Pravičnost do otroka ali umorjenega - preskus pravične družbe.

Na uradu za posvojitev otrok v ZDA so poskušali oddati črnega dečka, vendar je zaradi preteklih travm posvojiteljem povzročal težave in so ga ti vedno znova vračali nazaj na urad. Nazadnje ga je posvojil samski moški. Fantič pa je novemu posvojitelju kmalu dejal: »Želel bi mamo, ker me je moja zapustila. In ker Ti praviš, da se še dolgo ne boš poročil, pri tebi mame ne bom dobil«. In spet je pristal na uradu, dokler ga ni družina, ki je že imela dva otroka, sprejela in je vendarle našel svoj dom in novo mamo.

Smo čudna družba s polnimi usti človekovih pravic, a jih ponavadi zahtevamo predvsem le zase z malo pripravljenosti, da bi jih omogočali drugim. A pravična družba se ustvarja le ob prizadevanju večine ter z delovanjem državnih ustanov za splošno dobro in blagor ljudi. Postkomunizem še kar sprošča privilegije in apetite Đilasovega 'novega razreda', tj. vodilnih bivšega sistema in njihovih naslednikov. Ostali smo zgolj kolesce v delovanju pragmatičnega političnega stroja. Tako se pletejo čudne zgodbe vlade, parlamenta, sodstva, univerz in drugih ustanov, ki služijo ropanju gmotnih ugodnosti posameznikov in skupin na račun blagra večine. Otroci postajajo sredstvo manipuliranja, ko odgovorni ne razmišljajo, kaj je dobro za njih in kako se počutijo ter kaj je skupnost pripravljena narediti za njih. V družinskih in drugih odnosih se zato krepi sebičnost in vse manj je pripravljenosti za preseganje ozkih in sebičnih interesov posameznikov in skupin. Ta se prekriva s prefinjenimi nameni določenih skupin, kot je bilo to pri sprejemanju novele Zakona o zakonski zvezi in istospolnih porokah in družinski zvezi, ki je tako postal krovni zakon za družine. Podobno se  obeta pri Zakonu o pokopu žrtev bivšega totalitarizma, ki zanemarja ureditev pravičnosti. Očitno gre pri zadnjem za to, da se ob obletnici izvensodnih pobojev leta 1945 mednarodni in domači javnosti ustvarja vtis o pravni državi in pravični družbi. V Zakonu niso opredeljeni minimalni standardi za priznanje resnice totalitarnega divjanja in pohabljanja ljudi niti niso opredeljene poti, kako vsaj delno žrtvam oziroma svojcem popravljati storjene krivice. Namesto vzpostavljanja pravičnosti je v ospredju ohranjanje privilegijev. To je podobno kakor bi ob prometni nesreči umrle le pokopali, ne bi pa naredili zapisnika, s katerim bi opredelili, kaj se je zgodilo, kdo je kriv in kdo bo poravnal storjeno škodo.

Sodniki in politiki, ki bi morali biti varuhi pravičnosti in skrbeti zato, da se krivice žrtvam poravnajo, tolerirajo ali celo podpirajo takšen odnos. Zato ni čudno, da slovenska javnost sprejema kot genocid Srebrnico, ne pa tudi širšega območja Kamnika, kjer je po pričevanju bilo po vojni izvensodno pomorjenih prav toliko žrtev kot v Srebrenici. V takem nepravnem stanju vse več ljudi razume svojo karierno pot kot promocijo samega sebe ter izkoriščanje drugih na poti do oblasti, vpliva, imetja in uživanja. Na tak način pa si ta družba ne zagotavlja temeljev, iz katerih bi lahko živela.

Francoski sociolog Emil Durkheim je že na začetku 20. stoletja zapisal, da je za delovanje družbe nujno premagovati osebno sebičnost in biti odprt za druge. Od sodelovanje celotne skupnosti je odvisno, ali lahko družba sploh preživi. Doslej je, nadaljuje Durkheim, izročilo človeštva večinoma upoštevalo, da je treba premagovati sebičnost in spodbujati ljudi k sodelovanju. To je vzgoja za etično vzajemnost, ki pomeni preseganje lastne ali sebičnosti skupin.

Spomin 70.- obletnice konca vojne in tragične povojne morije Slovencev je znova preizkus naše politične zavesti in državljanske zrelosti. Ta se odslikava v pripravljenosti in sposobnosti odgovornih za vzpostavljanje pravične in urejene družbe. To vključuje popravo polpreteklih krivic, pokop mrtvih ter prav tako zavzetost za uveljavljanje človekovih pravic danes. Ker so otroci posebno občutljiv del vsake družbe, je treba njihovo intrumentalizacijo v novem Zakonu odločno postaviti pod vprašaj. Zato apeliramo na Ustavno sodišče, da poleg že obstoječih kršenj človekovih pravic, to kršitev pravice otroka obravnava z veliko mero dostojanstva in z občutkom za človeškost. Prav tako je dolžnost odgovornih v politiki, zakonodaji in sodstvu, da ustvarjajo pogoje za popravo krivic bivšega zločinskega sistema. Zagotavljanje pravice družbeno najbolj prizadetim je znamenje zdrave in bogate družbe, v kateri bo vsakdo izmed nas lahko varen in bo imel možnost preživetja.