Spoštovane gospe in gospodje, vztrajnice in vztrajniki, protestniki zoper krivice v slovenskem pravosodju, spoštovani domoljubi, borci za demokracijo in človekove pravice, prijatelji, spoštovani Odbor 2014! Hvala za besedo!

Z žalostjo ugotavljamo, da so naša sodišča, ki naj bi bila nadvse strokovna in pravična, obsodila in zaprla heroja slovenske osamosvojitve Janeza Janšo, in sicer – kakor ugotavljajo mnogi pošteni pravniki – brez kakršnihkoli oprijemljivih dokazov, ampak samo na podlagi tako imenovanih indicev. Zaprli so človeka, ki je pred 23 leti tvegal življenje za osamosvojitev Slovenije. Zavestno so se lotili ne le njega, ampak celo njegove družine, žene in otrok. Sprašujem se, kam gremo Slovenci, če zapiramo svoje najboljše ljudi. Kot bi v Južnoafriški republiki še drugič zaprli Nelsona Mandelo, ki je državo osvobodil apartheida. Po enakih merilih so krivično obsodili in zaprli še enega heroja osamosvojitve – Toneta Krkoviča, ustanovitelja manevrske strukture narodne zaščite in s tem slovenske vojske. Prav tako so obsodili in zaprli Ivana Črnkoviča, poštenega in uspešnega poslovneža , ki vodi podjetje s 400 zaposlenimi. Četrtega obsojenega – Jožeta Zagožna pa žal ni več med nami. Čeprav prav tako ni zagrešil nič nezakonitega, je zaradi gonje in psihičnega trpljenja hudo zbolel in umrl.

Na takšen način lahko obsodijo kateregakoli od nas. Sprašujem smo, ali smo mi tukaj in danes varni pred takšnim pravosodjem. Že sedaj nam očitajo, da rušimo temelje pravne države, da ne spoštujemo nedotakljivosti sodstva, da smo zametek drhali. Niti izvršna niti sodna oblast ne kažeta nobenega znamenja zavedanja vse večjih in očitnejših slabosti v našem sodnem sistemu. Sodniki ne smejo biti izpostavljeni kritiki, pa čeprav je ugotovljeno, da nekateri ustvarjajo zaostanke, potrjujejo krivične sodbe, sodijo po nareku iz političnega ozadja in kršijo človekove pravice. Namesto, da bi takšni sodniki – vsi sicer gotovo niso taki – za takšna dejanja odgovarjali, so zanje velikokrat nagrajeni s pohvalami in napredovanji. Sprašujem se, kje je vest takšnih sodnikov. Pošten človek, in to bi vsak sodnik moral biti, ima namreč vest. Vest bi moral imeti tudi predsednik vrhovnega sodišča. Predsednik vrhovnega sodišča ne bi smel biti človek, ki se naslaja ob ustrelitvi človeka na begu v demokratično državo, in ne bi smel biti človek, ki se prostaško izraža o tem, kako je treba uničiti človeka v sodnem postopku, pa naj je ta človek Janez Janša ali ne. Nasprotno si veliko spoštovanje zaslužita gospa in gospod Marvin, ki sta si upala javno povedati, kako nezaslišano se je obnašal predsednik vrhovnega sodišča.  

Ker sem večino življenja delal kot zdravnik, mi dovolite nekaj primerjav med zdravstvom in sodstvom oziroma med zdravnikom in sodnikom. Pred nedavnim sem se upokojil po 45 letih dela. Kot zdravnik klinik sem imel največkrat opraviti s hudo bolnimi ljudmi. Vsa ta leta in ob vseh teh bolnikih so me spremljali skrb, strah, vprašanja, ali sem za bolnika storil vse, kar je bilo mogoče, ali sem kaj zagrešil, izpustil, naredil narobe, čeprav bi bilo to človeško. Tega se nisem spraševal, ker bi se bal, da me bodo bolnik ali njegovi svojci tožili, temveč zato, ker me je preganjala vest. Spoštovani sodniki, tudi ali predvsem vrhovni, predvsem na to bi vas rad opozoril: vest! V medicini velja pravilo: Primum nil nocere! V prvi vrsti ne škoduj! Ali ne bi tudi v sodstvu moralo veljati: V prvi vrsti ne sodi po krivem! Moram povedati, da zdravniki nimamo zagotovljenega trajnega mandata, da moramo nadaljevati izobraževanje, izpolnjevati zahteve za podaljševanje licence itn. Sodniki so v primerjavi z zdravniki v privilegiranem položaju: sodijo v imenu ljudstva, prav tako so plačani od davkoplačevalcev in iz proračuna, nočejo pa odgovarjati za slabo delo in si ne dovolijo nobene kritike, kaj šele protesta zoper krivične sodbe. Zelo povedno je, da je finančni minister Mramor v proračunu za leto 2015 sodnikom povečal sredstva za približno 15 milijonov evrov, čeprav imamo v Sloveniji trikrat več sodnikov na število prebivalcev kot v Nemčiji in čeprav imamo v Sloveniji mnogo manj učinkovito sodstvo kot v Nemčiji. Isti finančni minister je zdravstvu vzel podoben znesek, čeprav imamo v Sloveniji glede na standarde Evropske unije za 25 % premalo zdravnikov.

Še besedo ali dve o patriotizmu. Patriot je človek, ki ljubi svojo domovino in je zanjo pripravljen veliko žrtvovati, morda celo svoje življenje. Težko je bilo biti slovenski patriot v nekdanji totalitaristični državi Jugoslaviji, ki je ljudi zaradi njihovega prepričanja zapirala, mučila in celo pobijala. Nikoli ne bi smeli pozabiti, kaj je moral pretrpeti dr. Jože Pučnik – oče samostojne slovenske države. Ali se mu je kateri predstavnik režima kdaj opravičil za vse hude krivice, ki so mu jih prizadejali? Toda težko je biti slovenski patriot tudi v sedanji samostojni državi Sloveniji. Po demokratizaciji in osamosvojitvi sta med nami upravičeno zavladala optimizem in patriotizem. Toda žal je razvoj naše mlade države kmalu krenil v napačno smer. Ljudje, ki so obvladovali politiko in gospodarstvo v komunističnem režimu, so želeli obdržati moč še naprej. S pomočjo večine medijev so za zavarovanje lastnih interesov stopnjevali zavajanje ljudi, še več – njihovo duhovno pohabljanje. Kam so danes izginile poštenost, ljubezen do domovine, človeška empatija? V času osamosvajanja, v času pomladi, si nisem mogel niti v najbolj pesimističnih mislih predstavljati, kako globoko bo zabredla Slovenija čez 25 let. Znova smo dočakali politične obsodbe, posledica pa je edini politični zapornik v Evropski uniji.

Redke svetle točke v tej slovenski temi so naše tradicionalne demonstracije, ki potekajo vsak dan v dosledno kulturnem vzdušju, brez nestrpnosti, prostaštva in žalitev. Z veseljem se jih udeležujem. Zato se zahvaljujem vsem organizatorjem, zlasti gospodu Primcu, njegovi ekipi, Odboru 2014, vsem govorcem in nastopajočim, posebej gospodu Kuntnerju, pa tudi nosilcem transparentov in zastav. Upam, da bodo naša prizadevanja pomagala. Tudi kamenček v mozaiku je pomemben. Kadarkoli greva z ženo po koncu demonstracij proti domu, sva zadovoljna, čutiva olajšanje v pogosto zaskrbljeni duši, misleč: Morda pa se bo obrnilo na bolje. Upajmo na novo slovensko pomlad, upajmo na novi DEMOS, upajmo na novo prebujenje narodove poštenosti, upajmo na pravično razsodbo ustavnega sodišča v primeru Patria. Bog živi domovino Slovenijo, ki še čaka na osvoboditev, kot je dejal Janez Janša.

Dr. Ludvik Vidmar, 17. november 2014