Vabljeni k branju pesmi vztrajnika Turnskega z naslovom Ptiči pri državni piči!

Boter je petelin sanjal

o minulih zlatih časih,

ki doživljal jih je včasih,

ko sovraga je preganjal.

 

Ptičja zbrana vsa družina

je nebo osvobodila, 

vsaj tako je govorila,

z njo ponavljala mladina.

 

Na kopicah je mrličev,

svojo si kovala srečo,

vso prebarvano z rdečo

zveza združenih je ptičev. 

 

Dolgo le za ptičji rod

je nebo bilo odprto,

drugim zgoraj vse zaprto,

ptič je kraljeval povsod.

 

Je po nebu paradiral,

hvalil stare ptičje boje,

ti bili so del prevzgoje,

sam priznanja je pobiral.

 

A ta čas se je končal,

padel namreč bil je zid,

za katerim varno skrit,

ptič je nebu kraljeval.

 

Slišali smo iz Berlina

da zidovje je podrto

in nebo zdaj vsem odprto,

ne zgolj ptičev domovina.

 

Nekaj časa izgubljeno

ptički v nebo so zrli,

cmok s težavami požrli,

spet lovili zamujeno. 

 

Ptičja borbena družina

se v golobčka transformira,

v demokrata zamaskira,

zdaj civilna so skupina.

 

Nič več zveza združenj ptičev,

se odtlej ne imenuje,

novo brž ime si skuje:

zveza za vrednote tičev.

 

Zvezo vendar nekaj tare,

borbenosti ni več prave,

kratke vse bolj so zabave,

polne preživete šare.

 

Jata kvišku se ozira,

tam prešteva zvezde rdeče,

išče pot zgubljene sreče,

barve druge vse prezira.

 

Starih jastrebov zmanjkuje,

šli so že k nebeški sreči,

je ostal petelin rdeči,

on zdaj putkam gospoduje.

 

Ptičev pravih ni letalcev,

najdeš putke, račke, noje,

ti navajeni so hoje,

zdaj celo ni več padalcev.

 

Tistih, ki izšli iz bojev,

še za gnezdo ni ostalo,

je potrebno že dvigalo,

da se dvigne nekaj nojev. 

 

Pa izumijo slepilo,

da bi vtis z njim naredili

o izjemni ptičji sili,

češ ogromno je število.

 

So vzgojili si mladičev,

vsake vrste, vsake rase,

da družina jim prerase

v zvezo združenj vseh sort tičev.

 

Zbobnali so kruhoborcev,

konkurentov za drobtine,

njih velike so skomine,

vtis dobil boš bosih škorcev.

 

Kakšni to so vendar tiči,

ki zgolj ena reč jih druži

in le ta jih ne razdruži –

hrana pri državni piči?

 

Dokler ptička pičo kljuje,

jatice se bo držala,

pridno v vrsti z repkom stala,

saj za to ni treba muje.

 

Kadar ptičja je parada,

si nadene rdeče perje,

paradira do večerje

in to vsa je maškarada.

 

Vendar evolucija

ptičev teh razvoj zavira,

genski jim zapis razdira

kontra-revolucija.

 

Ptiček tak se ne razvija,

v kletki pridno čaka piče,

kar prihodnosti se tiče,

ta pač v svojo smer zavija.

 

Ker ustavljena je rast,

ptiček, ki nič več ne leta,

s perjem komaj še opleta,

v lastno se ujame past.

 

Ko več ne dobi večerje,

ko nihče ga več ne pita,

in ko jatica ni sita,

ne ostane niti perje.