Vljudno vabljeni k branju pesmi Vztrajnika Viktorja z naslovom PRAVLJICE ZA LAHKO NOČ, ki je bila prebrana pred Vrhovnim sodiščem RS!

Čudežno imajo moč,

vse po vrsti konec srečen,

njihov nauk ostaja večen,

pravljice za lahko noč.

 

Zadnje čase nam jih pravi

pravljičar prav nič dostojen

in še manj verodostojen,

proti pameti so zdravi.

 

Vedno nove si izmišlja

pravljice resnično slabe,

vse vsebinske so zlorabe,

česa fant si ne domišlja. 

 

Vse junake je pomešal,

zase pravi, da je Janko,

z Metko da ujet je v zanko,

čudno zgodbo je naprešal.

 

Lov čarovnic ga preganja,

česa si ne bo izmislil,

da bi rep iz zanke stisnil,

toda Janku žal odzvanja.

 

Da je volk, se rad pretvarja,

kratke fantove kocine

vtis res dajejo zverine,

a dejanskost zgolj potvarja.

 

Ker fant vepra ponazarja

in ne volka iz brloga,

iz Kočevske, tam iz Roga,

laž na laž ljudem podarja.

 

V kaj bi vse se ne pretvoril,

pravljično prevzel podobo,

da prikril bi vso tegobo,

da resnico bi potvoril. 

 

»Nisem Janko, temveč Metka,

prav nič nisem prekoračil,«

veper rad bi predrugačil

pravljico spet od začetka.

 

Pri prašičkih treh se skrije,

kakor veper, pujs kosmat,

a odrine ga vsak brat

od korita za pomije.

 

O prašičkih treh razpreda,

volk preganja jih z desnice,

vsepovsod prežé krivice,

volk je del zarot obreda.

 

Zdaj od volka se zateče

v drugo pravljico vsem znano,

o kozličkih s kozjo mamo,

kar poreče, se opeče.

 

Ga na laži ulovijo,

kakor hitro zajec teče,

veper pa ob tla se meče,

da prepreči polomijo. 

 

Zadnja pravljica ostaja

mu še ena in edina,

preoblečen v Kosobrina,

za Rožleta se izdaja.

 

Tudi tam ga izsledijo,

pravljica je spet potvorba,

kakor tista lažna borba,

ki njegovi jo slavijo.  

 

Mu najbližja je pač zgodba

o Lažnivem Kljukcu znanem,

brez vse časti prodanem,

že igra mu mačja godba. 

 

Blizu pa je končni sreči,

ko se v pravljico zateče,

ki slovensko se ji reče

laž o kapici rdeči.

 

Vztrajnik Viktor