Najprej obvestilo za organizatorje državne proslave ob slovenskem kulturnem prazniku v Cankarjevem domu. zadanja kitica Prešernove zdravljice DOKAJ DNI NAJ ŽIVI, BOG, KAR NAS DOBRIH JE LJUDI. Boga je gospa recitatorka izpustila, verjetno slučajno, čeprav je za Prešerna Bog bistvo naše državne himne.

Drage vztrajnice, spoštovani vztrajniki, vas pa Pozdravljam vas na svetovni dan bolnikov. Zbrani smo spet pred največjim bolnikom naše družbe, Vrhovnim sodiščem. To častno inštitucijo, ki bi morala biti branik pravičnosti in poštenosti, še vedno vodijo sodniki in tožilci, ki izvajajo neke vrste evtanazijo nad slovenskim pravosodjem. Ti krivični sodniki in tožilci si počasi in vztrajno sami režejo vejo na kateri sedijo, čeprav navidezno predejo kot zadovoljni mački. Mi, vztrajniki pa tudi počasi, še bolj pa vztrajno odpiramo pot iz labirinta naše zelo bolne družbe, v katero so zaprti tisti najbolj šibki; počasi in vztrajno razkrinkavamo nadloge, ki žalijo človekovo dostojanstvo oz. njegovo bogopodobnost. Zdravilo prinaša lepa zdravnica izpod Pirinejev, ki ozdravlja naš zgodovinski spomin, da bomo pogumno odstranili zlata teleta, ki jih utelešajo kipi in podobe barbarov Tita, Kidriča, Kardelja... zdravnica je mlada lepa ženska, ki je brezmadežno spočeta in nosi ime Marija, kar pomeni božja ljubljenka. Ona nam daje odgovor na vprašanje: Kdo bo ljudstvu povedal resnico, kdaj bo padlo povelje za izhod iz začaranega kroga, v katerem nas vztrajno držijo krivični sodniki.

S pomočjo te zdravnice, bo prišel dan, ko bo ta bolnik -VRHOVNO SODIŠČE- vstal iz postelje popolnoma zdrav. Prišel bo dan, ko bodo tako Ljubo Bacon, Zdenko Roter, Branko Masleša, Zvonko Fišer, Milan Kučan, Janez Zemljarič, Silvo Gorenc stali nemo pred Božjim Sinom, ko bodo njihovi dosjeji popolnoma odprti.

Albert Svetina Erno, Zdenko Zavadlav in Pavel Koder, so trije ptiči, ki so prehitro zapeli udbovske sonete nesreče, in slednji, Pavel Koder je v skladu z edinstveno zakonodajo na svetu, v skladu z ustavo obsojen le zato, ker povedal na glas, da bi lahko z nakradenimi smučmi in drugimi darili iz Elana, Milan Kučan zgradil novo cesto bratstva in enotnosti od Ljubljane do Saraorcev iz smuči. To je pa res veliko smuči. Čeprav Kučan danes objokuje padec berlinskega zidu, vam zagotavljam, da ta sramota, ki jo on zagovarja vse svoje življenje, počasi a vztrajno umira. Sramota se imenuje Titov socialni mir, ideal delitve, kateremu je naša kneginja Tina Maze, s pomočjo Andrea Massia, odločno rekla ne.

Kakor bojevnik pred bitko, prinašam pred vas orožje za spopad s kaosom naše družbe. Podobo lurške Marije, ki povsod  razkrinkava laž. Ona je meč resnice, ki nas svoje otroke rešuje pred silami teme.

Pesem.

Svoboda Pavlu Kodru,
Svoboda Antonu Krkoviču
Svoboda Ivanu Črnkoviču