Za njih svetopisemski rek ''saj ne vedo kaj delajo'' ne velja, kajti oni zelo dobro vedo kaj delajo, ko pa niso povsem prepričani v pravilnost svojih odločitev, v dobri maniri ubogljivih podložnikov, pošljejo sela po nasvet v Murgle.

Čas v katerem živimo nas, tako glasno manjšino pred tem sodiščem, kot tudi molčečo večino, navdaja s pritajenim obupom, saj nič ne kaže da se bo kaj spremenilo na bolje.

Vlade prihajajo in odhajajo, za sabo pa puščajo razdejanja, hujša kot vremenske ujme, s katerimi nam je narava letos obilno ponagajala. Glede slednjih so ukrepi, za omilitev posledic in preprečitve ponovitev, neustrezni in predvsem prepočasni. Stroka je pri tem popolnoma ignorirana, me pa močno zanima kdo in na kakšen način je poskrbel za stečaj Podjetja za urejanje hudournikov, ki bi ga v teh časih nujno potrebovali.

Dokapitalizacija državnih bank poteka dobesedno ''preko naših hrbtov'', ne da bi sploh kdo vprašal nas ''navadne smrtnike'' ali smo v kakršnikoli obliki pripravljena reševati tajkunske kredite. Poraja se mi zamisel, da bi pričeli z zbiranjem podpisov za referendum o tem vprašanju in ne dvomim, da bi bili uspešni, tako pri vložitvi zahteve za njegov razpis, udeležbi državljanov in končnega izida.

Parlament, kolikor je združbo na Šubičevi sploh možno tako poimenovati, se je spremenil v brezoblično množico ''novih obrazov'' na eni ter pobesnelih nergačev in kritizerjev na drugi strani. Strah pred ustavno večino leve koalicije ter njenih, odkritih in ''potuhnjenih'', privržencev hromi vsakega dobromislečega državljana Slovenije.

Zadnje parlamentarne volitve so pokazale vso pritlehnost veljavnega volilnega sistema. Kako drugače poimenovati absurd po katerem Janez Janša z 6116 glasovi za 88 % preseže število glasov štirih poslancev ZaAB  (3247), slednji pa so na to najognjevitejši zagovorniki njegove odstranitve iz parlamenta. Vprašajmo se kako se počuti tistih 6116 lovilcev, ki so Janši dali svoj glas, potem pa takšne, ne morem jih poimenovati drugače kot zgube in njim podobno misleči, protipravno poskrbijo za odvzem zakonito pridobljenega mandata. K sreči Ustavno sodišče, ki ga najglasnejši nergač skupine, sorodne že omenjeni, primerja s poševnim stolpom v Pizzi, ni nasedlo protijanševi evforiji in je z začasno odredbo zadeve takoj uredilo.                                                                                        

Pravijo, da ni moralno dovoljevati, da v parlamentu sedi pravnomočno obsojeni predsednik največje opozicijske stranke, prav nič pa se jim ne zdi sporno zapravljanje milijard za dokapitalizacijo bank v državni lasti, najem stavbe NPU pri družinskemu prijatelju ali spreminjanje namembnosti zemljišč v lasti župana prestolnice. Za njih svetopisemski rek ''saj ne vedo kaj delajo'' ne velja, kajti oni zelo dobro vedo kaj delajo, ko pa niso povsem prepričani v pravilnost svojih odločitev, v dobri maniri ubogljivih podložnikov, pošljejo sela po nasvet v Murgle. V veliko pomoč so jim tudi tudi režimski mediji, katerih FDV kadri, še posebej tisti s seznama 571, prav nikoli nimajo dvomov o tem kdo je njihov gospodar in kako mu čim bolj služiti.

Ključni trenutek, naše zavožene tranzicije, se je zgodil po državnozborskih volitvah leta 1996. Ciril Pucko, poslanec tedanje SKD, je dal 46. glas za ustoličenje Drnovškove vlade. Pomladna stran je še pred tem pripravila in v prostorih SDK na Tržaški cesti v Ljubljani, hranila ter ustrezno varovala kakšnih 300 arhivov o ''divjem lastninjenju'' slovenskih podjetij. Desna vlada bi jih, za razliko od Drnovškove levičarske, posredovala tožilstvu in usoda Slovenije bi se prav gotovo zasukala v, za vse nas, boljšo prihodnost brez samovšečnih in nesposobnih tajkunov. Hvala Cirilu Pucku za vso pozneje nastalo tranzicijsko greznico, ki ji je v veliki meri botroval tudi sam. Ne gre pozabiti, da je Pavlu Ruparju za enako ''uslugo'' bila ponujena kar pristojna vsota, sam je povedal, da je šlo za 600.000 nemških mark. Iz povedanega je več kot jasno, da vsak pač ni na prodaj, tudi za zajetno količino denarja, ne.

Žalosti me, ker moji sodržavljani ne spregledajo dejstva, da nam je tranzicijska levica popolnoma zavozila državo, z neusmiljenim zadolževanjem pa mladim vzela prihodnost ter jih dobesedno nagnala na delo v tujino.

Veseli me pa, da lahko z vami delim veličastne občutke pred to stavbo zavoženega prava, ki ji z obračanjem hrbta, vsak dan sporočimo, kaj si o njej mislimo.

Ker sem sam oče treh enkratnih sinov in vem, kako bi se počutili, ko bi se meni dogajalo enako kot našima osamosvojiteljema, bom takole zaključil:

Svoboda Jakobovemu in Črtomirovemu očetu,

svoboda Tonijevem očetu,

svoboda njuni in naši Sloveniji.

Rihard Gerbec, 27. 11. 2014