Vljudno vabljeni k branju pesmi vztrajnika Janeza Juvančiča z naslovom Resnica!

Kam zdaj gremo - sam sebe vprašaj

in po človeško se obnašaj.

Se še spominjaš ubogih v vagonu,

ki si jih stražil na peronu?

 

Zdaj bi pa postavili spomenik,

prav za vse žrtve brez razlik.

A fantje rdeči – tako ne gre,

vsak gmajnar jih deset ima že.

 

Tako ne bo prišlo do sprave,

še danes roke so krvave.

Čeprav prikrivate resnico,

kosti pod vsako so gredico.

 

Še pomnite tovariši,

ko pobijali ste ljudi?

Ko vsepovsod so se vas bali,

kdaj v brezna boste jih zmetali!

 

Povsod na svetu je zakon jasen,

da krivca doleti naj kazen.

Pri nas pa zločinci so junaki,

ki jih opevajo bedaki.

 

Ko Ljudmila govori o spravi

na stran zločincev se postavi.

Ker so bili na strani pravi,

ko časi so bili krvavi.

 

Ko zločince z žrtvami enači,

in po krščansko jih prosjači.

Oprostite jim, sami so krivi,

da ste jih tisoče pobili.

 

Še Stane dal vam bo odvezo,

v imenu žrtev – pod pretvezo,

če le eden se od vas poniža

in po krščansko se pokriža.

 

Mogoče boste izbrisali

vse svoje grehe v naravi,

a v duši bodo vam ostali

prizori grozni in krvavi.

 

Namesto da bi se pokesali,

še danes pojete o slavi.

Kosti pa čakajo v jami,

da bi jih dostojno pokopali.

 

Janez Juvančič