Prvi naslednji korak na tej poti bo resnična reforma pravosodja, takšna reforma, ki bo preprečila podobne zlorabe, kot so se dogajale v zadevi Patria.

Dragi prijatelji,

Naj vas za trenutek spomnim na dogajanje izpred enega leta. Naj vas spomnim na dvajseti junij 2014, na ta žalostni dan, ko smo Janeza Janšo pospremili v zapor na Dobu.

To je bil dan, ko se mi je dokončno sesulo zaupanje v naš pravosodni sistem in ko sem v jasni luči videl, da se naša demokracija podira kakor hišica iz kart. To je bil dan, ko je postalo jasno, da smo na neke vrste zgodovinski prelomnici in da tako ne gre več naprej. Zato smo se aktivni državljani takrat prvič zbrali in jasno povedali, kaj mislimo o tej sramotni sodbi in o sodnikih, ki takšne sramotne sodbe pišejo.

Dvajseti junij 2014  je bil žalosten dan ne samo za nas, ki smo se zbrali pred Dobom, to je bil dan, ki je zadeval vsakega posameznika v tej državi, pa če se je tega zavedal ali ne. Vsakemu dobronamernemu in zainteresiranemu državljanu naše države je moralo biti jasno, da je s sodbo v primeru Patria nekaj hudo narobe in da se z njo kršijo temeljne človekove pravice. Da se s to sodbo nesramno teptajo ne samo človeško dostojanstvo in svoboda posameznika, ampak tudi svoboda družbe kot celote.

Takrat, na improviziranem odru pred Dobom, sem prvič javno rekel, da je ta sodba žalitev za zdrav razum. Ampak, takrat sem še verjel, da je v pravniških vrstah vendarle ostalo nekaj razuma, in da bo ta sramotna sodba po volitvah, ko bo dosegla svoj cilj in vplivala na izid volitev, hitro razveljavljena. A na žalost, ni bilo tako. Prestala je ne samo temeljno in višjo stopnjo, potrdilo jo je tudi Vrhovno sodišče, kjer se je Branko Maleša sam postavil na čelo tistih, ki so sodbo potrdili, da se ja ne bi kaj izmaknilo kontroli. To je bil še en povsem jasen znak, da za indično sodbo stojijo povsem konkretni ljudje in njihov interes, da se Janeza Janšo dokončno politično likvidira. V tej politični igri, v tem poskusu politične likvidacije vodje opozicije, pa so dejavno sodelovali tudi sodniki, ki so obtožnico in sodbo prve stopnje potrjevali. Na ta način bi se uresničila dolgoletna želja političnih komisarjev iz totalitarnega sistema, da v naši državi zavlada politično enoumje, kjer ni več ovir za njihovo absolutno vladanje in nemoteno ropanje in izčrpavanje Slovenije.

Na srečo vseh nas, državljanov Slovenije, in na srečo naše demokracije, to namero jim je preprečilo Ustavno sodišče s svojo jasno sodbo v kateri izpostavlja kratenje temeljnih človekovih pravic v vseh treh sodbah treh sodnih instanc v zadevi Patria.

Tako so Janez Janša, Tone Krkovič in Ivan Črnkovič odšli na prostost. Toda to je bila le prva zmaga prava in razuma. V resnici pa smo vsi mi, državljani Slovenije, še vedno v neke vrste zaporu. Še vedno smo ujetniki omrežij, ki nam vladajo iz sence. Zato se ne slepimo, zavedajmo se, da bo še dolga pot do resnične svobode in pravne države.

In prvi naslednji korak na tej poti bo resnična reforma pravosodja, takšna reforma, ki bo preprečila podobne zlorabe, kot so se dogajale v zadevi Patria.

Danes, leto dni po odhodu Janeza Janše v zapor, nekako simbolno zaključujemo to težko obdobje. Zaključujemo ga ponosni na svoje dosežke. Družbo smo opozorili na resnične nevarnosti, ki ji grozijo, če se kaj ne bo spremenilo. Mrtvo morje, ta mlakuža slovenskega pravosodja, je ob naporih Odbora 2014 vendarle zavalovila, in kot pred burjo, čuti se val sprememb, ki bo prišel in zajel tudi sodniške vrste.

Val sprememb, ki mora priti! Val, ki bo prišel tako gotovo, kot se vsako novo jutro pojavi sonce na obzorju. Val, ki bo odnesel vso nesnago skaljenih medčloveških odnosov, nesmislov in ostankov totalitarizma,  in nam vsem prinesel olajšanje. Da bomo končno tudi mi, prebivalci Slovenije, zadihali enaindvajseto stoletje!