Ustavno sodišče je včeraj ponovno razsodilo o stanju dela slovenskega tožilstva, sodstva in politike. Tudi politike, temu se ne da izogniti.

Ustavno sodišče je povedalo, ne prvič, da stanje ni dobro. Da se ne sodi in odloča po postavah, da se ne upošteva ustave in zakonov. Kar pomeni, da se sodi po nekih drugih, neznanih ali tajnih navodilih, po prirejenih postopkih, na osnovi izmišljenih dejstev, zaradi česar morajo biti nekateri posamezniki ali politične skupine onemogočeni, žrtvovani ali uničeni.

Ob tem se je zelo težko izogniti dejstvu, da je intonacijo za mnoge odločitve institucij te države dajala politika oziroma njen prav najvišji politični vrh. Sploh za tiste, ki so usodno vplivale in zaznamovale politični profil države.

Naj spomnim.
23. feb. 1994 je na poslanskem večeru tedanjega poslanca SD Boruta Pahorja zagledala luč sveta izjava 1. predsednika RS Milana Kučana, ki se je glasila: »Domovinsko načelo je v tem kontekstu dobilo, ali če sem bolj natančen dobiva načelo »kdor ni z nami, je proti nam«, še bolj določno »kdor ni z mano, je proti nam«. Je torej sovražnik, in za premagovanje sovražnika so dovoljena vsa sredstva. Ne samo tista, ki jih pozna demokracija, torej argumenti, protiargumenti, ampak vse tisto, kar z demokracijo nima nobene zveze. To je najprej diskvalifikacija in potem likvidacija, če je potrebno tudi fizična. Nekdo je v takšni politiki vedno odveč.«

To z drugimi besedami pomeni, da je obstajal center, ki je odločal, kdo je odveč, kdo je moteč oz. koga je treba diskvalificirati ali politično likvidirati.

7 let kasneje, 11.2.2011 je v tedniku Mladina zagledala luč sveta izjava 3. predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka, ki se glasi takole: »Politiki Janeza Janše je potrebno reči ne. Dovolj je. Potrebujemo odločen prelom s to navlako tranzicijskega obdobja, od osamosvojiteljskega zaslugarstva in nerazčiščenih poslov z orožjem do zaničevanja pravosodne oblasti in ciničnega manipuliranja z naivnimi razlagami kapitalizma.«

Tudi to je bilo povsem nedvoumno sporočilo in navodilo vsem institucijam v tej državi. S to izjavo je bila tarča imensko determinirana, njen politični konec pa jasno določen.  

To sta dve dobro odmerjeni javni navodili in izredno težko se je, glede na potek številnih dogodkov in institucionalnih odločitev, izogniti dejstvu, da tem navodilom niso sledile institucije t.i. pravne države – Informacijska pooblaščenka, KPK ali posamezni deli institucij pravne države – deli tožilstva in sodstva. Zgovoren pa je bil in je še tudi molk varuhov človekovih pravic, ki v primeru Janeza Janše ne zaznajo prav nič.

Za obsodbe Janeza Janše pa niso bili potrebni dokazi, ker jih kljub trajnemu posebno budnemu nadzoru na vseh ravneh niti niso mogli zbrati, ampak so bili dovolj namigi, indici, dvomi ali konstrukti, ki so jih v javnosti trosili KPK ter domači in nekateri tuji mediji. S tem se je delala javna podpora procesom ter vnaprejšen javni linč Janeza Janše, SDS in domnevno indično povezanih oseb. Tudi v zadevi Patria tožilstvo in sodišče nista zbrala nobenih dokazov, a kljub temu je bila izrečena obsodilna sodba. Sodišče na nobeni pritožbeni stopnji ni naredilo t.i. skrbnega pregleda spisa in odločalo na osnovi realnih dejstev, zakonskih in ustavnih podlag, ampak je samo nekritično zavarovalo obsodilni konstrukt najnižje sodne instance.

Politična konkurenca SDS, ki so jo kot po tekočem traku sistematično proizvajale in usmerjale sive eminence slovenske politike, v nobeni fazi tega procesa proti Janezu Janši ni zmogla realne, trezne presoje, ni zmogla kritike neargumentirane obsodbe, ampak se je samo naslajala nad procesom in sodbo, spuščala udarne, ponižujoče komentarje ter pričakovala politični dobiček.

Tako so na volitvah zmagovali Pahor, Janković in Cerar. Ampak tudi SDS je, kljub pogromom, vsakič dobila soliden oz. odličen rezultat, Janez Janša prav tako. Stranka pa ni pokazala nobene šibkosti in ni razpadla, kot so mnogi pričakovali. Zmaga SMC na zadnjih volitvah, ko je sodišče prav v času volilne v kampanji še zaprlo Cerarjevega glavnega tekmeca, pa ne za Cerarja in ne za njegovo stranko ni noben uspeh. Volitve so bile nelegitimne in ustavni pravnik dr. Cerar, ki je na volitvah zmagal, bi se tega bolj kot drugi moral zavedati.

V tem Cerarjem obdobju, ko naj bi se t.i. pravne in etične norme politike dvignile na višjo raven, so se na politični ravni zgodile največje barabije. T.i. mavrična koalicija, ki jo sestavljajo SMC, DeSUS, SD, ZL in ZaAB, je sledila političnim navodilom nekdanjih predsednikov države Kučana in Türka in so v gonjo proti Janezu Janši in SDS že ob konstituiranju vključili Državni zbor. Ves čas  je aktivno iskala način, kako suspendirati voljo volivcev, onemogočiti Janeza Janšo in mu odvzeti mandat. Z njegovim statusom poslanca in s članstvom v KNVOS so nas utrujali prve 3 mesece tega mandata.

Vloženih je bilo kup trapastih zakonov, sprejetih več neustavnih odločitev. Koalicija se je odločila celo za posebno skupino pravnikov, v kateri sta bila 2 nekdanja ministra za pravosodje Zalar, dr. Pirnat ter nekdanji ustavni sodnik dr. Ciril Ribičič, ki je spisala škandalozno pravno mnenje. Na tej podlagi so predsednik Državnega zbora dr. Brglez, dr. Horvat in ostali izumili prenehanje mandata poslanca Janeza Janše, a jih je ustavno sodišče z odločitvijo povsem povozilo in Janezu Janši začasno vrnilo mandat. Po tej sramoti v Državnem zboru ni nihče od ključnih akterjev prenehanja mandata čutil potrebe za odstop, čeprav so nekateri svojo politično prihodnost vezali na odločitev Ustavnega sodišča.

Od Janeza Janše, ki ga je sodišče obsodilo s kršenjem njegovih človekovih pravic so poslanci mavrične koalicije zahtevali vrnitev mandata poslanca. Poslanci, ki so Janezu Janši na neustaven način odvzeli mandat, pa niti v sanjah ne razmišljajo, da bi sami vrnili svoj mandat poslanca. Najbrž so svojo kršitev ustave šteli za svojo politično dolžnost. Torej za ravnanje, skladno z doktrino nekdanjih predsednikov države, Kučana in Türka.

Po tej tožilski, sodni in politični polomiji, ki se je zgodila kljub brezštevilnim opozorilom pravnih strokovnjakov, bi morali vsi, ki so sodelovali in odločali v montiranem procesu v nasprotju z odločbami US, oditi. Toliko samokritike bi morali Fišer, Masleša in njuni adjutanti le imeti. Zaradi svojih izjav in dejanj, ki s katerimi so podpirali neustavne odločitve sodišč, bi morali oditi tudi dr. Cerar, dr. Brglez, dr. Horvat. Kršitve človekovih pravic, ki jih je za njihove odločitve in dejanja ugotovilo US, jim ne dajejo več nobene legitimitete za nadaljnje politično delo. Ustavnih, zakonitih in etičnih dejanj take osebe ne morejo več zahtevati od drugih in to se vsakodnevno odraža pri delu izvršne in zakonodajne oblasti.    

4. predsednik RS Borut Pahor pa bi že davno moral zbrati pogum in odpraviti politična navodila svojih predhodnikov, Kučana in Türka za delo institucij pravne države. Kljub že nekaterim razsodbam Ustavnega sodišča v primeru Janeza Janše, in kljub ugotovitvam o koruptivnem, o nezakonitem in neustavnem ravnanju tožilstva in sodišč, ni izrekel še nič opaznejšega v zaščito pravne države. Zamudil je že nekaj izjemnih priložnosti. Npr. ko so v primeru Janeza Janše padle ugotovitve oz. obtožbe KPK v zvezi z Janševim premoženjskim stanjem; ali ko so Janeza Janšo v času volilne kampanje zaprli in volilno kampanjo naredili nelegitimno, s čemer so politična ozadja volilno kampanjo povsem podredila zmagi njihovega političnega protežiranca, dr. Cerarja; ali ko so prišle v javnost opolzke izjave predsednika Vrhovnega sodišča Masleše v zvezi z Janezom Janšo. Umanjkala je odločna izjava predsednika republike Pahorja, ko je Cerarjeva mavrična koalicija v Državnem zboru Janezu Janši »ugasnila« mandat poslanca in tudi ko mu ga je Ustavno sodišče začasno vrnilo, pa tudi ob zadnjih ugotovitvah o koruptivnem ravnanju generalnega državnega tožilca.

Predsednik Republike Slovenije Pahor, čas je da odpravite še danes veljavna politična navodila institucijam te države, ki sta jih izrekla vaša predhodnika Kučan in Türk, ki pomenijo v bistvu navodila za kršenja človekovih pravic, za izvajanje sistemske korupcije v državi in utirite Slovenijo na pot poštene, pravične, na vladavini prava in poštenosti temelječe države. Čas teče, odlašanje pa vodi v pogubo.