Drage vztrajnice in vztrajniki, Slovenke in Slovenci, dragi prijatelji, Ko sem razmišljala o svojem današnjem nastopu pred Vrhovnim sodiščem in katere misli naj delim z vami, so se dogodki v Sloveniji in svetu kar prehitevali…

Prav vsak od njih bo čez desetletja in stoletja zanamcem pričeval o naših turbulentnih časih, ki vse bolj nevarno spominjajo na tiste iz časa hladne vojne in neusmiljenega utrjevanja t.i. »ljudske demokracije«, kot radi ponosno porečejo mlečnozobci iz vrst skrajne levice. Seveda jih pri tem »malenkosti«, kot so milijoni in milijoni žrtev komunističnega totalitarizma, prav nič ne brigajo. Na poti do svetle prihodnosti so pač dovoljena vsa – ampak resnično vsa - sredstva… Tudi jih ne briga, da je demokratična Evropa obsodila vse totalitarizme – komunizem, fašizem in nacizem. Za skrajno leve mlečnozobce so se leta 1945 začeli »zlati časi svobode«, čeprav neusmiljena zgodovinska dejstva niso na njihovi strani in je že eden od dvornih pesnikov revolucije pisal o »zlatih jabolkih svobode, ki so se zakotalila v blato«. Toliko slabše za dejstva in za dvorne pesnike, ki so v vsaki revoluciji tako ali tako le potrošno blago.

Mlečnozobi skrajneži pač niso pripravljeni ne na dejstva, ne na dialog. Surova sila je tista, ki jih privlači, tako kot večerne vešče privlači svetloba ognja. Da jih ogenj pogoltne, vešč ne zanima…

Ko sem tako razmišljala o današnjem nagovoru, sem se odločila, da ne bom govorila o neuspešni tranziciji iz komunističnega totalitarizma, ki se kaže v nezadostni in neuresničeni pravni državi, ugrabljenem gospodarstvu in zveriženi politični areni.

Ne bom govorila o vladi, ki je ob nastopu pred nekaj meseci obljubljala visoka etična in moralna ravnanja, danes pa se njena etika in morala sesuvata kot hišica iz kart.

Ne bom govorila o premalo poštenem, nepristranskem in neodvisnem delovanju sodne veje oblasti, ki bi moralo biti temelj za učinkovito delovanje pravne in demokratične države.

Ne bom govorila o lustraciji, ki so jo opravile vse postkomunistične države, članice Evropske unije, razen Slovenije.

Ne bom govorila o medijskem prizorišču, kjer še vedno gospodarijo »družbenopolitični delavci« in so večinski mediji še vedno »v naših rokah«, kot se je pred volitvami aprila 1990 prepričan v svojo neokrnjeno in surovo moč izrazil tedanji partijski veljak Jože Smole.

Spomnila vas bom, da smo na današnji dan pred petindavjsetimi leti prvič v naši zgodovini šli na demokratične in svobodne volitve, ki pa niso bile poštene. Stara komunistična nomenklatura je storila vse, da bi oblast tako ali drugače obdržala v svojih rokah. Večinoma je nasprotovala demokratizaciji in slovenski osamosvojitvi. Danes se nezasluženo tolče po prsih, resnične osamosvojitelje pa zapira.

Spomnila vas bom tudi na to, da bodo danes ob 18 uri za ogled odprta vrata stavbe na Beethovnovi 3, nasproti Ustavnega sodišča. V kleti te stavbe sredi slovenske prestolnice, ki že nekaj let sameva, so bile leta 2006 odkrite zaporniške celice. Vlada Janeza Janše je te celice razglasila za kulturni spomenik državnega pomena in jih jeseni leta 2012 zaupala v upravljanje Študijskemu centru za narodno spravo. Namenila je denar za njihovo ureditev, ki pa ga je naslednja vlada z rebalansom proračuna odvzela. Študijski center je celice, ki jih v prazni stavbi vse bolj najeda zob časa, že večkrat odprl javnosti: ob dnevu človekovih pravic, v času umetniške razstave, šolskim skupinam in drugim obiskovalcem… V ohranjenih zaporniških celicah so vidni sledovi mučenja in verjetno tudi streljanja. Kdo so bili nesrečniki, ki so jim bile sredi bele Ljubljane v času t.i. »ljudske demokracije« in t.i. »svobode« sistemsko in sistematično brez milosti kršene temeljne človekove pravice? Kdo so bili njihovi posuroveli mučitelji? Je takratno »krivosodje« vedelo za trpljenje ljudi v mračnih zaporniških celicah in ga celo »blagoslavljalo« s svojimi nepravnimi nebulozami? Zakaj sta prav stavbi na Beethovnovi 3 in stavba Vrhovnega sodišča, pred katero stojimo, edini stavbi v Ljubljani, za kateri skorajda ni podatkov v arhivu?

Vidite, dragi prijatelji, ta vprašanja bi rada delila z vami in skupaj z vami upala na odgovore. Odgovore, ki nam jih v veliki meri dolguje tudi slovenski sodni sistem, ki je sposoben proizvesti t.i. »indične sodbe«, ni pa sposoben procesirati zločincev iz časa komunističnega totalitarizma. Ti se, kot smo videli prejšnji teden na televiziji, prosto sprehajajo med nami in še naprej uživajo privilegije, ki so jih zaslužili s svojimi krvavimi rokami.   

Zato vas bom ob koncu še enkrat pozvala, da izrečemo svoj odločen NE totalitarizmu, NE nepravni in nepravični državi, NE kršenju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, NE lažem!

In da izrečemo svoj odločen DA demokratični, evropski in resnično svobodni Sloveniji ter DA blagostanju vseh Slovenk in Slovencev!