Spoštovani pričevalci in pričevalke sproščene Slovenije! Spoštovani, ker si jemljete, kar z rojstvom pripada vsakemu človeku: svobodo. Ne svobodo na splošno marveč svobodo, ki je mnogi nimajo, ker si je ne vzamejo: svobodo od strahov in ozirov, ki se jim podreja velik del javnosti in ker ne prekupčujete z osebnim prepričanjem, zgrajenim na življenjski izkušnji v hoji za vrednotami, na katerih sloni demokratično sožitje ljudi in narodov.

Hvala, ker se zbirate na tem kraju za ceno osebnega udobja, posmeha in molka mnenjskih veljakov in precejšnjega dela oblastnikov, razporejenih po nepreglednih (pod)sistemih države, ki je tudi naša, edina; predvsem pa ker verujete in verujemo, da si Slovenija zasluži, morda smo njeni ljudje po dveh desetletjih ponovno tega vredni, sproščenejšega ozračja v odnosih in pri delu za skupne cilje, kljub  času ko se o naših prepričanjih in izkušnjam premalo pogovarjamo in se glede vrednot ne strinjamo. Vi ste glasniki novega ozračja tudi v tem, da ne odnehate - ne odnehamo z diskusijo o javni stvari – skupni stvari! - kakršna je vsaka, ko gre za resnico in pravico – pravico in resnico – za dejstva in ne dejstva ter maličenje pravice, resnice in dejstev, kar je prekipelo s procesom Patria.

S tega parka imam skromno, pa pomembno izkušnjo. Kolektivno! Sojenja v imenu ljudstva konec aprila leta 1948. Park je bil takrat prekrščen v Dapčićev trg. Tukaj se je nekaj dni zbirala množica. Nekateri iz privoščljivega veselja nad tujo nesrečo, sodstvo je razglasilo, da se je obtožena skupina pregrešila zoper pridobitve revolucije; drugi so bili tu ker je bilo v zraku nasilje in jim je spet zadišalo po krvi; tretji so bili privedeni na ukaz zaradi števila in vpitja; četrti, kakor jaz, smo prišli sem iz prestrašene radovednosti; peti pa so nas nadzorovali.

Tožilstvu in sodstvu je namreč spet, rekli so uspelo, opozorilo ljudstvu in ozaveščanje njegove budnosti s sumničenjem vseh in vsakogar, da so z velikim pompom priredili sojenje petnajstim izbranim žrtvam Diehl- Oswaldovega procesa, prvega v vrsti proslulih dachauskih procesov. Govorili in pisali so, da gre za organizirane notranje sovražnike v službi zunanjega sovražnika. Enajst so jih obsodili na smrt in štiri na zaporne kazni.

Okroglo 40 let za tem so na 10. Kongresu ZKS sprejeli sklep, da je bil proces montiran – in ne le ta – da je šlo torej za ideološko nasilje zoper resnico, dejstva ter svobodo in človeško dostojanstvo.

Ni bilo odgovorjeno na vprašanja kot so: Zakaj je partija naročila in plačala, tako pravijo tisti, ki so na tem delali, težke raziskave, da so ugotovili po več kot eni generaciji, da je bil proces partijsko paradiranje nasilja in laži, ko so že takrat, v oddaljenem kotu tega trga, kjer sem stal, mnogi - predvsem moški – relativno pogumno zmajevali in gledali v tla, ko so zasliševalci  poniževali obtožence in 25 letni Hildegardi Hahn, ko jo je zlomil jok, ukazali, naj se pred sodiščem obnaša dostojno. S čimer si je sodišče prisvojilo ne le resnico in pravico, marveč tudi čustva obtoženih in vsaj dela množice na Dapčićevem trgu! Zakaj se je partija oglasila, kakor se je, šele leta 1986 – samo dve leti pred Janševo aretacijo ob zori demokratičnih sprememb? Kaj pa je partija sploh imela s sodišči? In končno: kdo, kdaj in kje od osebno vpletenih v sodno sramoto – na relaciji partija sodišče - je sploh kaj pojasnil o okoliščinah komunističnega zločina na znanem prostoru v ugotovljenem času?

Zaradi g. predsednika vlade dr. Mira Cerarja, bi rad povedal, da ko že politično presoja postopanje zoper Janšo in Krkoviča in ugotavlja, da je sodba pravnomočna, da je bila tudi dachavska sodba pravnomočna.

Inž. g. Anton Urankar je lapidaren: “Med osvobodilno vojno in revolucijo je partija vsilila svojo oblast slovenskemu narodu, slovenski narod pa je med osamosvojitveno vojno vsilil partiji svojo državo. Ni več dovolil, da ga ta s prevaro kakšne “nove dolomitske izjave” izloči iz odločanja o svoji usodi. Za tem pa trpka ugotovitev iz njegove tehnološke izkušnje: Sodstvo “je največja cokla za razcvet slovenske demokracije.

Mi smo tukaj tudi, da opogumljamo sodnice in sodnike, vse sodne uradnike te države, da se zganejo, saj vedo bolje od nas, da se je njihov sodni - vase zaprt sistem - zacoklal in da so njegove organizacijske težave, o katerih govorijo, zgolj tehnične. Ko jih bodo odpravili pa sodnega sistema v njegovem vrhu, kjer se odloča, ne bodo rešile. Sodni  sistem je obtičal v neki daljni obremenjeni preteklosti, ki - hvala Bogu in osamosvojiteljem – kot take ni več. Sistem, ki se zapre vase, funkcionira anahronistično, ne prizna, morda sploh ne ve, da je občepel v avtoreferenčnosti in samoobrambi v nevidnem kotu, iz katerega sicer posega v osebno in kolektivno usodo,  ne uvidi pa, da se je čas premaknil in da z velikim delom svobodnih ljudi ne komunicira, ker si ne upa in ker tega niti ne zna. Kadrovan in voden je tako, da se ne odlepi iz miselnosti komunističnega lova sovražnika. Idejnega!  Govori jezik sodne zacoklanosti, ki so ga vanjo zapletli partijski oddelki v zakonodajnih, izvršnih in sodnih podsistemih, ki so se razsejali mimo Ustave, ki je hotela biti demokratična. Partija se je v devetdesetih letih načrtno pretihotapila v vse sisteme in podsisteme te države. Sodstvo je njena trofeja.

Za duhovno orientacijo, brez nje tudi prenova sistemov ne gre, bi spomnil na vrstice iz evangelija prejšnje nedelje (Mt 22,34-40), v katerih nekdo, ki v evangeliju ne dobi imena, čeprav je pomembna figura v tempeljskem in v sodnem sistemu. Bil je učitelj Postave, vrhunski strokovnjak ustavne, tožilske in sodne materije. Obvladal je predpise ter prepovedi in grmado kazuistike. Idejnemu osumljencu je hotel pred javnostjo nastaviti zanko, pa je mimo načrta izrazil stisko, svojo in nadčasovno –pravno - ter vprašal Jezusa: »Učenik, katera je največja zapoved v postavi?« Z drugimi besedami: »Učenik, v mojih učbenikih, aktih, procedurah, preigravanjih pravnih mnenj ter praks je pred-problem, pred-vprašanje, ki visi neformulirano vedno znova v sodnih pisarnah in dvoranah. Povej, kaj je največja zapoved, nekoč bodo rekli Ustave in Prava, da bo pravo v vseh (pod)sistemih smiselno, verodostojno, pravično?

Jezus potegne odgovor iz duhovne in zgodovinske izkušnje svojega ljudstva tako, da z odgovorom osvobodi presojanje iz oklepa insceniranih procedur, natezanja dejstev in nedejstev, krajev in ne krajev, ekspertiz zaradi megljenja, ugotovitev in neugotovitev, sumov, nasilja, teptanja pravic in svoboščin, in presadi  odgovor v človekovo srce, - za profesionalce prava – v zgodovino prava, v osebno in kolektivno odgovornost, mimo želja, pritiskov in obljub oblastnikov, javnega mnenja, presadi ga v vse sisteme in podsisteme kot vir, ki naj ščiti vse, kar je dobro, resnično, pravično.  Ni dovolj biti znotraj sistema, ki si domišlja, da se ščiti, če je nedostopen in se na vse kriplje zapira vase. O tem kaj je na prvem mestu, se je treba pogovarjati, organizirati, odločiti. Vsi. Na svetlem!

Da resnica, pravica, dostojanstvo vsakega človeka ne bodo le deklaracije in deklamacije pač pa s tožilci in sodniki varovana vrednota. Nikoli ne bomo na cilju, ko gre za sisteme vredne onega, o čemer govori Učitelj, ko pravi, da gre namreč za eno samo zadevo, za človekov vzpon k Ljubezni.

Za preverjanje teh procesov, beremo pri evangelistu, velja ključ, trojen:

-      »Z vsem srcem« sodniška služba ni le služba. Njegova služba se kvalificira v  poslanstvu, ki sprejema vsakogar in ne dela razlik začenši z danes najbolj občutljivimi, ideološkimi razlikovanji: »naši« - »ne naši«; »borci« - »osamosvojitelji«; »mi oblast« – »vi civilna družba«…

-      »Z vso dušo«, z vero in s pogledom naprej, sproščeno, inovativno, z veseljem, po suvereni vesti, ki nikomur ne dovoli manipulacije in ni nikomur nič dolžna, razen Pravilu formuliranemu pred dva tisoč leti.

-      »Z vsem mišljenjem« - z vsem strokovnim znanjem in nenehnim usposabljanjem, z ljudmi, ki se nikogar ne bojijo, razen da se pregrešijo zoper ono, ki presega in vrednoti Ustavo, zakone in sodne izreke.

Nekega dne bo spet sedemnajsta ura, ko civilne iniciative no bo tukaj. Morda bo na kateri drugi lokaciji. Tukaj pa ne bo več potrebna!

Hvala!