Jaz sem to že nekajkrat povedal, pa bom še enkrat zelo na kratko. Na Golem otoku je bilo najtežje to, da je obstojal poleg fizičnega tudi psihični pritisk, s tem, da so bili zaporniki prisiljeni, da so ovajali, da naredijo dejanja za katera so sami vedeli, da niso etična in da niso moralna. Nekateri so temu podlegli, nekateri niso. V tisti knjigi Goli otok Dragoslava Mihajlovića je na pričevanje, ki pravi, da je približno dve tretjini ali dve četrtini zapornikov, ki se temu ni moglo izogniti, so se pač, kakor se temu reče, zlomili. Zdaj, če to enkrat en naredi, potem zlomljen za vedno ostaja.

Nekaj zapornikov se je pa to znalo temu izogniti, med njimi sem bil tudi jaz, pri čemer pa moram povedati, da sem bil takrat pri prvem zaporu še dijak. Po eni strani pubertetnik, po drugi strani pa precej trmast. Skratka, meni je to uspelo. Po drugem zaporu, drugič so me zaprli, ravno zato, ker v Ljubljani nisem hotel tega delati, v drugem zaporu, pa sem se z mojim najboljšim prijateljem, ki je sedaj že pokojni, domenila, da se bova obveščala o tem, kaj Udba od enega ali drugega hoče. Mi smo bili, kot arestantje na Golem otoku, stalno klicani na raport k oficirju, no in midva sva se dogovarjala. On je poročal meni, jaz sem poročal njemu, seveda tako, da drugi ni bil na škodi. Meni ni čisto jasno, kako boš vodil današnji večer (namenjeno dr. Grandi), o Golem otoku se da marsikaj povedati in je bilo že tudi kar nekaj knjig v slovenščini natiskanih, kogar to zanima, lahko prebere. Če ni v nasprotju s tvojim konceptom vodenja, bi jaz čisto na kratko povedal tisto, kar sem povedal na Komisiji za peticije in človekove pravice, ki jo vodi gospa Irgl. Jaz imam tukaj napisane notice, saj bom skrajšal, kar sem tam povedal, bom pa na kratko to povzel. Meni se je zdelo, da je to za komisijo zanimivo in končno, 3. program televizije je to predvajal, jaz bom pa še zdaj tu povedal. Torej, moja teza se je začela s tem, da je minister zadnje slovenske vlade Klemenčič v Odmevih nacionalke in z ozirom na dejavnost Odbora 2014, med drugim tudi rekel, da je ta scena popolnoma radikalizirana in zaradi enega zapornika, enega politika v zaporu, da se vse vrti okoli zaščite tega politika in da je vse skupaj zelo spolitizirano. To se seveda nanaša na Janeza Janšo. Jaz bi rekel, seveda, gospoda Klemenčiča vsi poznamo, to je inteligenten in sposoben uradnik, ampak s stališča človekovih pravic je ta njegova izjava nesprejemljiva. Sliši se kot, en sam človek, pa ves ta circus. Kar to, kar jaz mislim povedati, da so človekove pravice individualne in da gre tu za človekove pravice vsakega posameznega človeka in če je to radikalizirano in spolitizirano ali pa tudi ne. Zdaj, da nekdo tu zavzema stališče, da je zavzemanje za človekove pravice radikalizacija in politizacija v slabem smislu, mislim da to ni konsistentno z ustavnimi pravili, koncepti demokracije.

Na kratko še to. Včasih je dobro pogledati nazaj v zgodovino in recimo, Emile Zola je objavil 13. januarja 1898 njegov sloviti J’accuse na naslovni strani breškega časopisa v zvezi z afero Alfreda Dreyfusa, kateremu so bile kratene človekove pravice. To je bilo seveda zelo pogumno dejanje, s čimer je Zola popolnoma radikaliziral in spolitiziral sceno te afere, zaradi zaščite enega samega človeka. Martin Luther King, ki je vodil civilno gibanje, je tudi radikaliziral in spolitiziral vprašanje človekovih pravic črncev v Ameriki, pri čemer je imel tudi podporo ameriške demokratične stranke. Zdaj bi jaz rad videl, danes v Sloveniji, kogarkoli, ki bi sedaj očital radikalizacijo, politalizacijo in podporo demokratske stranke Martinu Luthru Kingu, zato ker se je zavzemal za pravice. Jaz mislim, da z Odborom 2014 sploh ni nič narobe, nasprotno, dolžnost tega dela civilne družbe je elokventen, zato ker mu je to mar. Mislim, da to radikalizacijo in politizacijo v slabšalnem smislu pač Odboru to očitajo tisti, ki jim to politično ni všeč. Torej samo še dve misli. Jaz mislim, da ko gre za človekove pravice, je čisto vseeno ali gre za posameznega človeka ali pa za en milijon posameznikov. To sem vam na kratko predstavil, na koncu bi samo še rekel to, kar sem sicer že nekajkrat povedal. Jaz sem bil na Golem otoku dvakrat zaprt in sem bil rehabilitiran, dr. Jože Pučnik je bil dvakrat zaprt in je tudi rehabilitiran, Janez Janša je dvakrat zaprt in jaz vem, da bo tudi rehabilitiran.