam priborili samostojnost, jih zapiramo, namesto, da bi mladim slaveče in ponosno predstavljali svojo zgodovino, jim učitelji na vprašanja o resnici in grobiščih slovenske zgodovine, le odvrnejo: Ne drezajte v to....

In ja ... drezala sem naprej. Čustva, ki sem jih doživljala kot nekaj let stara deklica, ob odhodu očeta v vojno, mi niso dala, da bi se pustila utišati in se nehala spraševati o resnici in pravici.

Zato mi je vsakič, ko pridem sem, pred Vrhovno sodišče, toplo pri srcu, ob ljudeh, ki ne sklanjajo glav, ob ljudeh, ki se jim je v življenu zgodila že marsikatera krivica, pa vseeno vsak dan stojijo tukaj in se borijo za sočloveka.

Mnogokrat se vprašam, ali bom kdaj v zgodovinskem učbeniku svoje hčere ali vnukinje brala o tem, da so se pokončni ljudje pred Vrhovnim sodiščem v Ljubljani borili za sočloveka, za nekoga, ki jim je pomagal zgraditi samostojnost…

In moje mnenje je, da bom.

Da bom svojim otrokom z veseljem razlagala, kako se je njihov ded boril za to, da sedaj lahko svobodno govorijo in se udejstvujejo v lastni državi.

Verjamem v to, da bo slovensko srce zmagalo, da nas bo ta apatičnost, ki se plazi po državi, kmalu zapustila, saj prihajajo mladi, ki jim mediji ne pomenijo veliko, svoboda pa! Ti mladi bodo gradili novo Slovenijo, na trdih temeljih, ki so jih postavili naši očetje, čeprav se marsikdo zelo trudi, da bi jih zrušil.

Dragi vztrajniki in vztrajnice! Danes nisem veliko govorila o pravici in krivici v pravosodju, ampak o pogumu in prihodnosti, ki bo Slovenijo postavilo na pravi tir, in vi ste tisti, ki preganjate anomalije in gnilobo iz Slovenije, da bo za nas in naše otroke ostala lepa, čista in perspektivna.

Za svobodno in demokratnično Slovenijo!