Dragi vztrajniki! Danes stojim pred vami kot zaskrbljen državljan.

Svojo skrb delim z vami, in s Prešernom, ki pravi:

Skeleče misli da Slovenec mile

ne ljubi matere vanj upajoče,

da tebe zame vneti ni mogoče

z bridkostjo so srce mi napolnile.

 

V čast mi je, da pred tem demokratičnim avditorijem ponovno delim čutenja in misli, ki zadnje mesece polnijo moje srce in razum.

Zakaj najprej srce, in potem razum?

Človekova čutenja nastajajo v prostranstvih notranjega sveta, se zbirajo kakor vodne kaplje v reko, da bi prepojile srce, simbolni prostor človekove biti, kraj srečanja s svetim.

In razum, ki se napaja v dobrem, zmore misliti kozmos, urejeni svet, v katerem se lahko človek misli in spoznava, vstopa v povezave in odnose, ki imajo skupni imenovalec, v našem primeru evropsko civilizacijo.

Evropska zavest v svoj temelj postavlja človeka, posameznika, ki na njemu lasten (oseben) način v polnosti udejanja in uresničuje zmožnosti, ki jih ima po svoji naravi, kot pravi Aristotel v Nikomahovi etiki.

Aristotelovo pojmovanje človekove narave je hkrati temelj etike, saj je dobro in osrečujoče ravnanje tisto,  v katerem se  človek kot bitje v polnosti uresniči. Najvišje dobro se po Aristotelu uresničuje skozi pomembne principe kot so gospodarstvo, govorništvo, strategija, ki preko politične znanosti služijo skupnemu dobru.

Dobre, poštene in srečne državljane bomo 2300 let pozneje sredi Evrope našli, če si bomo po Aristotelovo še naprej prizadevali za skupno dobro.

V nasprotju  s tem, kot pravi dr. Klemen Jaklič, pa totalitarizem zatre človekove pravice, svobodo posameznika, s tem pa tudi ljudstva kot celote, čeprav se ravno nanje sklicuje, ko opravičuje svoja ravnanja. V totalitarizmu ni pluralnosti, ampak  manipulacija.

Kolektivno nezavedno v takšnem sistemu utrpi hude poškodbe, profesor Justin Stanovnik s tem v zvezi govori o totalitarni poškodovanosti.

V družbi,kjer se ne obsodi najhujših zločinov proti človečnosti, se v ljudi naseli temeljni občutek nepravičnosti, ki vpliva na vse družbene sisteme ter zavira razvoj pravičnosti in prava za naprej.

Učna leta demokracije, v katerih nismo naredili zadostnih  demokratičnih premikov, kot so to naredile nekatere druge vzhodnoevropske države, so prinesla mnogo stranpoti, a so hkrati poučna, niso izgubljena. Dr.Jaklič pravi, da družba vse bolj prepoznava dolgo senco totalitarizma, o tem se vse bolj govori. Pomemben pokazatelj demokratizacije so zanj tudi  shodi pred VS. 

Prijatelji vztrajniki, namenimo s tega mesta prisrčen pozdrav profesorju ustavnega prava na Harvardu, Klemnu JakličuJ!

Nesorazmerno, vsiljivo, zvijačno ali  zlorabljajoče vstopanje države v sfere, kjer je njen intervencionizem za državljane nepotreben, nepredvidljiv, celo škodljiv, čemur smo zadnje čase pogosto priče, je znak totalitarne države.

In ko vodilna skupina v takšni državi zlorabi eno ali več institucij za dosego nedemokratičnega cilja, smemo tak pojav, kako je bilo pred to stavbo že povedano,  imenovati državni terorizem.

Ob takšni misli človek za hip obstane, se vpraša ali ni morda nekoliko preostra. A demokratično razmišljujoč človek, ki kritično spremlja utrip družbe, spozna da na zunaj težke besede le izpolnijo svojo dolžnost- poimenujejo stvari z njihovim pravim imenom. Kot veste, imamo s tem v Sloveniji velike težave. Posamezniki, posebej pa politične stranke. Za izvorno nedemokratične stranke je to skoraj že pravilo.

Demokratično orientiran človek pa težko razume, da to počnejo tudi stranke, ki so, vsaj nominalno, del demokratične proveninence.

Npr. Nova Slovenija, ki od matere vseh afer naprej, vleče nekonsistentne, za zunanjega opazovalca zmedene poteze.

Medtem ko je  ob spremembi socialne zakonodaje precejšnje število upokojencev izgubilo varstveni dodatek, nekateri pa so se mu, zaradi zaznamb na premoženje,  kljub stiski sami odpovedali,  je vidni član Nove Slovenije glasoval za nerazumen prvilegij zadnjega predsednika CK ZKS. Na tem mestu vas, g. Tonin prosim, da svojo odločitev razložite upokojeni gospe, ki z 290 evri živi sama,  v najemnem stanovanju, hkrati presega cenzus za pridobitev denarne socialne pomoči, in ne izpolnjuje starostnega pogoja za pridobitev varstvenega dodatka.  

Drugo, podobno nerazumno zapletanje Nove Slovenije se je zgodilo ob njeni podpori noveli Zakona o arhivih.

Raziskovalci- naj omenim le vidnejše-Leljak, Griesser-Pečarjeva in  Omerza so pred sprejetjem novele opozorili na pasti zakona; po uveljavitvi novele pa na težave, s katerimi se pri delu srečujejo.

Izkazalo se je, da gre le še za enega v nizu slepilnih manevrov, s katerim so predlagatelji otežili raziskovanje zločinov, ki po mednarodnem pravu spadajo v  najtežje zločine proti človečnosti.

Zakon o dostojnem pokopu se tako zdi kot opravičilo Nove Slovenije za spodrsljaj pri arhivskem zakonu, a tudi ta zakon ob podrobnejšem pregledu ne opraviči svojega imena, in  je po mnenju mnogih površen, zavajajoč in žaljiv, na kar je opozoril Marko Štrovs, nekdanji vodja službe za vojna grobišča v  članku Nova žalitev žrtev komunizma, Nova slovenska zaveza pa pove, da kot relevanten sogovornik, in društvo v javnem interesu, ki se s to občutljivo tematiko ukvarja, k sodelovanju  ni bila povabljena.

To stranko(NSi) izpostavljam, ker se je s programom zavezala demokratičnim vrednotam.

Nedoslednost in spravaška servilnost mi prideta ob tem na misel.

Poljubna arbitrarnost, v nebo vpijoča nenačelnost, in dvojni standardi pa neustavljivo nažirajo ostanke moralnega in političnega kapitala največje vladne stranke, ki čedalje bolj razkriva politično nemoč instant strank, ki postajajo politične dekle ozadij ali v primeru ZZZDR, ene najmanjših opozicijskih! političnih strank.ZL in njej podobne stranke, nikakor ne razumejo, da je njihove idejne predhodnike kot nosilce totalitarne misli zgodovina odslovila kot nesposobne parvenije in jih krvavih rok poslala na smetišče narodove zgodovine.  Glavno težavo  ZL  je v članku V Kani za referendum pisatelj Alojz Rebula domiselno povzel s temi  besedami«: …sprejemanje zdrave pameti«!

Dragi prijatelji!

Tudi mi smo  tisti, ki razumemo, kam nas vse to lahko pripelje, zato se o tem pogovarjamo javno, žal tukaj, pred VS,  namesto tam, kjer bi se morali – na prvih straneh časopisov in v najbolj gledanih televizijskih terminih!

Dokler bodo Klemenčič, Masleša, Fišer in njim podobni nelegitimno na svojih položajih, bo hiša pred katero stojimo, še naprej hiša sramote.

Hvala lepa!