Spoštovani vztrajniki. Povzel bom razmišljanje, ki sem ga pred volitvami objavil na Časniku in dodal nekaj novih misli.

Pred dobrimi 120 leti se je na Francoskem rodila t.i. Dreyfusova afera, ki je razklala francosko javnost v dva nasprotna si tabora. Na Slovenskem so se v istem času čutile posledice politične diferenciacije, ki jo mnogi pavšalno naprtijo Antonu Mahniču. Oba dogodka v bistvu kažeta na politično zrelost nekega naroda; francoski se je z glasnim J΄accuse odzval na krivično politično motivirano obsodbo vojaškega častnika, drugi pa se je uprl ,”gnilemu slogaštvu” in prestopil iz plemensko egalitarne v politično pluralno družbo.

Kako je o obeh procesih danes poučena večina Slovencev? Afero Dreyfus večina bežno pozna, nekateri se iz šolskih klopi spomnijo tudi na Zolajev Obtožujem. Tudi za Mahniča je večina že slišala, vendar so redki, ki bi vedeli o njem povedati kaj lepega. Pač pa povprečni um pojasni, da Mahnič ni razumel umetnosti, da je bil grd do Gregorčiča in da je uničil slogo med Slovenci. Povojno zgodovinopisje Zolajevo jasno besedo, ki je Francijo razklala na pol, označi za krepostno dejanje. Mahničevo jasno besedo proti družbeni nenačelnosti, opreznosti in »vetrogončičem«, pa označi kot slabo dejanje. Kot dejanje, ki je ločilo duhove in 50 let kasneje povzročilo bratomorni konflikt. Ergo: za Rog in Teharje je po taki sprevrženi interpretaciji kriv Mahnič.  Partija je ta Mahničev razdor končala s povojnim likvidiranjem drugače mislečih. Tako je bila ponovno vpeljana »sloga«. Glajhšaltunga. Udba je v povojnih letih pospravila, prevzgojila in zlomila vsakogar, ki je kdaj zmotil to podalpsko enotnost. V Utopiji nismo potrebovali strank, prepirljivih soočenj, časopisov z različno politično orientacijo…

Po letu 1990 so fanatiki starega režima izgubili del političnih pozicij, a so se kasneje na večino izgubljenih vrnili. Danes se pred našimi očmi dogaja dokončna restavracija revolucionarne utopije, ki pa jo tu in tam skalijo razni »mahniči«. Ubiti se jih v Evropi ne sme, a partija zna poskrbeti tudi za to. Zato Janšo v zapor! Protestov njegovih podpornikov se po časopisih in državni televiziji skoraj ne omenja, ker je treba ohranjati privid sloge. Molk je strašljiv. Zgodovinopisje natančno beleži, kdo in kako hitro je reagiral na aretacijo Dreyfusa… Tudi slovensko zgodovinopisje bo nekoč natančno zapisalo, kdo in kdaj je opozoril na krivico in komu je bolj ugajalo slogaštvo s Partijo…. Bogu Hvala za našega Dreyfusa, ali če hočete Mahniča, ki je nas iz zapora na Dobu sili, da končno zavzamemo stališče. Ki je potegnil jasno črto med demokrati in totalitarci. Ki je kot lakmusov papir pokazal, kdo je ponosen državljan in kdo je hlapec. Ki je pokazal, kdo stoji na demokratični strani našega berlinskega zidu  in kdo je na drugi strani. Slovenski berlinski zid teče po sredini tovarn, univerze, zbornic, sodišč, celo Cerkve. Žalostno, a tudi nekateri politiki, ki se prištevajo k pomladnikom, ne vejo točno, na kateri strani bi stali. Neopredeljenih sredincev je v slovenski zgodbi vedno manj. Hvala Bogu, saj naš Bog tiste najbolj zavrača (prim. Raz 3, 16) in napove, da jih bo izpljunil.

Zgodovina ni božanstvo. Ni neka slepa usoda. Je rezultat naših svobodnih odločitev med lažjo in resnico, Med hlapčevanjem in svobodo. Med domačim foteljem in vztrajanjem na znanem kraju, ob znanem času, na znan komunikacijski način. Spoštovane vztrajnice in vztrajniki. Če slovenska prihodnost bo, je odvisno od nas in božje potrpežljivosti s to »9 krat zaklenjeno« slovensko pametjo. Gnilo slogaštvo s komunisti, ki so se ga oprijeli nekateri demorkati po letu 90, se v zadnjih mesecih hitro ruši. Težo tega rušenja nosi Janša. In vsi tisti, ki mu stojimo ob strani. Samo od njegove in naše vztrajnosti je odvisno, ali bomo očistili naš avgijev hlev do konca.

mag. Jurij P. Emeršič