Slovenska država je nastala leta 1991 in ne leta 1945. Državo morajo voditi stranke, ki zmagajo na volitvah in ne ilegalne združbe. Notorični sovražniki Janeza Janše so post festum pripravljeni storiti vse, da ga izločijo iz poslanskih klopi.

Tretji govor pred sodiščem

V petek popoldan ob tretji uri se je pretrgalo zagrinjalo laži in pravniške ter parlamentarne farse. Zasvetil je žarek upanja, da se najvišja pravosodna oblast v državi zaveda, da si v zadevi poslanskega mandata Janeza Janše in upajmo v zadevi Patria, ne more in ne sme privoščiti mednarodne in evropske klofute. V nobeni, res pravni državi nista možni dve stvari, da se poslanci postavijo nad ljudstvo, od katerega so bili izvoljeni in da se zakonsko določilo razlaga za nazaj. Pri vsej pravnopolitični in medijski mašineriji so pač notorični sovražniki Janeza Janše pozabili storiti vse, da Janez Janša sploh nebi mogel kandidirati. In tako so se ujeli v zanko, da so post festum pripravljeni kršiti ustavo in narediti vse, da ga izločijo iz poslanskih klopi. Hudobija ali hudič se vedno enkrat ugrizne v svoj lastni rep. In to se dogaja trenutni parlamentarni večini in njihovim pravnim strokovnjakom, ki se sedaj iščejo izgovore v svobodi interpretacije zakonov in ustave. Ta pravniška poljubnost gre tako daleč, da ji je vseeno, ali je zaradi njene interpretacije človek na svobodi ali v zaporu.

Vsem, ki tako prostodušno in diletantsko razlagajo zakone, bi bilo potrebno omogočiti en teden poizkusnega bivanja na Dobu. Morda bi to spremenilo njihovo interpretativno optiko. Novinarjem in njihovim hišam, ki so ob odhodu Janeza Janše na odprti oddelek zapora kazali posnetke, kako se zaporniki tam sončijo pa omogočiti, da preživijo en teden svojega dopusta na zaporniških ležalnikih in snemajo kaj zaporniki delajo in jedo. Morda bi tudi to vsaj malo pozdravilo interpretativno optiko Roter-Toševe novinarske šole. Meni je dve urni obisk pri Janezu bil dovolj, da vem o čem govorim in da vem, da prosto po poslancu Hanu pravo in razum nista skregana v glavah ustavnih sodnikov ampak v glavah večine poslancev in poslank – tako imenovanih novih obrazov. Edino Ustavnemu sodišču lahko uspe, da bo ponovno pravo uskladilo s pametjo.  To je zadnje upanje nas državljanov in državljank, ki nismo in ne bomo pristali, ne na linč ulice in ne na revolucionarno pravosodje. Zato vztrajniki in vztrajnice vztrajamo, vstajniki pa so že zdavnaj umolknili in se posedli na oblastne stolčke, saj jim je šlo samo za to.

Za kaj pa gre nam? Pravne farse okrog Janeza Janše so povod za demokratične državljanske zahteve od katerih je odvisna naša prihodnost. Na Janševem hrbtu se lomijo temeljna vprašanja te družbe in te države. Če temu nebi bilo tako, bi se Kučanu in kompaniji že zdavnaj ne ljubilo več ukvarjati z Janezom Janšo, ker bi uživali svojo podpovprečno penzijo.

Za kaj torej gre?

1. Najprej gre za zgodovinska dejstva in zgodovinsko resnico. Ali je slovenska država nastala leta 1945 ali leta 1990? Tisti, ki zagovarjajo leto 1945 razumejo državo in njen pravni red v okviru svojega revolucionarnega koncepta države in upravljanja z njo. To pomeni, da je na oblasti lahko samo avntgarda, in da se pravni red prilagaja njenim potrebam.  Tisti, ki trdimo, da je slovenska država nastala leta 1990 in da bomo naslednje leto praznovali njeno 25. letnico, menimo, da dostop do oblasti mora biti odprt za vse demokratične politične skupine na podlagi demokratičnega in pluralnega medijskega prostora in svobodnih volitev brez Patrie in podobnih konstruktov.

2. Dalje gre za vprašanje, kdo naj vodi državo, oziroma  za vprašanje oblasti? Ali jo naj vodijo ilegalne tajne službe in njihovi neformalni šefi, ali pa politične stranke in njihovi voditelji, ki se na vsakih volitvah na novo stehtajo. Kritiki strankarskega sistema zagovarjajo varianto ilegalnih tajnih služb in njihovih neformalnih šefov, ker to edino omogoča trajne politične mandate. Zagovorniki strankarsko profiliranega sistema pa zagovarjamo, da se ve kdo pije in kdo plača.

3. Tretje temeljno vprašanje je razumevanje pravne države. Pravo ni poljubna veda, ki se jo spreminja po dnevnopolitičnih potrebah in glede na želene politične cilje. O pravu kot garantu pravičnosti za vse državljane so in govorijo številni pravniki, ki pa žal trenutno ne vodijo nekaterih ključnih pravnih institucij. Tudi pravo mora temeljiti na nekaterih neizpodbitnih postulatih, ki si jih ne daje pravo samo, ampak jih je moderna družba zapisala v deklaracijo o človekovih pravicah. Dokler v slovenskem pravnem redu državljani ne bomo začutili varuha temeljnih človekovih pravic, tako dolgo bo pravna kultura na psu. Za to pa nismo odgovorni državljani, ampak pravna stroka in pravne institucije. Primer Janeza Janše in še mnogih drugih kaže, da nismo samo na psu ampak na potepuškem cucku. Ko bo Janši dokončno vrnjen od ljudstva izvoljeni mandat in ko bo padla sodba o Patriji, ki nima dokazov in racionalnih pravnih temeljev, takrat bomo vedeli, da je cucek v zavetišču in da čaka na novega lastnika. Takrat bo tudi Janez Janša na simbolni in na svoji realni ravni premagal drugega sovražnika slovenske države: prvi je bila jugoarmija, drugi pa bo revolucionarno pravo, ki ima vgrajene elemente anarholibertinizma. Oba pa izhajata iz postulata: cilj posvečuje sredstvo.

4. Dalje gre za vprašanje odnosa do lastnine. Revolucionaren odnos do lastnine je: vse je naše. Demokratičen odnos do lastnine pa terja, da se ve za ime in priimek lastnika in da se tudi ve, kdo je za kaj odgovoren. Tisti, ki danes udrihajo čez liberalni kapitalizem in kličejo duha socializma v življenje, dejansko pa ne želijo, da se ve kdo je lastnik in kdo je za svojo lastnino odgovoren. Saj samo v takem sistemu lahko nekaznovano kradeš. Upiranje privatizaciji na slovenskem, na vseh ravneh družbe, je ohranjanje možnosti za prihvatizacijo. Ko imaš oblast takrat tudi upravljaš z nikogaršnjo lastnino, ki ima začasno ime »nacionalni interes«. Od samih začetkov razvoja človekovih pravic do danes je jasno da ni svobode brez privatne lastnine. Odrivanje privatizacije je ohranjanje ljudi v odvisnosti, v odvisnosti od tistih, ki so na oblasti. Od te situacije pa živijo tudi večinski slovenski mediji. In dokler bo tako, tako dolgo v tej državi ne bo ne svobode misli in govora in ne svobode ustvarjalnega upravljanja z lastnino, dobrinami, delom in kapitalom.

5. Za naše slovensko občestvo ostaja odprto vprašanje sprave. Še bolj natančno vprašanje spravaštva in sprave. Sodelovanje zaradi ljubega miru, ki je navidezen, je spravaštvo, ki ne vodi do dobrih rezultatov. Poceni fraze, nehajmo se prepirati, imejmo se radi, še v nobeni družini niso razrešile njihovih temeljnih odnosov. Na družbeni ravni ne more biti sprave med totalitarnimi in demokratičnimi postulati družbe, ne more biti sprave med pravom, ki v izhodišču ustvarja pogoje za krivice in zločine in pravom, ki to preprečuje. Ne more biti sprave med družbenimi sistemi, ki so zgodovinsko dokazano, kot sistemi kršili človekove pravice in sistemi, ki si prizadevajo, da kršenje le teh odpravljajo. Za spravo na družbeni ravni so torej potrebne jasne konceptualne rešitve. In politika bi se morala ukvarjati predvsem s tem. Vse drugo je obrobno in so banalnosti. Sprava v družbenem in političnem smislu pomeni mukotrpno utiranje poti pravni državi, demokratičnim načelom, pluralni družbi, ki bo sposobna sobivati v različnosti, medsebojnem spoštovanju in v pravnih okvirih, ki bodo porezali sleherni družbeni ekstremizem in zagotavljali trajni mir in pravičnost.

Če ne bomo vztrajali pri vsem tem, potem jutri na Slovenskih tleh ne bo ne miru in ne pravne države.

Dr. Ivan Štuhec, 24. 11. 2014