Vljudno vabljeni k branju pesmi Vztrajnika Viktorja z naslovom STARI NOVI MANIFEST, ki je bila prebrana pred Vrhovnim sodiščem RS!

Saj še veste, kdo je Duce?

Najprej bil je socialist,

prvi pa postal fašist,

mož obrite, gladke »buče«.

 

Ki obešen je za noge

z glavo proti tlom bingljal,

prav neslavno mož končal

zadnjo sceno glavne vloge.

 

A še vedno aktualen

se med nami kdaj pojavi,

manifest njegov prepravi

kot program se izzivalen.

 

Gruči neosocialistov

dan pred kratkim na vpogled

pa v podpis kot dober zgled

bil je manifest – fašistov.

 

Dobro šlo podpisovanje

aktivistom je od rok,

prvi, drugi, tretji krog,

je sledilo javno branje.

 

Ostrogleda aktivistka

je v oblekici poletni,

v barvi ultravioletni

tekst prebrala kot fašistka.

 

Ves nastop bil teatralen

je po črnosrajčnih zgledu,

v zastrupljénem pa pogledu

čutil duh si napadalen.

 

Z dikcijo obrite glave,

kot poznal jo je Benito,

v prazne fraze vse zavito

polno puhle lastne slave.

 

Je hrumela kakor tank,

ki ropoče na paradi,

kamor morajo vsi mladi,

v mestu lutkic, v Pjongjangu.

 

Usta polna teh idolov

in če ne bi stran pogledal,

hitro sliki bi nasedal,

da gre za napad Mongolov.

 

Tekst z levico je držala,

govor bil o Bližnjem vzhodu,

a pri njej pač o Zahodu,

vse obratno je  razbrala.

 

Nepisménost pri fašistih

je bila velika rana,

prav zato spodbujevana

pri današnjih anarhistih.

 

Takšen bil je njen nagovor:

zgledalo je kot korejsko,

besedišče pa muzejsko,

toliko v njen zagovor.

 

Ni vsebine prepoznal

prav nihče v tisti gruči,

še tako če z njo se muči

zbrani zborček praznoglav.

 

Da pisali so fašisti,

kar zdaj tam so blebetali,

vrli niso prepoznali

kaviarski socialisti.

 

Manjkalo ni družboslovcev

z izobrazbo pomanjkljivo

in razumnostjo zmuzljivo,

zmedenih koristolovcev.

 

Da več glav zares več ve,

to ne bo povsod veljalo,

se vsaj tu je pokazalo,

da vsa stvar obratna je.

 

Kjer betica se izpira,

od napuha gladko sveti,

žal mogoče ni verjeti,

da razsodnost triumfira.

 

Duce, če bi bil še živ,

pustil bi vnemar parole,

rekel pa gotovo tole,

imitatorju v izziv:

 

»Ko si glavice izpiral,

spral tako si temeljito,

 dragi kompanjon moj, Tito,

kot bi gládko vse splaniral.

 

Pamet metal si na stran,

da se ne bi razmnožila

in da ne bi ogrozila

ves ta tvoj maršalov plan.

 

Delo tvojih pomagačev,

spiranje na dolgi rok,

tuljenje v isti rog,

dalo mnogo je čvekačev.«

 

Takšna danes je resnica,

da več glav premalo ve,

z Ducejem izgublja se

sprana združena betica.