Vljudno vabljeni k branju pesmi Vztrajnika Viktorja z naslovom ŠPORTNI NOVINAR IN ODMEVANJE, ki je bila prebrana pred Vrhovnim sodiščem RS, 24. aprila 2015!

Ni vrgel se po kakšnem stricu,

politično lepo zajetnem,

po odmevu neprijetnem,

v drugem je pristal poklicu.

 

V tisti stroki je končal,

ki primerna je miljeju

in osebnemu dosjeju,

športni žurnalist postal.

 

Po nastopu ni bil suh,

ni mu manjkalo besed,

toda vsakič, spet in spet

je umanjkal športni duh.

 

Z brega vpil na drugi breg,

da slišal lasten je odmev,

sam se tisočkrat posnel,

da prevpil bi vse tja prek.

 

Vprašanja taka je zastavljal,

da le svoj odmev bi slišal,

vprašanega z njim utišal,

navijaško se postavljal.

 

Pride glas njegov v odmeve

kakor kakšna prispodoba,

stvar gre še naprej od roba,

saj odmeva dolge dneve.

 

Športnika ko intervjuva,

ki mu ni najbolj povšeči,

dialog takoj prepreči

in nešportno v eter pljuva.

 

Toda isti etra sunek,

vrne kot odmev se kdaj,

prileti močno nazaj,

sam dobi novinar pljunek.

 

Ni z odmevi se igrati,

zrak je kdaj nepredvidljiv

in novinar tak, vodljiv,

vetra moral bi se bati.

 

Bati, če se smer obrne,

če drugam zapiha veter

in zamaje s tem se eter, 

pljunek pa pljuvaču vrne.

 

Pravijo: ima zaledje,

s športnim sodstvom da je zvezan

in ideji ves zavezan,

kar je logično sosledje.

 

Kaj pomaga takšna zveza,

če ugled je šel po zlu,

športna sreča je na psu

in poklic zgolj še obveza?

 

Povsod odmev samo njegov,

streže svojim pomagačem, 

pritrjuje navijačem,

krikom: »To obraz je nov!«

 

 Kakšen je novinar to,

ki sebi le odmeve daje,

hujska, podpihuje vstaje, 

s sponzorji podprt močno? 

 

Saj vendar ve, ker ni novinec,

da prva v športu so pravila,

in ne privržencev trobila.

Se takšen je kalil mladinec?

 

Trobila navijaška v stroki

so vedno kontraproduktivna,

po amatersko agresivna,

so kot cepin, ujet v razpoki.

 

Naš športnik ve, kaj je cepin,

ve, kje pasti v gorah prežijo,

zanaša fant se na režijo,

da mu poda rešilni klin.

 

Nikakršen ni »zabušant«,

saj karierni je plezalec

in ritenski še podajalec,

naš športnik skratka je »grebant«.

 

Odmev še zdaj po zraku leta

in ljudski glas prav dobro ve,

dokaz zajeten je dosje,

da sin je svojega očeta.

 

Ta bil doma je v disciplini,

so rekli ji: poročanje,

v žargonu drugo ima ime,

ki znano vsej je domovini. 

 

Drugačni so za sina časi,

drugačna piše poročila,

a ista so še zdaj merila,

utirjena na stari trasi.

 

Na daleč pa odmeva glas:

četudi fant je uglajen,

po meri bil je narejen,

zato zgolj športni je okras.

 

V resnici je le razlagalec,

kulisar iz scenografije,

za zdaj še v milosti režije,

 

v službi kot odmev-dajalec.