Spomin ima več spominov

Letos 27. septembra 2015 so se svetovni voditelji in nekateri preživeli zbrali na prizorišču nekdanjega koncentracijskega taborišča Auschwitz- Bürkenau in se spominjali tam pomorjenih in osvoboditve taborišča pred 70 leti. Tudi slovenski predsednik Borut Pahor je bil tam in opozoril, da "Na grozote kakršnim smo bili priča v Auschwitzu ne smemo nikoli pozabiti. Z nami so še žive priče teh grozot in niso neme priče. Lahko izpovejo to grozo in mi jo moramo slišati in ukrepati." Tudi 2342 zapornikov iz Slovenije je bilo v tem taborišču. Umrlo jih je 1331. 

Njegove besede so primerne, saj s tem na nek neformalen način Slovenija priznava zločinskost nacizma, čeprav je Slovenija edina država evropske unije, ki ni sprejela deklaracije o zločinskosti totalitarnih režimov komunizma, fašizma in nacizma. Ob tej priložnosti je tudi sedanji madžarski premier Orban prvič priznal, da je Madžarska sodelovala v holokavstu z deportacijo 600.000 madžarskih judov in izrazil obžalovanje, ker so se takrat odločili za slabo in ne za dobro. Žalostno, da šele po 70 letih, a še vedno dobro. Zavrnitev te deklaracije v slovenskem parlamentu je zločin in slovenska država bo zločinska dokler zločinci in zločini ne bodo imenovani in obžalovani. Torej kesanje, odpuščanje in sprava.

Vsi slovenski mediji so ves teden poročali o pomenu spomina na dimenzijo nacističnih zločinov iz druge svetovne vojne, zato da se nikoli več ne ponovijo.

O medvojnih in povojnih partizanskih zločinih OF- boljševistične revolucije slovenske komunistične partije nad slovenskim narodom pa nič. Ne o zločinih, ne o zločincih. Pač pa neprestano o delitvah Slovencev  za katero naj bi bili krivi kolaboracionisti, s tem mislijo SNV slovensko narodno vojsko, ki jo kot nemški okupator imenujejo Heimabwehr- domobrance. Nastala je namreč iz vaških straž, ki so nastale zaradi partizanskega pretežno nočnega pobijanja civilistov, kmetov, trgovcev, obrtnikov, kristjanov, duhovnikov in drugih potem, ko je po ukazu in navodilih KP, predvsem se je tu uveljavljal E. Kardelj, to ubijanje že 41. in 42. leta šlo v tisoče. Navodilo partije je bilo: ubijajte jih neusmiljeno in silovito, da bodo zaradi strahu primorani prosit za orožje okupatorja Italijane in Nemce, da jih  bomo lahko proglasili za izdajalce. Ta pretkan in zavržen konstrukt pomeni največjo izdajo in zločin nad slovenskim narodom. Presega celo Gobelsove podobne tovrstne pozive nacistom. Oboji so jih uresničili. Mladi slovenski fantje, ki niso sprejeli ideologije komunizma, imeli so le pogum in srce za obrambo domov, vere in domovine, so se brez podpore političnih strank, slabo organizirani, uprli slabo oboroženi, včasih le s kmečkim orodjem.                                                                                                                                                                                                                                                                                                                 Partizani so se proti SNV borili s pomočjo italijanske okupatorske vojske fašistov. Nedolžne nasprotnike revolucije- civiliste so tudi ovajali Nemcem, ki so jih kot talce zapirali in pošiljali v delovna in koncentracijska taborišča.

Za zmedo med Slovenci je krivo tudi pogosto samopoimenovanje komunistične revolucije od protiimperialistične fronte, OF osvobodilne fronte in kolaboracija z boljševistično revolucijo z zavezništvom Hitler- Stalin do vojne napovedi Hitlerja Rusiji šele po okupaciji Slovenije. Po okupaciji je vojaška kolaboracija  partizanski OF s fašističnim okupatorjem omogočila skupno uporabo italijanskega težkega orožja pri rušenju in zavzemanju utrjenih postojank slovenskih vaških straž, ki so se žal šele kasneje uspele povezati v SNV slovensko narodno vojsko. Brez te kolaboracije s fašisti te utrdbe ne bi padale. Partizanom bi bil prihranjen obvezen revolucionarni obred ubijanja in metanja ujetnikov po predaji in ranjencev v ogenj ruševin. Po takšnem grehu je življenje za zločinca težko breme. Nekateri ga ne morejo prenašati. Ti si sodijo sami. 

Za ovajanje ljudi, ki niso sprejemali komunizma in druge, je imela KPS na terenu aktiviste- ovaduhe OF- boljševistične revolucije. Partijsko vodstvo pa je določalo način usmrtitev in izvajalce partizane. Grob so si žrtve nedolžni Slovenci morali izkopati sami, ko so jih partizani po aretaciji zvezane odgnali na skrita morišča in tam ubijali s krampi, kiji ali streljanjem. Pri množičnih pobojih so pogosto žive metali v ogenj, potem ko so hiše zažgali. O partizanskih zločinih med in po vojni je dosegljive že ogromno strokovne literature in izjav prič.

Po vsem tem, še posebej po besedah slovenskega predsednika Pahorja v Auschwitzu ob prisotnosti svetovnih voditeljev, ko je opozoril na ”grozote nacističnih zločinov, ki jih nikoli ne smemo izgubiti iz spomina. Še žive priče teh grozot niso neme priče. Lahko izpovejo to grozo in mi moramo poslušati in ukrepati!” Kaj to pomeni? To pomeni, da moramo poslušati in ukrepati o zločinih nacizma po svetu, torej tudi v Sloveniji. Pri nas o tem še od zmage zaveznikov nad Hitlerjevo Nemčijo, spomin na žrtve nacističnih zločinov še vedno živi. Prijeti nacistični zločinci so bili obsojeni po vojni pred vojaškim sodiščem zaveznikov v Nürnbergu. Za spomin na zločine iz preteklosti dobro skrbijo Nemci sami. Z lustracijo brez maščevanja, v skrbi, da mladi v šolah spoznajo napake in zločine svojih očetov, so vso nacistično zgodovino brez olepševanja vključili v vse šolske učbenike že prvo leto po vojni. Sprejeli so demokracijo, z ustavo zagotovili svobodo in človekove pravice, večstrankarski politični in demokratični volilni sistem. Zato je Nemčija danes demokratična država, v kateri je kar najbolje poskrbljeno za človekove pravice in je gospodarsko najuspešnejša država, ki še vedno omogoča preživetje tudi slovenskega gospodarstva. Vse države vzhodne  Evrope, ki se z lustracijo niso otresle komunizma pa so v moralnem razsulu in v ali pred gospodarskim sesutjem, kar velja tudi za nekdanjo Jugoslavijo in Slovenijo še danes.

Pri tem pa ne moremo mimo dejstva, da je med in še dolgo po vojni že samo omemba ali vprašanje v zvezi z grozovitimi zločini Komunistične Partije Slovenije v izvedbi partizanske OF revolucije pomenilo izginotje, to je smrt izpraševalca. Brez sodbe ali sporočila. V strahu za preživetje smo se Slovenci morali odločiti za molk. To je šlo tako daleč, da danes v Sloveniji že samo omemba komunističnih zločinov velja za nekulturno. Kaj postkomunisti tako obupno trdovratno skrivajo?  

V zadnjem času so z očitnim oživljanjem komunizma v Sloveniji, tudi s tipičnimi komunističnimi sodnimi procesi in z zadnjimi divjaškimi  cestnimi pohodi  tik pred volitvami, obsodili in zaprli Janeza Janšo, poslanca in predsednika največje opozicijske stranke SDS  in predsednika doslej najbolj uspešne slovenske vlade glede na izjemen porast BDP, drastično znižanje nezaposlenosti in uvajanje nujnih reform, ki so jih preprečili množični protestni pohodi sindikalistov. V drugem montiranem nezakonitem procesu Protikorupcijske komisije pod vodstvom sedanjega ministra za pravosodje Gorana Klemenčiča pa so vrgli vlado Janeza Janše in to po izpadu Gregorja Viranta, predsednika državljanske liste in drugih ministrov Janševe vlade v slovenskem parlamentu. S tem so zaradi posledic povzročili državi milijardne škode in zaustavili nujno potrebne reforme. Vse skupaj ob orkestru pomoči slovenskih tiskanih in elektronskih medijev, ki s tendencioznimi, lažnimi informacijami že od osamosvojitve ustvarjajo nestrpnost, sovraštvo in delitev ljudi v Sloveniji na dobre, to je komuniste iz Titove Juge, pripadnike krvave boljševistične revolucije skupaj s postkomunisti in promotorji, propagandisti slovenske tranzicijske levice na eni strani, na drugi strani pa vse njihove žrtve in nasprotnike prejšnjih in sedanjega totalitarizma v Sloveniji. Slednji so izrinjeni iz medijskega in političnega prostora, izpostavljeni obrekovanju, širjenju laži in s tem ustvarjanju sovražnega javnega mnenja s čimer tudi uspejo vplivati na izide "demokratičnih" volitev. Kot v Orwelovi Prašičji farmi vsi prašiči, smo danes tudi v Sloveniji vsi Slovenci enakopravni in enakovredni, še posebej prašiči !

Ob tem so vse pogostejši klici za dokončno spravo in za dialog. Tako je Milan Kučan, zadnji predsednik slovenske komunistične partije, trikratni predsednik Slovenije in upokojeni vodja Foruma 21, v TV oddaji povedal, da ta Forum nima nobene politične moči, da pa bi Forum reševanje Slovenije  prevzel, če se stanje ne bo kmalu uredilo, verjetno je mislil na naslednje volitve. Poziva k dialogu, "s tistim človekom" pa se nebi pogovarjal, ker je ta zamudil čas za pogovor z njim že ob osamosvojitvi Slovenije in ker je "tisti človek" kriv za vse hudo v Sloveniji, ki zato še ne more živeti v blaginji. Janša je po imenu izgovoril le enkrat, nato pa je bil to le še tisti človek. Govori kot judovski Bog, ki je svoje ljudstvo stalno opozarjal na napake, grehe in nezvestobo in jih tudi kaznoval ali nagradil. Ker pa Kučan predstavlja slovensko zlo stoletja, v mitološkem smislu predstavlja kvečjemu pravo nasprotje božjega, torej Satan.

Bolj simpatičen, človeški obraz kaže današnji predsednik Pahor, ki smo ga zato tudi volili. Tudi zato, da njegov predhodnik Türk ne bi še naprej delal sramote Sloveniji (Barbarin rov, odlikovanje udbovskih zločincev, itd). Pahor nas je ob 25 letnici osamosvojitve s tv ekranov nagovoril, da smo z osamosvojitvijo Slovenci dobili demokracijo, ki po 25 letih še ni taka, kot bi si želeli. Upa, da se bomo temu cilju v prihodnjih 25 letih še bolj približali. Nekako je namignil na spravo. Mi pa hočemo   demokracijo v Sloveniji zdaj, ne morda po 25 letih!

Drugo Pahorjevo sporočilo je bilo, da bo že leta 2016 stal nekje na Kongresnem trgu spomenik vsem žrtvam medvojnega in povojnega obdobja v Sloveniji. Tudi to je bilo morda mišljeno kot spravno dejanje. Pri tem so se ob letošnjem praznovanju številnih obletnic oglasili tudi borci (OF).

Tako Turnšek, da se z nikomer ne bodo spravljali, drugi pa.... ugotavljajo, da so se med vojno in po vojni v Sloveniji dogajali veliki zločini, a slovenski borci za te ne sprejemajo nobene odgovornosti. Ta in druga dogajanja imajo skupni imenovalec SPRAVA in potem sodelovanje. Tu pa se moramo razumeti kaj je zločin in kaj je sprava in s katerimi pogoji jo lahko dosežemo in kdaj je nična.

Zločinskost komunizma analizira Alain Besancon v Malheur du Siecle 1998 in Zlo stoletja 2014 pri Družini. Je do sedaj najbolj precizna primerjava komunizma in nacizma z osvetlitvijo edinstvenosti holokavsta.

Če povzamemo, slika nacizma je bila preprosta in jasna, uresničena z iztrebljanjem na odmaknjenih lokacijah, usmrtitve izvrševalcev pomorov izbranih izmed samih žrtev, prisega molka vseh vpletenih. Primerjava nacizma in komunizma se je začela šele l 1956 s poročilom Hruščeva, za katerega je bil zločin usmrtitev velikega števila komunistov zvestih ideji a le, kadar so s tem ovirali projekte in slabili komunistično oblast.

Uničenje- fizično je potekalo v obeh sistemih v enakih korakih: razlastitev, koncentracija, pohodne morilske akcije, deportacije. Nacisti so dodali še usmrtitvena središča, komunisti pa še sodne usmrtitve in lakoto kot grožnjo  za množično iztrebljanje kmetov, ljudstev .

Moralno uničevanje je nevidno, zadeva še več ljudi, rezultat je duševna in umska poškodovanost in  poneumljenost. Vse z neslutenimi dolgotrajnimi posledicami. Oba režima sta vsak po svoje ponarejala dobro, to je svoja izhodišča. Nacisti so ponarejali Staro zavezo, komunisti pa Staro in Novo zavezo. Oba režima sta opravičevala ubijanje za dosego svojih ciljev. Nacizem je obljubljal odrešitev za svojo raso, komunizem pa za ves svet.

Ocena števila žrtev komunizma je okrog 100 milijonov, nacizma pa okrog 25 milijonov. Pa vendar se  komunistični zločini na nek način pozabljajo, še posebej po padcu Berlinskega zidu. Posebna  skupina so države vzhodne Evrope, ki niso izvedle lustracije, kot je tudi Slovenija, ki tudi privatizacije noče izvesti.

Idejni nasledniki komunizma v Sloveniji, potomci revolucionarne elite v novih strankah in skritih ozadjih še vedno obvladujejo politični prostor v Sloveniji, UDBA je še vedno živa, slovenska sodišča pa tudi še vedno nič ne slišijo in nič ne vidijo. Na srečo to ne drži za nemško in avstrijsko sodstvo. To je le del komunističnega načrta za aktivno vodenje izgube spomina. Drug tak del je stalno pribijanje na pranger razrednega sovražnika. Politični funkcionarji in udbaši za svoje zločine prejemajo odlikovanja. Zato še naprej nasprotujejo privatizaciji v bankah - NLB, in nočejo povedati kam odteka denar iz naših bank, ki jih moramo vedno znova dokapitalizirati, še posebno če gre za milijardne vsote. In kdo so ti, ki dušijo državo in državljane? Poglejte v parlament, tam sedijo kot slovenska levica z novimi obrazi.

Pri vsem tem je utopija misliti da so ponudbe za spravo iskrene. Spravo s figo v žepu med šefom države, komunistične partije Slovenije, tudi UDBE, Kučanom in nemočnim in naivnim nadškofom Šuštarjem smo že videli. Pomeni le norčevanje iz še danes s komunističnim terorjem prestrašenih Slovencev in seveda tudi še živih žrtev in prič komunističnih zločinov. Naslednja sprava če bo, ne bo več ponaredek ampak mora izpolniti vse zahteve za spravo. Gre za spravo med zločinci in žrtvami. Zločin je za Slovenijo znan. Seznam umorjenih po dosedanjih raziskavah je pri 100.000 do 200.000 žrtvah, nekatere ocene pa to številko še znatno povečajo, upoštevajo tudi pomorjene pripadnike drugih narodov in vojaščine.

Kaj pa je resnična sprava ?

Če se upremo zlu, tako da žalitev drugih potrpežljivo prenašamo takrat, ko bi se zlu- tistemu, ki žali, lahko uprli, je to  pregrešno (sv. Tomaž Akvinski, Sumna theologiae) v ”Poldimenzionalna sprava”, L. Rihar, Nova Zaveza, 95s1. Do odpuščanja lahko pride le, če se zanj zaprosi Boga in žrtev, če se greh najprej prizna in prosi za odpuščanje. To je pogoj za odpuščanje. Odpuščanja brez tega pogoja ne more biti in je nično, če je bilo kljub temu podeljeno. Odpuščanje dano na tak način pomeni celo dodaten greh, saj ne priznava resnice in pravičnosti in pomeni pasivno ali celo aktivno sodelovanje s tistim, ki žali, to je zlom. Problem odpuščanja in sprave kar tako je po pretresljivih dogodkih evropske in svetovne zgodovine brez izpolnjenih pogojev, obširno, skrbno in pronicljivo opisal in razčlenil Alain Besançon v delu Zlo stoletja ( v Sloveniji izdala Družina, Ljubljana 2014) v katerem primerja zločinskost vseh treh oblik tega do danes nepredstavljivega zla, to je komunizma, nacizma in fašizma in osvetli holokavst Judov, s tem pa tudi ostalih holokavstov ki smo jim priča med in po drugi svetovni vojni. Delo je pomembno tudi za analizo zločinov slovenskega boljševističnega komunizma pred, med in po drugi svetovni vojni. V roko pa naj bi ga vzel tudi tisti del slovenske duhovščine, ki slovenskega kristjana, ki danes vdano posluša svoje pastirje, nagovarja: "Tukaj so padle neke žrtve kot splet okoliščin nekega časa. Bog je ljubezen. Odpustite. Na zve pa niti kdo so žrtve, niti da jih ni povozil avtobus." (Lenart Rihar, Zaveza št. 95, str. 1 in 2)

Tega pridigarja ne more nihče prisiliti, da bi prebral Besançonovo knjigo. Pričakovali pa bi, da pozna dela sv. Tomaža Akvinskega in poslanico papeža Janeza Pavla II. ob svetovnem dnevu miru 2002 kjer pravi, da ni miru brez pravičnosti in ni pravičnosti brez sprave in ne sprave brez odpuščanja in ne odpuščanja brez priznanja resnice.

Te besede so namenjene tudi tistemu delu krščanske politike, ki danes zagovarja zapiranje arhivov, da bi omogočili spravo brez priznanja greha, zločinov in prošnje za odpuščanje. Taka politika zapira Resnico in onemogoča spravo. Pomeni sodelovanje in le podpira zlo zaradi lastnih koristi. To je slabo za Slovenijo.

Tudi postavitev spomenika, ki ga napoveduje predsednik Pahor, brez priznanja zločinov in pravice braniti svojo družino, dom, vero in domovino pred zločinskim komunističnim barbarizmom, brez kesanja in prošnje za odpuščanje, pomeni le ničnost sprave.

Slovenski totalitarni komunizem traja še po padcu berlinskega zidu že 25 let v samostojni državi Sloveniji po zaslugi Milana Kučana, največjega zdraharja in hinavca, izdajalca Slovenije, ki je ukazal predajo orožja slovenske teritorialne obrambe okupatorski vojski v času priprav agresije na Slovenijo.

Slovenski komunizem je svojo doktrino delovanja prevzel od boljševiškega komunizma. V novih razmerah je času primerno še nadgradil svojo politiko in metode delovanja in po grožnji dokončnega zloma gospodarstva in bank v strahu za izgubo svojih virov napajanja postal še bolj agresiven in se sploh več ne skriva. Sodstvo pri lovu na edinega resnega "razrednega sovražnika" Janšo in njegovo stranko že odkrito krši Ustavo, zakone in ves pravni sistem. Predsednika vrhovnega državnega sodišča Maslešo in tožilca Ferlinca je po odločitvi ustavnega sodišča v zadevi Patria odločno vzel v bran minister za pravosodje Goran Klemenčič. Zaradi enega političnega obsojenca, ki so mu bile kršene ustavne pravice, ne bo razburjal parlamenta in da Masleša kot Ferlinc lahko odstavita le sama sebe. Zaradi enega politika in potvorbe volitev, katero je sam povzročil s kršenjem ustave in zakonov kot predsednik protikorupcijske komisije, se požvižga še na tisoče volivcev, ki so ga volili, stotisoče ki jih je prevaral in na Slovenijo, ki jo je s tem zavrženim dejanjem pahnil še globje v gospodarsko razsulo. 75 let odkar ima slovenska komunistična partija ljudi, ki še mislijo s svojo glavo, za norce. S tem država Slovenija  stoji za kršenjem zakonov in ustave in za montiranimi procesi proti Janši in ostalim, proti slovenski desnici. Ni se oglasil ne predsednik Pahor, ne Cerar. S tem je Slovenija tudi uradno postala nepravna država.

Uničili so nam moralo, zakopali resnico in pluvajo po vsem, kar nam je sveto. Dočakali smo še uničevanje družine in terorizirajo nas z neko manjšino, ki ima nenaravne, patološke zahteve. Pobili so elito naroda, ki se je upala upreti zločinskim umorom nedolžnih ljudi, politike, ki jim niso bili po meri, in zdaj hočejo Slovencem porezati še korenine, da ne bi imeli več ne doma, ne družine, ne domovine. Tudi zato so s požigi, rušenjem in krajo  uničevali kulturno dediščino Slovencev že od svojega začetka.

Uničujejo jezik, slikarstvo, pesem in glasbo, literaturo, zgodovino, umetnost, ki to ni več, vojsko, kmete, zemljo, šolstvo, zdravstvo spravljajo v razsulo...Dosegli so, da del duhovščine v imenu Jezusa kot spravo prodaja ljubezen in odpuščanje, brez odkrivanja resnice in pravičnosti.

Za stanje v državi pa je kriv tudi naš molk, v katerega so nas prisilili s strahom, z nečloveškim nasiljem, prelito krvjo in genocidom. Barbari komunisti, zveri- demoni v človeški podobi še danes ne dovolijo, da postanemo civilizirana družba, da postanemo ljudje in pokopljemo zločinsko pomorjene žrtve slovenske komunistične OF. Da imenujemo zločin in zločince. Da nam ne bodo več kradli in nam hodili po glavah, da ne ostanemo na koncu le še sužnji. Da ustavimo podivjane prašiče v Orwelovem preroškem videnju iz prašičje farme. Bodimo glasni, kričimo njihove laži,  zločine, kričimo  resnico. Kričimo, saj druge možnosti nimamo. Politični in javni prostor so nam zaprli. Namenjen je le levici, ki ga uporablja  za svoj agitprop aparat za širjenje laži in pljuvanje po ”razrednem sovražniku”, desnici, ki jo simbolizira Janez Janša. Kajti le resnice hudič ne prenese, ga žge in boli, mu vzame moč.

75 let je že preteklo. Zbudimo se! Za Slovenije gre! Za poteptane vrednote slovenske osamosvojitve !