Dragi vztrajniki, ob 25-letnici, ko je padel berlinski zid, ko je padla delitev Evrope, ko je prenehala nevarnost, ki je izhajala iz delitve Evrope, in so padec tega simbola v zahodni Evropi obeležili kot zmago politično svobodnega sveta nad politično nesvobodnim svetom, lahko ugotovimo, da se v naši novi politični stvarnosti že več let obnavlja, danes že povsem odkrito in poudarjeno, berlinski zid ideološkega sovraštva.

Demokracijo kot delujočo obliko družbenega dogovora, v kateri je vzpostavljeno ravnotežje in nadzor nad vsemi vejami oblasti, lomi in ustvarja njen privid cela vrsta dejavnikov: od ustanovitve lumpenproletarskih tolp v Mariboru, in ne bi se čudil, če se po vzoru v Mariboru ne organizirajo take tolpe tudi po drugih mestih v naši državi, do grozljive politične instrumentalizacije pravosodja. Pri tem nekdanji in današnji oblastniki, povsem vseeno je če so formalni ali dejanski, s svojimi izjavami povedno prepričljivo ilustrirajo našo invalidno politično stvarnost.

    1. Nekdanji komunistični satrap, zapriseženi nedemokrat in protidemokrat, je nedavno, ko je govoril o svojem nekdanjem političnem početju, izjavil: »Za politika pa se mi zdijo pomembna tudi dejanja, ki govore o dinamiki in usmeritvi političnega delovanja.« Ko govori o dinamiki in usmeritvi političnega delovanja, govori o verjetno o svoji osebni politični rasti. Podtakniti skuša, da je zaslužen za novo obliko demokracije, saj naj bi bila ta posledica tudi njegove osebne politične rasti, vendar je ob tej njegovi dinamiki in usmeritvi političnega delovanja prišlo tudi do strahovite vojne v nekdanji državi, ki je odnesla okoli 150.000 življenj. Se kot bivši komunistični satrap in kot videc v prihodnost, ki je skupaj s svojimi oblastniškimi kolegi v nekdanji državi imel oblast baje zaradi tega, ker je razumel zgodovino, čuti kaj odgovornega? O tem ne reče nobene. Lahko mu zavidamo njegovo srečo, in mu jo tudi privoščimo, da je lahko samega sebe nenehno opazoval, ko je dinamično napredoval ob usmeritvah političnega delovanja. Kakšne sreče  je lahko deležen človek, ki nenehno osebnostno politično raste: od človeka, ki je zidal berlinski zid, do človeka, ki je ohranil berlinski zid v glavi. Od človeka, ki izjavi v prejšnjem režimu, da se sodniki lahko zmotijo, do današnjih dni, ko sodnikom na enak način daje odvezo za njihova sramotna sodna početja. Kakšno srečo je imel ob tej njegovi dinamiki osebne politične rasti v primerjavi na primer s politikom demokratom, ki nikamor ne more zrasti, ker že petdeset ali pa sto let ve, kaj je delujoča demokracija. Edino tolažbo so taki zahodni politiki-demokrati lahko našli v tem, da so v svojem zahodnem okolju take politike, ki so na vzhodu nenehno osebnostno rasli in delovali ob dinamičnih političnih usmeritvah, poimenovali za aparatčike in politične oportuniste, prilagodljivce, ki jim je šlo, in jim gre, samo in zgolj za oblast. Za oblast za vsako ceno in vedno, če že za kakšno ceno, za ceno drugega. Toda pustimo ljudem to srečo blaženega spoznanja o svoji nenehni avantgardni osebnosti rasti, ne pustimo pa jim, da izjavljajo kot politični vplivneži mnenja o sodnikih, da se ti lahko v vsakem času in v vsakem režimu motijo in zmotijo. Tega politiki-demokrati ne govorijo.

     2. Aktualni predsednik vlade  je pred časom izjavil, da so izvoljeni opozicijski politiki, ki so v državnem zboru mirno izražali svoje stališče, klovni. To je seveda prvovrstna žalitev za poslance, to je žalitev za volivce in za vsakega posameznika demokrata. Da predsednik vlade, ki se rad sklicuje še na etiko in moralo, izreče kaj takega, je možno samo dvoje: ali je dejansko prepričan nedemokrat in sta njegovi etika in morala pač prilagodljivi glede na vsakokratne politične razmere; ali pa je to izraz njegove izvotljene pameti, ki je zmožna zgolj kot ventrilokvistična lutka prenašati besede, ki mu jih narekuje gospodar, v naročju katerega sedi. Ne bom ugibal, posledica česa je takšno  nesramno govorjenje, ni pa čudno, da je imenoval za ministra za pravosodje človeka, ki mu je miselno blizu po splošno znanih podobno ubožnih, vendar nevarnih mislih in dejanjih.

     3. Minister za pravosodje, ki rad kaj pove v javnosti, je pred nekaj dnevi izjavil o odboru za varstvo človekovih pravic, katerega člani se zbiramo pred tukajšnjo zgradbo: »To ni odbor za varstvo človekovih pravic, ampak odbor v funkciji enega samega politika.« Kaj posebnega o teh besedah ne gre reči, morda le to, da gre za čisti nesmisel. Kajti človekove pravice so vedno kršene posamezniku, tudi če gre za veliko število ljudi – za množico posameznikov. On seveda očitno ne ve, kar je povsem v skladu z njegovo javno izpričanimi totalitarnimi političnimi nazori, da gre vedno za posameznika. Če pa misli, da politik ni človek, bi se moral povsem resno vprašati, ali je povsem izgubil kompas človečnosti. Možno je namreč, da je šele na začetku tistega dinamičnega procesa, ki sicer omogoča nenehno osebnostno rast v političnem delovanju. Verjetno bo to držalo, saj je bil današnji minister za pravosodje na čelu paradržavne institucije za splošno ovajanje in sramotenje ter javno diskreditacijo državljanov. In v tej instituciji, ki temelji na zakonu, ki je za vsako delujočo demokracijo njeno popolno zanikanje, je kot njen nekdanji predstojnik  kršil celo vrsto zakonov in predpisov, najemal ljudi zunaj tega Urada za pravo resnico, ki so zalezovali ljudi in vohunili za njimi, pregledovali njihove bančne račune. Morda pa ne gre dvomiti, če so že tako prostodušno kršili zakone, da so tudi vohljali za povsem osebnim življenjem posameznikov, pač tako kot v tisti Orwellovi knjigi, ki je za našega pravosodnega ministra vodilo in usmeritev za njegovo osebno dinamično rast. No, danes je ta občudovalec totalitarnih režimov pravosodni minister, na čelu tistega pravosodja, ki bi moralo obravnavati pritožbo v zvezi delovanjem KPK, oziroma bi moralo ugotoviti skladnost KPK z našim ustavnim redom. Ta pritožba in zahteva po ugotovitvi skladnosti z ustavo se vleče že 22 mesecev, vse od takrat, ko je opravljal naš pravosodni minister funkcijo predstojnika paradržavne institucije za splošno ovajanje, do danes, ko je minister za pravosodje. Gre verjeti, da se bo zadeva rešila v skladu s pravom in pravičnostjo? Žal ne! Kako zavestno, premišljeno in naklepno brijejo norca v pravosodju iz državljanov, pa kažejo in znova potrjujejo prav v zadnjem času odkriti manevri sodnikov, ki zlorabljajo pravo z igro zavlačevanja. Gre za igro zavlačevanja prav v zvezi s pritožbo na poročilo Komisije za preprečevanje  korupcije, s pritožbo, ki jo vrtijo v krogu pravosodnih instančnih sprenevedanj. Gre za  hlinjenje  postopkovne korektnosti, s čimer naj bi dali zadevi videz verodostojnosti. Zdi se, da je vse po predpisih, a dejansko vse zelo narobe.  

     4. Vrhovni sodnik in namestnik sodnega sveta je nedavno dejal na neki komisiji v državnem zboru,  da je pravosodje moč kritizirati, če je kritika strokovna in ne politična. Prav zato gre, da nas prepričajo, da delujejo strokovno, verodostojno, po pravu in pravično. Že prej omenjeni primer govori, da ne gre za stroko, ampak za politiko. In primerov je ogromno, ki dokazujejo, da v pravosodju ne gre zgolj za stroko, ampak da gre  tudi za čisto politiko. In s svojim delom nas morajo prepričati. Prav zato so si pridobili status državnih funkcionarjev, javnih oseb s trajnim mandatom in z drugimi s posebnimi privilegiji, da so zaščiteni, da se lahko skrivajo pred javnostjo in da se pri svojem delu lahko celo motijo. Toda ljudje bi morali sodiščem zaupati. Sodišča nas ne morejo prepričevati s sodbami, ki so neprepričljive in najmanj dvomljive. »Zagotavljam vam«, je sodnik govoril, ko je želel potrditi svojo strokovnost. Toda besede, da nekomu nekaj zagotavljaš, predpostavljajo, da ti človek, ki ga nagovarjaš, zaupa. Toda zaupati nekomu pomeni, da mora to zaupanje počivati  na prepričljivih, verodostojnih dejanjih tistih, ki terjajo naše zaupanje. Toda tega zaupanja enostavno ni. Zaupanje je možno v državah z delujočo demokracijo, kjer sodišča ne ustvarjajo pravne negotovosti, kot se dogaja pri nas. V prejšnjem režimu so ljudi obsojali za njihova politična dejanja, misli, pisanje ipd. In temu so rekli stroka. Toda to ni bila stroka in ni bilo pravo, to je bila politika. In danes lahko najdemo v sodbah ugotovitve, da lahko pojmi, zapisani v členih zakona, postanejo dejstva, če pravih dokazov ni. Temu nekateri sodniki rečejo stroka, toda jaz pravim temu politika, še zlasti, če vemo, za kaj gre in za koga gre. Ne moremo govoriti o stroki, če sodniki sodelujejo tudi po desetkrat in večkrat pri sodbah, ki se izkažejo za napačne in krivične. Ne gre za stroko, če se poljubno vlaga obtožbo, ki jo je napisala tožilka, ki dokazljivo ne ve, kaj je pravo, čeprav zna morda kakšen zakon na pamet. Ni vredno stroke, če sodijo ljudje, ki so bili člani nekdanje politične policije. Ni stroka, če nekdo iz objestne nedoraslosti nekoga dobesedno zakolje sredi belega dne in je obsojen na minimalno kazen, ker ima dobre socialne povezave. Ni stroka, če tolpe butajo po vratih politično nezaželjenih ljudi, pa jih nihče sodno ne preganja. Itd. itd.  Velik del sodstva  nima nikakršnega ugleda in je nevreden zaupanja.

To pravosodje, ki misli, da je stroka, pa je samo v službi političnih gospodarjev, nam jasno sporoča: »Bodite ponižni in ostanite ponižani, pa boste morda deležni milosti, saj mi sodimo, kakor se nam zdi in kakor se nam zljubi«. To pravosodje ima zato  privilegije in alibi: odloča s poljubno uporabo in zlorabo prava, hkrati pa ima varno zavetje v pravici do zmote, tolikokrat, kot mu zmota pade na politično pamet. Še nedavno so poskušali sodniki in nekateri pravniški režimski oportunisti in zaslužkarji kakšno javno nezadovoljstvo nad krivično izrečeno sodbo utišati z argumentacijo, da se sodb ne sme javno komentirati, kar so si seveda gladko izmislili. Potem so si seveda spet gladko izmislili, da se ne sme javno pred sodišči  demonstrirati. No, s tem so prenehali, so pa začeli očitno in brez sramu še bolj zaostrovati zadevo, ki drvi v kaos. Začeli so s posmehovanjem, nadaljevali z nenehno zlorabo prava v postopkih, tudi mimo sodnega reda, pač tako, kot se je to počelo v prejšnjem režimu. Njihovo nasilje z zlorabo prava postaja vsak dan bolj očitno.

Dragi prijatelji, ne pustimo, da nas žalijo. Mi nočemo žaliti, ne bomo pa ponižni. Zato povejte vsem in vsakomur, vselej in povsod, da je hiša, pred katero stojimo, hiša sramote.