Lep dober dan drage vztrajnice, spoštovani vztrajniki! Preživeli smo prvo poletje, prestali mrzlo jesen in zimo, prišla je pomlad in zdaj prihaja novo poletje, ki že neusmiljeno kaže svoje značilnosti. Kažemo pa jih tudi mi, ostajamo nepopustljivi pri svojih zahtevah, neomajni v vztrajanju za pravico in svobodo.

Nekaterim se zdi, da pretiravamo, vendar kot so rekli že stari Latinci: Repetitio est mater studiorum – ponavljanje je mati učenosti. Nepretrgoma moramo ponavljati in opozarjati na vse krivice in druge nepravilnosti, ki so se in se v tej državi še vedno dnevno dogajajo!

Vsi se sprašujemo, kdaj bo boljše? Kot zaenkrat kaže, še dolgo ne. Zakaj? Poglejmo najprej kakšni ljudje zasedajo najvidnejše položaje, ne zgolj v politiki, pač pa v sodstvu, šolstvu, zdravstvu, tudi ponekod v gospodarstvu. Afera za afero, kršenje zakonov in pravil, a nobenih konkretnih sankcij. In veliko teh med drugim predava na fakultetah, kjer svojo ideologijo širijo na mlade rodove in jim vcepljajo svoja prepričanja kot sveto resnico. Sam na srečo izhajam iz tehnike, kjer rdečebarvnih profesorjev seveda ne manjka, vendar učna snov temelji na poskusih, enačbah, izračunih in jim je težje vsiljevati ideološka prepričanja, čeprav se tudi zgodi.

Povsem drugače je na družboslovju, kar seveda že vemo, ampak bomo ponovili. Režim izobražuje presežke kadrov, ki razen redkih izjem, nimajo nobene dodane vrednosti in niso zmožni zaslužiti za osnovno preživetje. Mnogi so potem dolgo brezposelni in obupani, veliko pa jih aparat posrka vase in se zlijejo s sistemom, nadaljujejo z utečeno prakso in ohranjajo režim pri življenju. Takšnim je nemogoče uvideti resnost situacije, v kateri smo se znašli, enostavno niso dojemljivi za popolnoma nič. Ne razumejo, ne slišijo, ne razmišljajo, ne dojemajo… zato moramo ponavljati dejstva in resnico, da se naučijo razmišljati s svojo glavo, da jim resnica prodre v podzavest.

Vzpodbujam in apeliram na vse mlade inženirje, raziskovalce, znanstvenike, da se začnejo aktivno vključevati v aktualno dogajanje, v civilno družbo in tudi v politiko. Ne dopustimo, da o naši prihodnosti odločajo kvazi humanistični intelektualci, ki populistično kot edine zveličavne prodajajo evidentno propadle ideje. Kdor verjame, da je komunizem raj, si zaenkrat v naši propadajoči demokraciji še lahko kupi enosmerno vozovnico v tiste predele sveta, kjer živijo v raju. In kdor verjame, da je komunizem najboljši, je očitno padel z neba in ne ve, da je življenje na zemlji obstajalo pred in obstaja tudi po komunizmu.

In to predvsem veliko boljše življenje, žal pa smo mi s to našo komunokracijo še daleč do boljšega življenja.

O vladi Dobrega Mirota ne bom izgubljal besed, ker nisem takšen kot so oni, veliko govorijo in zelo malo delajo. Ne predstavljam si, kako bi bilo, če bi bila tako cagava naša osamosvojitvena vlada.

Kako dolgo se že vleče prodaja Telekoma? In vsega ostalega. Družinske srebrnine pravijo. Oprostite, jaz nisem in verjamem, da tudi nihče izmed vas, član te udbomafijske družine. Pravijo, da je vse to naše. Naše? Kdo pa smo mi, da je naše? Mar nismo drugorazredni? Pa tudi tisti, ki se imajo za prvorazredne, ni njihovo, ampak tega ne dojamejo. To je premoženje familije, nad katero drži roko najbolj pošten, najbolj etičen,  najbolj pravičen, najboljši Prekmurec.

In če že govorijo o srebrnini, jih vprašam: kje je pa zlatnina, tovariši? Kako ste si jo razdelili?

Pred nami je praznik, Dan državnosti in dnevi, ko se bomo spominjali dogodkov iz časa osamosvojitve. Ob tem moramo poudarjati, da takrat niso bili vsi za samostojno in svobodno Slovenijo. Režimski tovariši so za trenutek izgubili vajeti z rok, a so takoj skovali načrt in s svojimi zvestimi kadri novo mlado državo ukradli demokratom in ponovno prikrito zavladali vsem družbenim podsistemom.

Dobrih 20 let po osamosvojitvi na ulicah mahajo z rdečimi zvezdami, na montiranih procesih zapirajo osamosvojitelje, v množičnih medijih širijo prirejeno resnico, sodno preganjajo glas in besedo razuma. Nič več ne delujejo prikrito, ampak javno. Žaba je kuhana, režim se je vrnil, glave pa so v pesku.

Problem naše države in domovine niso samo pokvarjeni politiki in birokrati, državni uslužbenci. Niso pokvarjeni, ker so politiki, pokvarjeni so kot ljudje. Takih ljudi je na žalost v tej državi izjemno veliko, tudi če nimajo nikakršnega stika s politiko. Množice je režim načrtno in sistematično kvaril in oni se tega sploh ne zavedajo.

Zato mi, ki se tukaj zbiramo, mi z občutkom za pravico, mi, ki poznamo resnico, mi smo kvas. Temeljito moramo prekvasiti slovensko testo, da iz njega ne bo še naprej nastajala balkanska lepinja, ampak dober plemenit slovenski kruh.

Bog našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet!