Drage vztrajnice in vztrajniki, naj začnem z enim lahkotnim vprašanjem: koliko denarja in drugih privilegijev ste dobili, da danes stojite tu pred to hišo sramote? 10 evrov, 30 evrov, 70 evrov, mogoče tisoč? Ste mogoče dobili kakšno dobro plačano službo v javnem sektorju ali v kakšni od evropskih institucij?

Absurdi, ki se zdijo, da imajo v Sloveniji svoj domači naslov ustvarja organizirana človeška hudobija, zvijačnost in manipulacija, ki tudi preko preko javnega mnenja ohranja svoj obstoj. Javno mnenje, krasna beseda, pozlačena na zunaj, a razpadajoča od znotraj, v kateri nobeden ne problematizira nobenih privilegijev centrov moči v Sloveniji. Tukaj bi rad dal poudarek, na tisti občutek, ki ga lahko vsi zaznamo. Če ne poznamo dogajanj v bankah, sodstvu, gospodarstvu, šolstvu poglejmo medije, ki so lakmusov papir dogajanj v prej omenjenih institucijah, torej odprimo televizijo, časopise. Predvsem tiste, ki dosežejo 70 in več procentov ljudi. Kdo koga povzdiguje in koga se demonizira, katere teme se stalno odpira in še več o katerih temah se malo ali nič ne govori. Čisti tabu.

Javno mnenje kot umetni sistem brez stika z resničnostjo. To so hude obtožbe. A  zakaj je o enem človeku 40.000 negativnih zapisov, o drugem pa 20.000 pozitivnih zapisov v obdobju 25-ih let. Zakaj taka očitna neuravnoteženost? Vprašanja, ki nujno terjajo odgovore- če se seveda imamo radi in nam je mar za sočloveka in skupnost v kateri živimo. Primer, ki naj bo vodilo za naprej: Južni tok in ruski plin, ki bi šel skozi našo čedno deželico je bil v začetku decembra odpovedan. Danes o tem ni več govora. Dobro sem spremljal odzive naših dominantnih medijev. Komentarji: Ja, saj itak ni bilo od nas odvisno, Rusija se je tako odločila, ni panike, bomo že poiskali druge rešitve glede energije. Pokažejo Cerarja, ki prijazno pove, da je tako odločitev že itak pričakoval in da bo poiskal boljše rešitve. Oglasi se ekonomist, ki pravi, da za Slovenijo ne bo prevelike škode, da bo že še vse v redu.

Zdaj naredimo čisto preprosti obrat na podlagi mojih izkušenj, obrnimo ploščo, če bi bil Janez Janša na oblasti, bi se v medijih takole poročalo:Slovenija izgubila ogromno priložnost, kriv je Janez Janša. Panika! Zdaj bomo še dražje plačevali energijo, še več brezposelnosti in lačnih otrok na Tedniku. Panika! Janezu Janši ni uspelo, polom za katerega bomo plačevali vsi davkoplačevalci še leta. Nepričakovana  blamaža Janše. Ekonomist bi govoril: sledil bo padec BDP-ja in iz neba bodo začeli sestopati vesoljci. Kriv je: Janez Janša. Ustvarjanje javnega mnenja... Tukaj ne govorim o strokovnih vprašanjih ampak o pridihu javnega mnenja. Ker tisto kar ostaja v tem pridihu javnega mnenja močno vpliva navsezadnje na volitve, še bolj pa ohranja miselno enoumje, ki smo ga tako navajeni, ker je to v očitnem interesu taiste tranzicijske levice s katero označujem centre moči, ki so prvi odgovorni za naše družbeno stanje. V tem kontekstu zlahka razumemo borbo te elite proti privaticaciji tistih podjetih, ki ohranjajo tako medijsko podobo. Zadnji podatek o Telekomu Slovenije, kjer naj bi se v razne medijske agencije, ki ohranjajo ta medijski "status quo" pretočilo 50 milijonov evrov vsako leto.

Medijski podaljšek v Sloveniji so tudi razni manjši centri moči kot je društvo slovenskih pisateljev in zadnje čase tudi njihov novi predsednik Ivo Svetina. Zanimivost: v svojem prvem javnem nastopu kot novi predsednik društva je omenil, da mora vsaka organizacija, skupnost, družba imeti svoj temelj. On ima temelj v NOB-ju, brez katerega ne bi bilo ničesar. Pa tednov kasneje se je Upravni odbor DSP-ja z njim na čelu zgražal nad slovesnostjo ob 24.obletnici prvega postroja Teritorialne obrambe v Kočevski reki, kjer sem s simbolno ponazoritvijo v uniformah tudi sam sodeloval, češ da ponarejamo zgodovinska dejstva. A zgodovinska dejstvo je tudi pogovor med takratnim šturskim župnikom Gregorcem in mladim filozofom Milanom Komarjem, ki sta ga imela na ajdovskem mostu nad reko Hubelj ob začetku domobranstva. Gregorc, ki je med vojno osebno rešil mnogo življenj, je Komarju rekel, da ko je prvič slišal o partizanstvu, se mu je že samo ime uprlo, tako neslovensko, internacionalno, mehanično je zvenelo. Danes je vedno bolj jasno kam je peljal ta NOB in vsa revolucija v kateri Svetina vidi svoj temelj vsega.

Najbolj očitni znaki katastrofe, na katere se osredotočajo študije in ukrepi naše državljanjske vojne so množična grobišča in razdejano okolje. Imamo znanih več kot 600 prikritih grobišč. Vendar je okrog tega fizičnega uničenja nevidno področje, kjer je škoda nedvomno večja, zadeva več ljudi in kjer je popravilo dolgotrajnejše. To je tako imenovana duševna in umska poškodovanost. Totalitarna poškodovanost.

To nevidno področje te poškodovanosti čutimo tukaj prisotni, jo čutimo v osebnem življenju, mnoge od vas osebno poznam in te mesece sem jo občutil tudi sam v konkretnosti življenja. Naj navedem primer moje znanke, ki me je vprašala zakaj hodim protestirat pred sodišče. Vesel sem bil njenega vprašanja in direktnosti, saj spoštujem ljudi, ki mi zadeve povedo iz oči v oči. Ne maram sprenevedanj. Povej dragi človek kaj misliš in se bomo pogovorili. Tako s to znanko padeva v pogovor in čuti se njen prikriti gnev in neko nevidno težo v njenih besedah in govoru. Dobro, si mislim, jo saj spoštujem, da odkrito pove kaj si misli, kar mnogim ne uspe. A vendar nekaj čudnega prizvoka v njenih besedah, tiste nesproščenosti, ki mi je tuja in ki očitno bremeni to znanko. A kot vsaka stvar v življenju ima vse svoje vzroke in posledice, ki jih ne smemo mešati. Nekaj tednov kasneje mi vztrajnica prinese Leljakovo knjigo Speča udba v kateri najdem ime in priimek koga? Boste ugibali? Ni treba, v knjigi sem našel moža te svoje znanke, ki je bil v osemdesetih letih sodelavec udbe, oziroma službe državne varnosti, natančneje leta 1987. Nasmehnil sem se temu in človek se vpraša, koliko je prepletena mreža bivših sodelavcev udbe in kam so pravzaprav šli ti ljudje po razpadu njihovega sistema. Mimikrija oziroma prilagajanje novim razmeram je moralo biti burno, če verjamemo podatkom, da je vseh teh znanih udbaških imen le 3-5%. Nedavno sem obiskal Prago in njeno najstarejšo Karlovo Univerzo iz 14.stoletja, katere članica je tudi Pravna fakulteta. Izveš, kako so Čehi izvedli lustracijo kot preverjanje državnih uradnikov, sodnikov in drugih javnih oseb, še posebej politikov, na osnovi tajnih arhivov, ki opisujejo njihovo sodelovanje s totalitarnim režimom. Tako, da se vsem tem, ki so se okoriščali s temi povezavami odvzame vse javne funkcije in pravico do nastopa v javnosti. Gre za način, s katerim se take ljudi označi za neverodostojne za javno delo. Poglejmo v Slovenijo leta 2015, januarja 2015, bivši udbovci preganjajo raziskovalce udbaških zločinov, sodniki jim držijo luč in pravijo, da jih resnica o Stjepanu Crnogorcu ne zanima, ampak samo to ali je kdo nekoga razžalil... Ko poslanci pred in v parlamentu vihrajo z zločinsko rdečo zvezdo,  Neverodostojni ljudje v Sloveniji govorijo o verodostojnosti, največji kršitelji človekovih pravic govorijo o človekovih pravicah in pripravljajo simpozije. Nobenemu nič. Javno mnenje zadovoljno, to gre v kontekst poškodovanosti uma. In celo več, bivši udbaši nam pravijo bedniki.

Leto 2015 razkriva še eno, zame ključno težavo naše naučene nebogljenosti, nesamostojnosti. To je ta miselnost, ki jo imam že vrh glave in pravi: bo država poskrbela za nas, pa socialni transferji, pa javno šolstvo, pa rdeči križ, pa bomo vzeli najugodnejši kredit, pa nam bo država vrnila neplačana sorazmerja pri plačah, pa bomo dobili zastonj pike, pa nam bo odpisan dolg, ki smo si ga sami nabrali. To je nevarnost te nesamostojnosti, v katero drvi človek, ki skrbi zgolj za lastno profitanstvo, obrnjen vase in brezbrižen za skupna vprašanja? Začeti stati na lastnih nogah. Stati inu obstati! Naučimo sebe in druge najprej ribe loviti. Vse darove in talente že imamo v sebi. Ne pa da se samo pričakuje, da bomo od nekje nekaj dobili, kakorkoli na lahko do nečesa prišli. To je tipična hegeljansko-marksistično-socialistična miselnost, ki jemlje duha pod pretvezo socialne in zdodovinske pravičnosti. Tipični komunizem: dajmo ljudem miloščino, nikakor pa ne dostojanstva! In ravno iz te miselnosti, ki nas vleče na moralno in materialno dno (v kolikor že nismo tam) se napajajo prej omenjeni centri moči. In tako je v šolstvu, medijih, gospodarstvu, sodstvu in žal tudi pri vzgoji otrok. Tukaj so posledice težko nepopravljive. Sodelovanje ja, ampak do neke mere. Naš um je naravno učljiv in v zadnji fazi ne potrebuje ne šolstva, ne dirigiranega sodstva, ne prevzgoje, ne takšnih in drugačnih shem in obrazcev ampak se hrani iz Resnice. In če imamo radi svoje otroke in zanamce, jih bomo urili za življenjsko borbo, da jih stiska ne bo trla ampak jim dala plemenit blesk. Da bodo znali razločevati med dobrim in zlom .To pa predpostavlja, da si odgovorimo na naslednje vprašanje: Kaj zares potrebujemo v življenju? Proč s socialistično ropotijo in k Resnici. Kakršna koli že je. Da stojimo inu obstojimo- v sodelovanju z Bogom.

Suša rojeva sušo in življenje življenje. Sahara kot največja peščena puščava na svetu ima več življenja v sebi kot ta hiša sramote, pred katero smo. Taka je moja podoba, ko kot simbolno bitje seštevam, odštevam in primerjam zadeve med seboj. Ta kritika je težka, a težke so tudi življenjske preizkušnje ljudi, ki so jih vodilni v tej hiši sramote sproducirali. Ostaja borba in že v sami borbi skrito življenje, ki ima smisel in prinaša izobilje življenja. Ne glede na končni razultat. Resnica boli, večkrat je opljuvana in omalovaževana, zato je zanjo treba tudi kaj žrtvovatim, kaj potrpeti, prenesti krivico. Če je suša kličimo vodo, kjer je krivica bodimo glas resnice, vztrajno, odločno in do konca.

Svoboda osamosvojitelju Krkoviču, svoboda Crnkoviču, svoboda Sloveniji!