Lep pozdrav tudi z moje strani. Jaz bi, preden se lotim te moje speče Udbe in povem par besed o njej, vseeno rad poudaril in se spomnil našega referenduma okoli arhivov. Še enkrat bi rad pohvalil vse tiste, ki so nam verjeli, da bo arhiv po tem referendumu zelo nedostopen in da bo za raziskovalce postal popolnoma zaprt. Imeli smo prav vsi tisti, ki smo takrat glasovali proti temu, da oblast izkoristi možnost, da raziskovalcem onemogoči vpoglede.

V tem trenutku vam moram povedati, da v Arhivu Slovenije skoraj več ne dobim gradiva v pregled, škatle, ki jih naročim, čakam 30 dni in več. Prej sem normalno v vpogled dobil pet, šest škatel, v vsaki škatli je dva, tri tisoč dokumentov, zato sem pregledoval to dnevno, sedaj pa pridobim zgolj eno na mesec. V tem trenutku, vam lahko povem, ker sem že 10 delovnih dni v decembru bil v Arhivu v Beogradu, da je arhiv v Beogradu veliko bolj odprt, kot pa slovenski.

Verjetno, da se na nek način vrnem na mojo knjigo in sodelavce Udbe, da je za zaprtost arhiva odgovoren tudi bivši predsednik SD gospod Lukšič, ki je na mojem seznamu sodelavcev, ki si je tudi prizadeval, da takšen zakon, oziroma sprememba zakona nastane. Meni je za to iskreno žal in upam, da se bo zakon, ki je bil sprejet leta 2006 pod vlado Janeza Janše vrnil nazaj in da bomo lahko normalno delali naprej. Dela imamo ogromno, osebno sem v Arhivu Slovenija pregledal zgolj 10 % gradiva Sekretariata za notranje zadeve, kot se je takrat imenoval, tako da bi prosil, da čimveč ljudi stopi v arhive in nam pomaga raziskovat to zlo, ki se je imenovala Udba. Jaz sem se v tem letu odločil za nadaljnjo raziskovanje, glede na to, da ne obstajajo nobeni seznami ljudi zaposlenih v Sekretariatu za notranje zadeve, ki so delali v Udbi, v službi Državne varnosti. To so na nek način prikrili, uničili, vendar niso uničevali samo marca, aprila leta 1990 ampak tudi po letu 94, ko so Janšo uspeli po Depali vasi zamenjat. Ravno tukaj imam en dokument iz leta 94, ki ga je napisala Sova, ki pravi, da je takrat bilo še 8.000 osebnih dosjejev, takrat leta 1994 v samostojni državi Sloveniji. Danes jih nimamo niti 100. Od 94. leta je bilo pod stranko LDS uničenih kar 7.900 dokumentov, osebnih dosjejev. Ne vemo kje je še vsa ostala dokumentacija. Se pravi, problemov je veliko, ampak tudi v ostankih ostankov nama je z Igorjem Omerzo uspelo odkriti nekaj pomembnih dokumentov, ki so razkrili to zlo delovanja Udbe, predvsem v tujini, kjer bodo dandanes ti dokumenti, ki bodo koristili v Műnchnu v sojenju proti Perkoviću in Mustaču, predvsem pravilniki, navodila v katerih jasno piše, da je služba uporabljala sodelavce tudi za likvidacije, da so se lahko obdelave končale tudi z likvidacijo človeka, ki so ga nadzorovali.

Verjemite, da vsa ta spoznanja dnevno pretresejo tudi mene, ki sem še vedno imel kanček upanja, da vse le ni bilo tako strašno, očitno je bilo še veliko bolj. Zato, so prizadevanja za zaprtost arhivov, po neki strani z njihove strani razumljive, nam pa morajo biti v opomin, da moramo čimprej to zakonodajo spremeniti v takšno, da arhive odpremo. Na koncu koncev, Udba je bila služba v Jugoslaviji, ki je ni več od maja 1990 in res ni prav nobenega razloga, da ščitimo interese neke Udbe, ki je ni več v naši državi. Vsaj upam, da ne, čeprav v vsakdanjem življenju je Jugoslavija vse preveč prisotna. Za začetek toliko, hvala lepa.