»Raje crknem, kot se vdam«

Družbeno življenje v Sloveniji postaja vse bolj brezobzirno agresivno, negativna selekcija vse hujša, obča kultura vse bolj vulgarno primitivna, resnica in resničnost vse bolj sistemsko zmanipulirana in zamegljena. V Sloveniji smo že vrsto let priča številnim negativnim trendom. Če ti trendi v naslednjih par letih ne bodo drastično spremenili svoje smeri, bomo že srednjeročno pristali v takšni ali drugačni diktaturi. Takšno življenje postaja za običajnega Slovenca vse napornejše in vedno manj prijetno. Še pred letom sem menil, da če/ko bo življenje v Sloveniji postalo neznosno, bom spakiral in odšel v tujino, pri čemer nisem nikoli idealiziral življenja v tujini.

V zadnjem letu pa sem tudi pod vplivom stopnjujoče se represije nosilcev moči začel spraševati: »Zakaj bi moral jaz in moja družina čez pet, deset ali petnajst let v prostovoljno ali celo prisilno begunstvo?« Odgovor je bil: »Biti begunec – to ni zapisano v mojih genih!« Če bi imel to v svojih genih, bi le ti v preteklih stoletjih že neštetokrat pobegnili s tega čudovitega, vendar zgodovinsko gledano zelo nevarnega koščka zemlje. Kaj pa je zapisano v meni? Tudi pod vplivom stopnjujoče se represije nevidnih vladarjev Slovenije sem s časoma prišel do spoznanja, da je moj pristni jaz tisti, ki se ne vda in ki ni begunec. Še več, s časoma se je v meni porodila čvrsta odločenost: »Raje crknem, kot se vdam!«.

Takšna trdna odločnost pomirja in daje moč. Dolgo časa nisem mogel razumeti Janše, kako se mu le da toliko bosti. Ko je v meni dozorela prej opisana odločenost, ga bistveno lažje razumem. Ko si enkrat trdno odločen, da raje »crkneš«, kot pa se vdaš ali zbežiš, tudi represija v obliki kazenskega, ekonomskega, kulturnega ali verskega pregona ni več breme, temveč začenja boj dajati žlahtnost življenju. Lahko me ovadijo, lahko preganjajo, lahko me kaznujejo, lahko me zaprejo, ampak jaz se ne bom vdal in del mojega smisla postaja tudi to, da zame vdaja ne obstaja več. Jaz in moja družina preprosto za mojega življenja ne bomo zbežali iz svoje domovine, saj je to naš dom. Še več – ne bom dovolil, da mi v ekonomskem, socialnem, kulturnem ali verskem pogledu »požgejo in zavojujejo« mojo domovino in moj dom. To je moja trdna odločenost, ki je v meni dozorela v preteklem letu. Odločenost, ki daje moč. Odločenost, ki osvobaja. Odločenost, ki pomirja.

Takšna notranja preobrazba je tudi model za zaustavitev uvodoma navedenih negativnih trendov. Šele, ko se bo v Sloveniji akumulirala kritična masa ljudi, ki bodo v sebi odločeni: »Raje crknem, kot se vdam.«, se bodo sedanji trendi lahko spremenili. Zakaj se to še ni zgodilo? Zakaj tega ni niti na obzorju? Odgovor je predvsem v pomehkuženosti modernega Slovenca in tudi Evropejca. Pred nami so tako turbulentna desetletja, da v njih ne bo prostora za tako razprostranjeno pomehkuženost, temveč za odločnost in odločenost. Čez štiri generacije bodo na ozemlju Slovenije ostali zgolj tisti geni, ki bodo odločeni, da se ne bodo vdali. Vsak Slovenec se bo moral sam pri sebi odločiti, ali se bo boril, ali pa bo postal geografski ali socialni ali duhovni ali moralni begunec, saj ima sodobno begunstvo veliko pojavnih oblik. Pred vsakim posameznikom pa je odločitev, ali se bo vdal v begunstvo oziroma suženjstvo, ali se bo pripravljen boriti za življenje v svobodni, sproščeni in pluralni družbi.