Vljudno vabljeni k branju pesmi z naslovom Prava visoka šola, ki je bila prebrana na shodu Za vladavino prava (23. 12. 2014)!

Butale so vas, pa jim pravijo mesto,

a vendar to mesto butalsko je malo

s šolo visoko pomembno postalo,

z njo tlakovalo pravice je cesto.

 

Šola visoka, to šola je prava,

šolarji njeni – čuvarji pravice,

prave, zatorej butalske resnice,

resnica pa tu je: razuma odprava.

 

Ko univerza je nova nastala,

šola visoka prava butalska,

z njo učenost pravice vseznalska,

članica prva je njena postala.

 

Z njenega slavnega bil je balkona

délil pravico najljubši državnik,

stal pa ob njem kak faliran je pravnik,

pravega zgled ti bili so bontona.

 

Prve povojne minister je vlade

šole visoke takisto bil šolar,

preden postal je heroj in parolar,

v prave prevzgajal kolege je mlade.

 

Šole ni níkdar minister zaključil,

mnogi zato pa je niso končali,

ker so heroji butalski postali,

tem še minister se je priključil.

 

Talente usmerjala šola je mnoge,

če pa preveč kateri je mislil,

nad sabo se naglo lahko je zamislil,

niso več prave dali mu vloge.

 

Znajo povedati šolarji stari,

učitelj vsaj eden da bil je pri Knoju,

Ozne podaljšku, preskušen v boju,

Butalci nasedli tej niso prevari.

 

Šolo to pravo je vendar končal

prvi butalske države predsednik,

mnogih omizij pravih prisednik,

ki je rešitve številne podal.

 

Šola še zdaj ga sprašuje za svet,

kadar po zlu gre prava rešitev,

kadar sesuva se prava stvaritev,

k njemu tedaj se hiti na posvet.

 

Tu tudi tisti je genij študiral,

s formulo novo in pravo obseden,

šest da veliko je več kakor sedem,

nikogaršnje mere ta mož ni kopiral.

 

Da le povprečen Butalec verjame,

kakšna naj prava mu bo vladavina,

rešena s tem bo na mah domovina,

tudi če butcu prav vse se vzame.

 

Sklepe učencev te šole visoke

vse brez priziva gre spoštovati,

pameti pravi pa zmeraj prav dati,

treba vzgojiti je v tem že otroke.

 

Ve naj Butalec, kje pamet je prava,

komu in kam naj se ne pritožuje,

pótlej nikarte naj ne jadikuje,

češ, saj to vendar ni pamet zdrava.

 

Vse kot namazano dalje bi teklo,

bi poslušáli Butalci trobila,

ne bi jih pamet drugam odvrnila,

ko nekaterim se ne bi zareklo.

 

Kaj da je prav, zdaj eden pove,

znani učenec to šole je prave,

drugi pokaže na sklepe majave.

tretji je jasen: »Tako več ne gre.«

 

Tvorci butalskega šole sistema

so nad učenci močno se zgrozili,

če le mogoče, bi vse polovili,

vodi jih namreč pravičniška vnema.

 

Zdaj preostane jim še surogat,

šole te prave možak ni zaključil,

saj se bolj južno je s študijem mučil,

priplezal v vrhovni nato aparat.

 

Požegnal vrhovni je ta surogat,

kar prave je šole spisála učenka,

učiteljev pravih predana gojenka,

izvirnik je to, ne kak plagiat.

 

Na stótine v njem je pravšnjih indicev,

ki še Butalec jim več ne verjame,

naš surogat pa zvestó jih povzame,

kakor pač volja pravih je stricev.

 

Če mož še tako bi rad zamaskiral,

kar v Butalah kljubuje razumu,

kar po norosti zaudarja pogumu,

on žal ne zmore, ker tu ni študiral.

 

Končno vrhovni Butal surogat,

tisti, ki šole ni prave končal,

vso je zadevo v pogubo poslal,

sprožil pa pravi bo s tem preobrat.

 

V Butale že namreč pamet prodira,

prava ji šola nič več ni kos,

učiteljem starim poveša se nos,

se vladavina ne-prava podira.