Pozdravljeni vztrajniki! Pozdravljeni borci za pravno državo, enakost pred zakonom, svobodo, resnico in pravico. V naslednjih minutah pa vam bom povedal resnično zgodbo o boju proti krivicam, o boju za svoj jezik. Slovenija se ne razvija v pravo smer, razlog je tudi v tem, da se dogodki prikazujejo drugače, kot so se zgodili.

V današnjem času je v slovenskem prostoru močno prisotna  teza, da je vsak antifašist demokrat. Močno je prisotna teza, da so bili vsi antifašisti, vsi borci za svobodo, vsi borci za slovenski jezik komunisti. To seveda ni res. V okupirani Primorski so se Slovenci v tridesetih letih prejšnjega stoletja na različne načine borili za slovenski jezik. Komunistična partija v tem boju ni bila prisotna. Nastale so večje in manjše, bolj ali manj znane organizacije, med njimi TIGR, pa Črni bratje o katerih je povest napisal France Bevk, mnogo kasneje pa je resnične zgodbe Črnih bratov k povesti dodala Mira Cenčič. Ne samo, da KP v boju za slovenski jezik ni sodelovala, v knjigi Mire Cencič o Tigru je zapisano povelje, ki ga je Kidrič poslal na Primorsko in je v njem zahteval uničenje Tigra, ker Tigr ni bil revolucionarna pač pa narodno osvobodila organizacija. Komunisti so Nemce začeli dojemati kot okupatorje šele po nemškem napadu na SZ 22. junija 1941, zato se je upor proti okupatorjem začel deset dni po napadu Nemcev na SZ. Takrat se je praznoval tudi dan borca. Ko boste na naslednji proslavi ob obletnici priključitve Primorske k Sloveniji videli zastave z rdečo zvezdo se spomnite, da je k uničenju Tigra odločilno pripomogla prav KPS, katere nasledniki se na proslavah kitijo z rdečo zvezdo.

Govoril bom o skupini fantov, skoraj otrok, ki so se leta 1930 v fašistični Gorici borili za slovenski jezik. Govoril bom o Črnih bratih. Zgodbo mi je jeseni leta 1991, v času, ko smo verjeli, da bo naša mlada država kmalu druga Švica, povedal eden izmed udeležencev, Danilo Pirc. Sedela sva v Bovcu na klopi, pihal je prijeten septembrski veter. Takrat si ničesar nisem zapisal, čisto natančno se podrobnosti ne spomnim več, zato si bom pri opisu dovolil nekoliko pripovedne svobode. Slovenske trobojnice Črni brat Rijavec mogoče ni obesil na kostanj pred sodišče, ampak na platano pred policijo. Mogoče je zastavo obesil Brezavšček, ali Faganel, mogoče Špacapan, a dejstvo  je, da je jeseni leta 30 sredi fašistične Gorice visela slovenska trobojnica.

Leta 1930, v času po obračunu v Bazovici, Slovenci v Italiji niso imeli nobenih pravic, mnoge zgodbe o tem mi je povedala nona, ki je vse do stotretjega leta ohranila izjemen spomin. Naj navedem le dve izmed njih. V trgovini v Bovcu, kjer je prodajala moja nona, je visel napis: Qui si parla soltanto italiano, tu se govori samo italijansko. Ko je nekoč kupec z njo govoril slovensko, nenadoma vstopi v trgovino, carabinier, zasliši slovenščino, oklofuta kupca in ga odpelje na zaslišanje na postajo. Ko je bila požgana bovška šola je Marjo Kravanja več dni prezebal v zaporu, ne zato, ker je požgal šolo, pač pa zato, ker iz prezira do fašizma nikoli ni šel v fašistični lokal Dopo lavoro ali po naše Po delu.

Skratka stanje je bilo za Slovence nevzdržno. Trinajstletnemu Mirku prekipi, odloči se da bo še tisto jesen na kostanju pred sodiščem visela slovenska trobojnica. Za svojo idejo pridobi Danila in Justa in odločijo se ustanoviti tajno domoljubno organizacijo. Po Gorici se začenjajo pojavljati letaki: Govorimo slovensko ali Gorica je slovenska ali Tu je Slovenija. Število fantov, ki pristopijo k organizaciji, ki jo poimenujejo Črni bratje se veča. Vedno več je slovenskih letakov, vedno več slovenskih napisov. V ozadju organizacije ni ideologije, ne vodi jih skriti vodnik, gre jim le za slovenstvo. Lepo oktobrsko nedeljo mimoidoče pričaka slovenska zastava na kostanju prav nasproti sodnije, italijanske zastave pred sodnijo ni.

Po več mesecih fante fašisti dobijo. Danila zaprejo v samico. Pretepajo ga po vsem telesu, celo po podplatih, zaslišujejo ga tudi ponoči, dva dni ne dobi niti hrane, niti vode. Drugi večer dobi v celico slano ribo, polenovko. Sedemnajstletnik ve, da gre za past, po polenovki žeja postane neznosna. Polenovko vrže skozi okno in na ta način prepreči svojo izsušitev. Trinajstletni Mirko tega ne ve, ribo poje, njegovo mlado pretepeno in izsušeno telo se zlomi.

Italijansko časopisje o procesu ne piše, pišejo pa o njem slovenski in avstrijski mediji. Italiji očitajo mučenje in smrt enega izmed otrok, ki umre zaradi nekaj letakov in grafitov v slovenskem jeziku. Fašistom je nelagodno, fante začasno spustijo. V naslednjih mesecih in letih se izmenjujejo ječe in hišni pripori, prepovedi šolanja sledijo kasneje. V eni izmed ječ sreča Danilo Franceta Bevka, ki kasneje po njegovem pripovedovanju napiše povest Črni bratje. Naslednji dve leti vsako jutro in vsak večer pride na Danilov dom v Bovcu oborožen vojak carabinier in vpraša: Dove Danilo, kje je Danilo? Po dveh letih mu dovolijo nadaljnje šolanje, a v dolini Aoste, ob italijansko-francoski meji.

Med 2. svetovno vojno se mnogi med Črnimi brati borijo za svobodo. Leta 45 svobodno zadihajo, končno lahko v javnosti govorijo slovensko. A svoboda ni taka, kot so si predstavljali. Nove oblasti Črnih bratov ne cenijo, moti jih, ker se niso borili za komunizem pač pa za svoj jezik. Nekatere med njimi komunistična oblast zapre pod smešnimi obtožbami, v resnici pa so zaprti zato, ker se leta 1930 niso borili za komunizem.  Bivši Črni brat,  Danilo Pirc o komunistih pravi: »Ko smo se borili za slovenski jezik jih ni bilo zraven,. sedaj pa si oni lastijo naš boj.«

Zahod vidi kako je z jugoslovanskim komunizmom. Tako s pogajanj o zahodni meji v Parizu leta 1946 Ivan Juvančič, član jug. delegacije, ki jo vodi Edvard Kardelj piše svoji znanki, moji noni Darinki Kravanja kartico iz Pariza na kateri piše: »Kardelj se trudi za zahodno mejo, a dobili ne bomo niti Gorice, ker smo komunisti.« V posmeh izgubljeni Gorici stoji v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja na Sabotinu velik kamnit napis Naš Tito.

14. septembra 1947 Bovec zapustijo zavezniški vojaki, 15. septembra pridejo »naši«. Bovčani spoznajo, da »naši« niso čisto naši, saj je srbski jezik Bovčanu, ki govori bovški dialekt in razume italijansko precej nerazumljiv. Marjo Kravanja postane bovški župan. Iz nove domovine preko prelaza Prevala bežijo mladi fantje v Italijo. Bežijo v državo, ki ne ceni njihovega jezika a jim nudi boljše pogoje za preživetje. Marjo je nad novo domovino razočaran. Kot Tigrovec in partizan se ni boril za tako domovino.

Leta 2006 je bila v Novi gorici predstavitev knjige Mire Cenčič o resničnih zgodbah Črnih bratov. Dragi vztrajniki: trikrat lahko ugibate, kdo je bil časni gost na prestavitvi. Ni bila moja nona, takrat 96 letna, zelo živa, zdrava in prijetna sogovornica, sestra Danila Pirca, enega izmed takrat že preminulih Črnih bratov. Kdo je bil častni gost? Možak se je pisal Broz, vnuk Josipa Broza.

Tudi Črne brate, ki so se borili izključno za slovenščino, so si prisvojili komunisti. Krivi smo tudi demokrati, ki smo  premalo aktivni in slabo organizirani to dopustili. Danes, 70 let po končani svetovni vojni, 70 let po tem, ko so nam zato, ker smo bili komunisti vzeli Gorico, je z velikimi kamnitimi črkami na Sabotinu zapisano ime krivca za nepravično slovensko zahodno mejo. Ali veste, katero ime je zapisano na Sabotinu? Titovo. Večina glavnih trgov in glavnih ulic v naših mestih se še vedno imenuje po človeku katerega ime je zapisano na Sabotinu, po bivšem predsedniku bivše, nedemokratične države.

To bo treba spremeniti.

Živela Slovenija!