Torej dan reformacije ni le praznik peščice Slovencev, ki so to obliko krščanstva sprejeli za svojo, ampak je del vseh nas, ki nas lepa slovenska beseda povezuje in nam daje možnost, da dejavno sooblikujemo slovensko družbo in državo.

Na Slovensko je obdobje reformacije prineslo precej sprememb. Pa ne samo v Cerkev, ki je v eni izmed oblik protestantizma – evangeličanstvu – obstala le na severo-vzhodu Slovenije.

Najpomembnejše spremembe so se začele dogajati izven nje – v družbi, med izobraženci, ki pa so bili takrat povečini le duhovniki. Slovensko ozemlje je tedaj pripadalo Habsburški monarhiji in tako njegovi prebivalci niso imeli oz. mogli imeti jasne predstave o pripadnosti Slovenstvu. Jezik plemstva in meščanstva je bil nemščina, preprosto, pretežno kmečko prebivalstvo pa se je sporazumevalo v narečjih, ki so se na določenih območjih slovenskega narodnega ozemlja govorila. Reformacija je s svojimi spremenjenimi pogledi na delovanje tedanje Cerkve vnesla v družbeno in kulturno življenje pozitivno »vzdušje«, začela »prebujati« ljudi, da so se začeli zavedati lastne samobitnosti in identitete. Lahko bi rekli, da se je pričelo pravo družbeno-politično vrenje – razvoj jezika, miselnosti, kulture nasploh. S Primožem Trubarjem se je rodila prva slovenska knjiga, njegovi somišljeniki in sodobniki – Jurij Dalmatin, Sebastijan Krelj, Adam Bohorič, … – pa so z navdušenostjo sledili temu zgledu. Tako so nastajale prve knjige, slovnice, prevodi Svetega pisma, …

Primož Trubar je kot pisec prve slovenske knjige postavil temelje slovenskemu knjižnemu jeziku, kateremu je vzel za osnovo osrednje slovensko narečje, in nekako začel pisati zgodovino današnji samostojni Sloveniji. Mali državi pod Alpami, kjer se je od tedaj naprej zavest Slovenstva samo še krepila in s posamezniki skozi stoletja kulturno nadgrajevala.

Danes smo lahko ponosni, da imamo v svoji državi svoj lasten jezik, v katerem se lahko sporazumevamo, mislimo, delujemo, skratka se z njim identificiramo. Ker ni tako samoumevno, da ima narod z lastno državo tudi svoj jezik. Mnogo (tudi večjih) narodov si deli jezik ali pa ta nima moči državnega jezika. Nekateri jeziki z maloštevilnimi govorci ne preživijo oz. doživijo niti trenutka, ko bi jih jezikoslovci lahko odkrili. Tako izumrejo, ne da bi vedeli zanje.

Slovenščina nas združuje kot narod in nas dela »drugačne« v odnosu do drugih. Slovenščina je naša narodna zavest in naša pripadnost. Z njo in zaradi nje smo Slovenci!

In zaradi vsega omenjenega je slovenska reformacija za Slovence, ki smo tradicionalno katoliški narod, pomembna. Prav je, da se ji enkrat na leto poklonimo.