Prijatli, sredi zime so trte obrodile nam vince prav sladko!

Skoraj vse dni, ko smo čakali na današnji dan, je nebo jokalo z nami. Kot bi nam hotelo dopovedati, da še ni čas za zmagoslavje in zdelo se je, ko da preizkuša našo potrpežljivost in vero v prihodnje dni. In zdaj je prišel tisti dan, dan, ki je moral priti, saj bi sicer zaman verjeli, da na koncu vselej zmaga resnica. Današnji dan ni praznik le za Janeza Janšo in njegovo družino. Vsi praznujemo, praznuje tisti del Slovenije, ki nikoli ni nehal verjeti v človeka, ki so ga umaknili v temo samo zato, ker so se bali njegove sposobnosti in resnice, s katero je vselej branil demokracijo in svobodo posameznika. Zdaj je dokazal, da so bojazljivci in lažni preroki izgubili svojo moč in da je premagan zli duh, s katerim so ga ogrožali.

 

Slovenija danes praznuje. Zvestih vztrajnikov, ki smo se zbirali pod okriljem Odbora 2014 za varstvo človekovih pravic, nista prestrašila ne dež ne mraz, ne občasne grožnje in norčevanje iznašega početja. Nekateri ste prihajali vsak dan ter s prižiganjem ognja potihoma izražali upor in upanje v rojstvo trenutka, ki se je končno zgodil. Vse to je bila govorica ljudi, podobna molitvi, ki prinaša odrešenje v stiski. Skozi pramen polletnih utrinkov teh luči je počasi, a zanesljivo rasel nov rod, ki ne bo nikoli odšel v pozabo, kajti vaše dostojanstvo, mirnost in kultura so bila in bodo ostala svarilo, da se s poštenim narodom ne gre igrati in ne podcenjevati njegove moči, ki ni le vzklikanje parol in dobrohotnih besed, izrečenih pred hišo kršitev človekovih pravic. Gre za mnogo več. To druženje je bilo pritajeno vrenje, ki se poraja takrat, ko je sproščanje energije še komajda mogoče obvladovati, ko se zdi, da bodo popokale vezi, ki zadržujejo izbruh najhujšega. Vendar pa vezi vztrajnikov niso popustile, kajti šlo nam je za stvar, tako kot pred 25 leti, ko je nastala demokratična opozicija DEMOS in smo dobili našo samostojno državo. Takrat je dr. Jože Pučnik izrekel pomemben stavek: »Samostojni Sloveniji smo rekli DA! Slovencem smo obljubili državo in to našo obljubo so na plebiscitu podprli z absolutno večino.«

 

Vselej je treba verjeti, vselej zaupati v dobro, ki premaga zlo; tudi v otroških pravljicah je tako. Naša pravljica je sicer pravljica za odrasle, a pravljičarji, med katerimi naj posebej izpostavim predsednika Odbora 2014 Damirja Črnčeca, izrednega govorca in človeka Aleša, pa nepogrešljivega Toneta,Darjo, Mojco, Roberta, Ido, Cirila, ter vse govorce in zastavonoše in še mnoge druge,  ki so sleherni dan ustvarjali nove in nove vsebine, so bili kot čudežna bitja, obdarjena s posebnim poslanstvom zvestobe, potrpežljivosti in vere v svobodo človeka, ki ga Slovenija še kako potrebuje v stiski, v kakršni se je znašla. Pomenljive so besede, ki jih je naš veliki pisatelj Drago Jančar izrekel na proslavi Zmaga demokracije: »A za vse to bo treba nekaj storiti. Da se nam stvar ne pogrezne v ljubljansko in vseslovensko močvirje. Za začetek bo treba odpreti okna in našo slovensko in demokratično hišo prezračiti v novem pomladnem vetru.«

 

Vztrajniki zagotovo ne bomo preslišali teh besed, kajti tudi odslej bomo varovali našo ranjeno demokracijo in svobodo vseh, ki trpijo po nedolžnem. Izpred ploščadi pred Ustavnim sodiščem se sicer umikamo, slovenske zastave in sveče bomo pospravili na varno in si himni, tako slovensko kot evropsko, prepevali v srcu, a naša čuječnost ostaja, vsak hip pripravljena, da znova prebudi in povabi na znani kraj, ob znanem času slehernega izmed nas.