OPRAVIČILO, ODPUŠČANJE, NOVO ZAUPANJE

Edinost, sreča, sprava,
k nam naj nazaj se vrnejo.
otrok, kar ima Slava,
vsi naj si v roke sežejo,
de oblast,
in z njo čast,
ko pred, spet naša bosta last.

SPOŠTOVANI ODBOR 2014! DRAGI VZTRAJNIKI!
 

Najprej se želim pokloniti do tal vsem Vam, vztrajnikom, za pogum in vztrajnost.
Hvala za priložnost, da smem že tretjič odkrito spregovoriti. Prihajam iz prelepe slovenske dežele, ki vse bolj postaja dežela butalcev, sodišče za menoj pa butalsko sodišče. Prav zato danes želim govoriti spravljivo, optimistično in prijazno do vseh, tudi tistih, ki so vir mojih dnevnih razočaranj in strašne jeze. Z vašo pomočjo sem se naučila, kako gnev in žalost odvreči med najbolj nevarne odpadke. Naj zgorijo v ognju odpuščanja, čistega spomina in novega zaupanja; upanja v boljše čase.
Rada bi govorila o lepem, dobrem, o veselju in zadovoljstvu preprostih ljudi. Pa je še kaj prostora za veselje, dobro in pravično v času laži, pohlepa in plagiatov, v času, ko se mi zdi, da smo dosegli že najvišji vrh najbolj mračnega obdobja po osamosvojitvi,  novi srednji vek? Se naj preprosti človek ogradi od vsega hudega ali izpostavi? Naj le pride sem, med nas in zapoje:

 

Kaj nam pa morejo, morejo, morejo,

kaj nam pa morejo, če smo vesel!
 

V tem spodbudnem duhu vam želim povedati znano pesem Toneta Pavčka z naslovom Ne boj se življenja. Zdi se mi odlično izhodišče in  rdeča nit za današnji dan in tudi vse prihodnje. Vse do svobode.
 

Ne verjemite njim, ki vam pravijo: Ta svet je grozen, grob, grd. Ni res!
Res je, da je lahko še hujši. Ne verjemite tudi njim, ki vam pravijo:

Življenje je trdo, trpko in težko. Ni res! Res je, da je lahko še hujše!

Toda za vas je to življenje edino, enkratno in neponovljivo.

Vaše je, da iz njega naredite vse, kar je v dobrem mogoče.

Ne verjemite komurkoli in karkoli. Verjemite pa, če morete, moji zgodbi:

Nekoč, pred leti, ko me je kot strela z jasnega zadelo hudo,

mi je star mož, živi modrec, dejal: In nikar se odslej ne boj življenja!

Tako zdaj jaz govorim po njem podobne besede za vas: Ne bojte se življenja!

Naj pljuska v vas z vso silo in v vse žile, naj vas nese ali zanese,

le ne pustite, da vas spodnese.

In imejte ga radi, da bo tudi življenje rado imelo vas.

Treba je le mnogo preprostih besed kakor:

kruh, ljubezen, dobrota. Da ne bi slepi, v temi, na križpotjih, zašli s prave poti.

Mi se življenja ne bojimo. In zagotovo nas ni spodneslo. Ravno nasprotno: ko protestiramo, skupaj ulovimo ravnotežje. Ko enoglasno ali vsak zase vzklikamo imena in parole, enkrat z navdušenjem in drugič z gnusom, enotni ujamemo veselje, da smo, tukaj in zdaj. Ni vrag, da nam ne bo enkrat uspelo zagrabiti krivice za roge, jo poteptati in zamenjati s pravico. Morda že prav kmalu, toda brez revolucije, ki jo razglaša zviti mladenič iz parlamenta. Pravzaprav se še prve, krvave revolucije nismo znebili. Le zakaj me gospodič Luka Mesec strašljivo spominja na junaka iz knjižne uspešnice Slika Doriana Graya?

Vztrajam v boju do sožitja in pomiritve razklanih Slovencev. Zato skupaj z vami obsojam zlo, obsojam genocid in eksodus in kričim k ozdravitvi deformiranega narodovega tkiva. Spomenik vsem žrtvam je komaj korak, vsi ostali sledijo civilizacijski zahtevi v novo prihodnost. Za demokratično pot bomo potrebovali neskončno zaupanja, pogum, pokončno etično držo, kjer šteje vsako življenje. Kot pravi pesnik Oton Župančič, 'domovina je ena, nam vsem dodeljena, eno življenje in ena smrt'. Življenje je dar, ki ga ne smemo zapravljati z besnenjem, še manj z vdanostjo v usodo in še najmanj z apatijo, pasivno ubogljivostjo in maščevalnostjo. Lustracija, ki jo zahtevam, najprej pri 'bankirjih', takoj za njimi pri 'gospodarstvenikih' in nazadnje še pri 'politikih', ni maščevanje, je dejanje empatije. Zato se radostimo v protestu, kajti šele ko protestiramo, glasno in odločno zagovarjamo dostojanstvo. Človekovo dostojanstvo pa je z roko v roki z zdravo pametjo, zato odločno zavračam tudi vse, kar ni v zvezi s 'common sence' (pravilo nad pravili).
Velikokrat sem v teh dneh razmišljala o tem, kaj so mi prinesle prve svobodne, še ne povsem poštene, demokratične volitve. Seveda, tisto najpomembnejše, kar omogoča človekovo dostojanstvo; to je možnost izbire. Sem večni optimist. Ne obupujem, ko se glasno sprašujem, kdo nam je v tem petindvajsetletnem obdobju urejal življenje, kdo so nasledniki večnih oblastnikov, ki me hočejo prepričati, da smo med seboj enaki, ko isto pokvarjeno omrežje na zaporne kazni obsoja nedolžne, tiste, ki jim nočejo biti enaki. Citirala bom Tina Mamića, 'Rdeča elita si je vedno najprej prilastila oblast, potem pa še zgodovino. In zgodovina se spet in spet ponavlja… Laganje in besedno manipuliranje sta ključno orožje vsake diktature in vsake organizacije, ki se bori za totalitarizem ali z njim simpatizira. V tem so si fašisti, komunisti in islamisti – enaki.'
Ta resnica me globoko žalosti, a se ne dam. Danes še posebej ne. Ko sem z vami, je vsaka sreda zaradi nas, vztrajnikov, postala praznik. Tudi zato se nočem jeziti na histeričnega gospoda Tita Turnška, ki je obtičal v blatu hujskaške samoprevare. Tako kot g. Mitja Klavora bo slej ko prej onemel v lastnem strupu zakrivanja resnice, v brezupnem boju za privilegije večnega upokojenca.

Smilijo se mi Bučarjeve afne, ki so se napihnili v orangutane gospe Beblerjeve. Nič več se mi ne gnusi gospod pravosodni minister Goran Klemenčič, pa čeprav je naklepno, v paru z gospodom Miranom Praprotnikom, ki si je domišljal, da je novinar, in zdaj, da je bankir, zelo uspešno izvedel mali državni prevrat.  Lepa Klemenčičeva angleščina, 'When facts talk, bullshit walks!' te resnice ne zanika. Jo potrjuje. Ko pomislim nanju, se lahko le čudim, kako nizko lahko pade človek, ki visoko leta.
Ne morem si kaj, da ne bi omenila še veličastni kameleonski par, gospoda analitika Žerdina in Markeša. 'Od srede do srede', zdaj že vse manj, se navdušujeta nad grškim svetovljanom in finančnikom Jarisem Varufakisem in grškim Dorianom Grayem - Ciprasom. Spretno, vulgarno uživaško, sladostrastno se poigravata z lažno odkritostjo,  še bolj lažno razgledanostjo, spletata mreže polresnic, skratka, tudi onadva sta še en popolni hujskaški par. Markeš prostodušno napadalno označuje novinarje v Demokraciji, Reporterju in še na drugih portalih, za 'plačane fanatične diskvalifikatorje , ki so zmešani na ideološko zalogo'. Ko se bosta morala gospoda že v bližnji prihodnosti pogledati v ogledalo, skupaj v paru, ali pa vsak zase, se soočiti s samim seboj, in se za kazen še poslušati, ju bo še zvilo od sramu, če jima ga bo še kaj ostalo. Zato ju že zdaj iz srca pomilujem.
Usmiljenje čutim tudi do četice, ne, divizije poslušnih, vdanih pisunčkov, ki si domišljajo, da so raziskovalni novinarji, ko napišejo popolne članke po naročili z uredniškega vrha. Samo čudim se lahko, kako zelo nevaren je prestrašen in pohlepen novinar v slovenskih vodilnih medijih. Tudi njim poklanjam besede tolažbe: Saj bo bolje, le utihniti morate. Od profesionalizacije cenjenega poklica, 4. veje oblasti, vas je odneslo že predaleč stran. Spodneslo vas je. Kakšna škoda!
Pravzaprav si zaslužite najvišje, državno, ne, Pahorjevo priznanje za vrhunsko manipuliranje, avtocenzuro, upoštevanjem seznamov, o kom in o čem morate, oziroma ne smete pisati, da se le ne bo nič spremenilo, da se le ne bo privatiziralo. Poskušam pač razumeti, da nekako morate preživeti, ne glede na žrtve.
 

Raje se veselim ogrlice medijskih diamantov, pokončnih mnenjskih voditeljev kot so svetilnik iz Mladine, dr. Bernard Nežmah, g. Vladimir Vodušek, dr. Matej Makarovič, dr. Boštjana M. Turk, Metod Berlec, Gašper Blažič, Silvester Šurla, Jože Biščak, Ivan Puc, Igor Kršinar, Nenad Glücks, naš dragi Vinko Vasle, Biserka Karneža Cerjak, Maja Sunčič, Sebastjan Erlah, na TV kot zvezda severnica žari Rosvita Pesek in osamljeni Jože Možina z vsemi pričevalci, zgodovinarja dr. Stane Granda in Jože Dežman. Težko si predstavljam napredek demokracije v medijih in delovanje Odbora 2014 brez Petre Janše. Opravičujem se mnogim, ki jih tokrat nisem omenila, pa so tudi enakovreden člen diamantne novinarske ogrlice.
Ne vem še, kaj naj si mislim o zgovornem novem predsedniku KPK. Gospod Štefanec je urejen, temeljit, natančen. Sistematično ali nehote meša štrene prav tem, dovolite mi, da jim poklonim kompliment, 'butlom', ki so požrli vso pamet. Na koncu bodo požeruhi požrli še sami sebe, od sramu in odmevajoče praznine. Kdo bo premaknil še en fantastičen, komunizmu predan in vesten sodni par g. Masleša in g. Fišer? Pa njune vdane sodnice in sodniki.

Le kaj, oziroma, kdo ji bo dokončno spodnesel??? Bodo padli ali jih bo odneslo?
Poleg sodstva, ki na prvem mestu potrebuje tolažbo in pozitivne spodbude, je tu še naše šolstvo, ki je v celoti pretreseno. Učitelji se trudimo na vso moč. Večina v osnovnem šolstvu je marljiva, naklonjena spremembam in učencem, ki so središče šole in sveta. Pravzaprav šolniki mnogo bolj kot ministra potrebujemo učiteljsko zbornico, za katero se borimo učitelji, za zdaj še v manjšini, že od leta 1993. Z najboljšimi nameni tudi slovensko šolstvo hkrati sedi na dveh stolih; na starem socialističnem in novem demokratičnem. Na dveh stolih se dolgo časa ne da sedeti. Socializem in demokracija  izključujeta. To zgodovinsko potrjeno dejstvo premnogi Slovenci zavračajo z nostalgičnim poveličevanjem 'boljših starih časov'; jasno, takrat, ko so bili še mladi, lepi in močni, zaradi svetle prihodnosti. Zdaj pa imamo, kar imamo: Citiram cenjenega dr. Mateja Makaroviča, 'Ob vsej slovenski poštenosti: v razvitem svetu boste težko našli javno ali zasebno univerzo, ki bi raziskovalca plačala za poln delovni čas, nato pa mu dovolila, da še za eno plačo ali dve zasluži popolnoma mimo nje, ne da bi od tega karkoli imela. A kaj, ko akademskim knezom, ki vodijo Univerzo v Ljubljani , to ustreza, saj si sami polnijo zasebne žepe na podobne načine, hkrati pa se jezijo na 'državo', ker jim ne da še več denarja.

Zato pa vsaka transparentnost boli.'

Ugotavljam, da na vsaki šoli ustrahuje in meša štrene najmanj ena skupinica problematičnih otrok. Nastopaško in odkrito predrzno, objestno, podobno kot naša oblast, ustvarja razdiralno agresivno vzdušje. Kvarijo pouk, ker se v zagledanosti vase, ne zavedajo odgovornosti, ker jih nihče ni že ob pravem času zaustavil in jim dopovedal, kaj je prav in kaj ni prav. Zdrava pamet in avtoriteta sta se pod težo na stotine bedastih šolskih pravil, ki le navidezno ščitijo učenca pred neumnim, nerazgledanim in izpraznjenim učiteljem, pogreznili daleč v preteklost, neznano kam.
Najbolj agresivni mediji po partijskem naročilu že desetletja trobijo, da so za gospodarsko in politično krizo in vse dnevne afere krivi kapitalizem, neoliberalizem in seveda, krivec vseh krivcev, dežurni krivec, gospod Janez Ivan Janša. Tudi za izdajo g. Vebra je kriv Janez Janše. Za krajo stoletja pri nas nista kriva pohlep po oblasti in odsotnost vrednot, ne, za vse sta kriva tisočkrat prekleti kapitalizem in Janez Janša. Le kdo je lahko še večji zlohotnež kot je on? No, če pa še ni, pa še bo.
TV Planet podtika: 'Janez Janša naj bi med letom 2000 in 2013 zapravil 1M eurov, zaslužil pa polovico manj.'

Janez Janša odgovarja: 'Pozabili ste mojo kliniko v Avstraliji, ki jo je odkril Lucu, Cviklovih 50 M eurov od Patrie in 1 Md eurov od orožja, kar je odkril Kučan.'
Katarina Tušar na Twitterju zapiše: 'Zapomnite si. Vedno, ko mediji kot hijene trgajo Janeza Janšo, nekdo nekje spet krade.' In še: 'Novinarji piškotkarji so za piškotek iz Murgel očitno pripravljeni biti ne samo gluhi, tudi slepi.'
Jaz dodajam zelo prijazno: 'Pa še butasti.'
Medijski show se nadaljuje, očitno s histerijo, z medijskim cirkusom, ki ga vodijo novinarji brez smisla za kulturno obnašanje, kot npr. g. Zoran Potič, naklepno prikrivajo prave probleme, koruptivnost g. Fišerja npr., ali pa drastično kršenje zakonov g. Vebra, in njegov pristanek med poslanci. Medijska gonja pomaga 'inkvizicijskemu sodišču, v katerem moraš dokazati, da nisi čarovnica'(Janez Janša). Preprosto gre vedno znova in znova za očitno uporabo dvojnih meril.
Verjamem, zopet citiram g. Janeza Janšo, 'Obtožbe se bodo razblinile kot žalostni prdec iz Murgel!'

Želim si zapomniti besede dr. Milana Zvera, ki je nedaleč nazaj, prav tu, povedal: 'Vsaj dva pogoja sta potrebna, da bo prišlo do sprememb na bolje: prvič, pozitivni pritisk s strani EU in drugič, dovolj demokratične in reformirane sile doma, tako na civilno-družbenem področju, kar poosebljate vi, Odbor 2014, kakor tudi na političnem – kar pooseblja SDS.'
Dr. Žiga Turk pa v Reporterju, letošnji št.12 zaključuje intervju: 'Recept za začetek reševanje slovenskih problemov je privatizacija gospodarstva, profesionalizacija politike in pluralizacija medijev. Če bi vsaj prvi dve stvari izpeljali, bi se drugo rešilo samo od sebe.
Nastajala bi boljša politika, tekma med njimi bi bila kvalitetnejša, izvajanje politike, ki je dobila podporo volivcev, pa učinkovitejša, saj je ne bi izvajali amaterji in profesorji na sobotnem poletu v politiki, kot sem bil jaz.'

Prijazno in skrajno potrpežljivo čakam na javno opravičilo še živečih revolucionarjev, ki so v imenu ideje, iz globokega prepričanja seveda, ne iz koristoljubja in pokvarjenosti, sodelovali pri pomorih, pri trpljenju preživelih, za zgodovinsko zablodo, zaradi katere blodijo še danes. Mirno bom sprejela njihovo opravičilo. Seveda pa morajo svoje opravičilo podkrepiti z iskrenim praktičnim trudom, da se obelodani vsa resnica in razkrijejo tudi najbolj temačne skrivnosti. Vsem, ki so sodelovali z dobrimi nameni, želimo poguma za priznanje, da so živeli in ravnali v zmoti. V obsodbi sistema ne bi čutili tudi lastne obsodbe.

 

Pa še tri prijazna vprašanja za vse ljubitelje komunistične, s krvjo nedolžnih prepojene rdeče zvezde, ki jo mečete v isti koš tudi s Heinekenovo zvezdo:
Le zakaj se bojite slovenske zastave?
Čemu gospa Violeta Tomić, kot poslanka v slovenskem parlamentu, simbol s številnimi čudovitimi pomeni ponovno zlorablja?

Saj ne gre samo za provokacijo, kajne?
Da boste vprašanja lažje razumeli: Motiv zvezde je antični simbol, ki so ga uporabljale vse velike srednjeevropske religije. S pentagramom se je izražala ideja, da je SVETO vsebovano v ČLOVEŠKEM.
Rdeča zvezda na pločevinki je osrednji del logotipa, ki simbolizira mistično moč, zagotavlja kakovost piva, razširjenost po vseh celinah, pet delavčevih prstov, varilcev piva.
Z vso pieteto, ki je žal ne premorete: tudi v bolnišnici Franji ima rdeča zvezda drugačen pomen kot denimo na Teharjih.

Če sem govor začela s 4 . kitico Zdravljice, ga prešerno s Prešernom tudi zaključujem. Tokrat z 8. kitico:

Nazadnje, še prijatlji,
kozarce zase dvignimo,
Ki smo zato se zbratli,
Ker dobro v srcu mislimo;
dokaj dni,
naj živi,
vsak, kar nas dobrih je ljudi.

 

Za PRAVICO!

Za SLOVENIJO!

Za ZDRAVO PAMET!

 

 

                                                                                                            Jolanda Regouc