Vabljeni k branju pesmi z naslovom POMLADNO CVETJE V JESENI, ki je bila prebrana na shodu Odbora 2014!

Naš pozdrav ostaja isti: »vztrajno!«

Ne glede na vreme, letni čas

mnoštvo se je zopet zbralo nas,

tukaj ki stojimo neomajno.

 

Hiša je še vedno odstranišče,

kot pred letom smo ime ji dali,

bi po vonju zlahka jo spoznali,

znano zgodovine je smetišče.

 

V odstraniščnih istih tu dvoranah

zgodovina dela se vrhovna,

odločitev sprejme res strokovna,

kakor po balkanskih se mehanah. 

 

Ker Balkan le stežka se spreminja

in nad njim Evropa obupuje,

vemo, da brez vztrajne ljudske muje,

noč brezpravja trajno ga zagrinja.

 

Nam odveč nikakršna ni muja,

hiša da se evropeizira,

beda internacionalizira,

pa če vlak še toliko zamuja.

 

Vlak, ki domovino z dna potegne,

to sramoto celega zahoda,

mešanico juga in pa vzhoda,

da se svet več vanjo ne obregne.

 

Je za to že dolgo skrajni čas

in doklér se stvar ne uresniči,

nič nas ne omaja, prelisiči,

redno tu imeli bodo nas.

 

Da jim pridržimo ogledalo,

hlapcem bojazljivih gospodarjev,

ki zavoljo piškavih denarjev

le laganje jim je še ostalo.

 

Konec kmalu bo prišel poletja, 

bližajo večeri se megleni,

toda skorajšnji navkljub jeseni

polni spomladanskega smo cvetja.

 

Cvetja iz slovenske še pomladi,

porojene pred četrt stoletja,

te poti edine preživetja,

ki bi oni jo steptali radi.

 

Ne ovene cvetje nam nobeno,

preživelo zimske je zmrzali,

saj smo okrepljeni dokazali:

spomladansko zdaj je zimzeleno.