Dragi prijatelji vztrajniki! Za hip bi vas rad popeljal v nek drug svet, v leto 2015 pred Kristusom. Glavno mesto antične Mezopotamije, Ašur, vodijo odgovorni, racionalni ljudje pod vodstvom asirskih kraljev. Ti v svojih mestih ustvarjajo pogoje za gospodarski in kulturni razcvet, med drugim ukinjajo davke, da bi privabili trgovce sosednjih dežel. Iz svojih upravnih središčih vodijo velike trgovske kolonije v pomembnih mestih sosednjih dežel. Živahna asirska trgovina poteka v mnogih oddaljenih krajih, med njimi izstopa mesto Kaneš v Anatoliji.

Asirci s prebivalci dežele živijo v sožitju, medsebojna razmerja imajo pravno urejena. Spoštovanje različnosti je predvideno tudi v primeru sporov, tudi z določilom da se sme v sporu vsaka stran sklicevati in priseči pri svojih bogovih.  Takšna politična širina omogoča  Asircem, da   stoletja dolgo uspešno trgujejo  s tkaninami, volno in  kositrom, v sodelovanju s sosednjimi narodi pa bogatijo gospodarsko in kulturno izmenjavo civilizacije.

Glinene ploščice arhivov mesta Kaneš odstirajo skrivnostne koščke neke civilizacije, katere potomci v letu 2015 neusmiljeno brišejo iz zgodovinskega spomina sveta izjemne kulturne spomenike  svojih prednikov, in z množičnimi migracijami majejo civilizacijske  in kulturne temelje pomembnega dela sveta, posebej še Evrope, ki se nahaja v globoki krizi identitete, v nevarnem trendu zanikanja lastne resničnosti, trenutno nesposobna  soočiti se z izzivom migracij, in jih pomagati reševati pri izvoru nastanka.

Kaj se je zgodilo s civilizacijo, ki v letu 2015 po Kristusu, tudi preko Slovenije trumoma išče pot v obljubljeno deželo Nije? Najbolj poklicani k odgovoru so dediči te civilizacije sami. In kje je  Slovenija v letu 2015? Tone še globlje, medtem ko smo mislili, da smo že dosegli dno, in globlje ne gre.

Manipulacija in laž ostajata prevladujoči modus operandi družbenega življenja. Zanikanje korenin in temeljnega spomina  se posebej žalostno kažeta v nezmožnosti dogovora o minimalnih civilizacijskih standardih. Dostojen pokop žrtev totalitarnega režima in ureditev morišč sta odvisna od proračuna, vračanje dostojanstva svojcem pa od zmanipuliranega javnega mnenja in  okostenelih sodnih postopkov. Znova in znova prihajajo na dan iznakažene podobe slovenske stvarnosti. Na različne načine se demonizira in preganja osamosvojitelje, hkrati pa v sodnih postopkih oprošča agresorje JLA.

Kljub generacijam  diplomantov pravnih fakultet,  po osamosvojitvi še vedno nimamo celostne  pravne presoje  medvojnega in povojnega, z revolucijo in totalitarizmom povezanega dogajanja v Sloveniji.

Obstajajo le posamezne pravne ocene revolucionarnih zakonov in komunističnega sodstva. Na tem mestu izrekam spoštovanje  za življenjsko delo nekdanjemu generalnemu državnemu tožilcu Antonu Drobniču ter  nekdanjemu pravosodnemu ministru Lovru Šturmu, in tistim pravnikom, ki se zavedajo svoje stanovske odgovornosti.

Iz različnih razlogov, predvsem zaradi zarote molka zločincev in njihovih sledilcev, delno zaradi uničenja arhivov v letih 1988-1991 in nepripravljenosti sodstva za procesiranje  totalitarne preteklosti, je tako težko dokazati utemeljenost suma, da je kdorkoli storil kazniva dejanja hudodelstev zoper človečnost na slovenskem ozemlju.

Imamo zločin brez zločincev. V tem smo  gotovo edinstveni. A zločinov proti človečnosti se ne da skriti! Devetero pregrad ni dovolj da bi resnica ne prišla na dan!

Dr. Pučnik je ponudil  kompromisno rešitev: obsodimo zločince, in jih izpustimo.  Dediči revolucije na to niste pristali!  Danes vam sporočamo, da ta ponudba ne velja več!

Lustracija je beseda, ki se vrača na nacionalno agendo.  Ob tem tudi vprašanje delnega uničenja arhivov in poskusi blokiranja in oteževanja raziskovanja, ki edino vodi v očiščenje narodovega spomina. Zanikanje vsakršne odgovornosti za povojne pomore je privedlo do izrazite razcepljenosti slovenske družbe. Dediči totalitarnega režima še vedno zavirajo objektivno zgodovinsko razpravo o hudodelstvih zoper človečnost in se zatekajo k mitskim prikazom resničnosti.

Po potrebi vedno znova  prebujajo v narodu globoko zakoreninjena nerazrešena čutenja, ki preprečujejo dialog.

Zato ta družba za svoj obstanek nujno potrebuje soočenje z resnico, ki bo omogočilo zdravljenje totalitarne poškodovanosti.

Ob tem se samo po sebi postavi vprašanje: zakaj morajo skrivati svoja dejanja?

Ohranjati mite o brezmadežni NOB, ki naj bi nas edina osvobodila? Prirejati orgije na krajih revolucionarnega zločina, kot so npr. Dražgoše? Ob tem zamolčati, da so bežeče vaščane iz gorečih Dražgoš, med njimi nosečo mater, v sosednji vasi iz hiš v sneg nagnali partizani, in zasedli te hiše?

Opevati human odnos do ranjenih v  Bolnici Franji, medtem ko so ranjence iz Turjaka neusmiljeno poklali in zmetali v brezno pri Konfinu. Med njimi je bil v nasprotju z Ženevsko konvencijo ubit tudi dr. Kožuh.

Z znamenito procesijo na Ljubljanski Magistrat so strici iz ozadja simbolno stopili v ospredje. Pokazali so, da se počutijo dovolj močne za odprto soočenje z izvorno demokratičnim delom družbe. Po uspešnem mandatu prve Janševe vlade načrtno utrjujejo položaje, in na vodilna mesta pripuščajo le preverjene, tako ali drugače omadeževane posameznike.

Še danes so na svojih položajih pravosodni minister Klemenčič, v času najema prostorov NPU državni sekretar in omadeževani nekdanji predsednik KPK, avtor  odpravljenega poročila o premoženjskem stanju predsednika SDS. Klemenčič  je, zanimivo, v obeh primerih »pravočasno » odstopil.  

Na položaju je še vedno tudi tepihovalec Masleša, umazan z vlogo preiskovalnega sodnika alias mrliškega oglednika v Kopru ter  generalni državni tožilec Fišer, preganjalec svojcev pomorjenih.

Imenovani predstavljajo vrh ledene gore, ki nam pove, da imamo v vrhovih sodne veje oblasti mladi demokraciji nevarne,  spoštovanju človekovih pravic skrajno nenaklonjene ljudi. Podobno nepredvidljiva je celotna vladna ekipa, na čelu z vodenim premierjem, v afere vpletenim zunanjim ministrom, ter nekompetentnima notranjo in obrambno ministrico.

Pisatelj Alojz Rebula  v enem svojih Credov ugotavlja, da Slovenija v vsej zgodovini ni imela toliko diplomirancev, magistrov, doktorjev, pa hkrati tako malo intelektualcev. 

Tovarišija je s korenčkom in palico utišala mnoge izmed njih, jih dobesedno kupila. S takšnimi in drugačnimi pogodbami, z drobtinicami kolača, ki ga režejo na hrbtu naroda, vseh nas. A mi jim s tega mesta sporočamo: nas ne morete kupiti! Ne morete nas prestrašiti, ne pustimo se utišati!

Pisatelj Boris Pahor v Ghandijevem duhu opozarja da je v resnici poleg ljubezni, ki je nedvomno prva, plemeniti upor proti krivični stvarnosti največ, kar lahko prispevamo za rešitev človekovega dostojanstva.«

Dragi vztrajniki! Člani novega demosa! Kakor so zgoraj navedeni zaradi svojih ravnanj in izrekanj prepoznani kot del sodobnega slovenskega problema, tako smo mi s svojo demokratično, v dobre spremembe naravnano držo, del rešitve!

Zato  imamo v imenu vseh utišanih in  drugorazrednih državljanov  pravico zahtevati vrnitev dostojanstva vsem nam, ki želimo živeti v svobodni, odprti družbi,  s tržnim gospodarstvom in  in prosto zasebno pobudo.

Zahtevamo obsodbo zločinov zoper človečnost, in popravo krivic. Sprejem  Resolucije o evropski zavesti in totalitarizmu, sodelovanje v projektu Justice 2.0, Evropske platforme spomina in vesti; na ravni civilne družbe ustanovitev etičnega  razsodišča po vzoru Hrvaške.

Zahtevamo da vlada RS nemudoma preneha s  socialističnim vodenjem  države in gospodarstva.

Zahtevamo da vlada RS takoj prekine prakso ideološke monopolizacije šolskega sistema, posebej zgodovine, za kar še vedno skrbi nekdanji “strokovno politični delavec” zgodovinske komisije pri centralnem Komiteju Zveze komunistov Slovenije, sedaj redni profesor sodobne zgodovine, Božo Repe!

Zahtevamo da se v  vzgojno-izobraževalnem sistemu dosledno upošteva načelo laičnosti, in takoj prekine uvajanje ideološke teorije spola v učne načrte.

Zahtevamo  izvajanje  privatizacije velikih državnih sistemov, posebej  NLB, brez kontrolnega deleža države in razpršenega lastništva ter takojšnjo prekinitev pogodb z Dragom Kosom in  Rokom Praprotnikom, nagrajencema afere Patria, ki se financirata z denarjem davkoplačevalcev.

Ob tem zahtevamo od ustreznih organov oceno posredne in neposredne odgovornosti vplivnih politikov in kvazi ekonomistov, zagovornikov t.im. »nacionalnega interesa«, posebej še Milana Kučana in Jožeta Mencingerja!

Na podlagi neuravnoteženega in izrazito pristranskega javnega medijskega prostora zahtevamo, da imamo državljani  pravico odločiti kateremu mediju bomo namenili obvezni  prispevek v obliki RTV naročnine.

Zahtevamo konec vsega javnega financiranja skrajnih levičarskih in protidružinskih organizacij in glasil.

Zahtevamo odstavitev vodstva DUTB in SDH in predajo upravljanja državnega premoženja z mednarodnim razpisom nepristranskim  tujim upravljavcem.

Zahtevamo takojšen začetek pogovorov s sosedi glede potrebnih ukrepov za ponovno vzpostavitev Šengenskega režima odprtih meja.

Dragi vztrajniki!Naša naloga je plemenita, naša vloga za državo pa nadvse pomembna!

Hvala vam, in Bog vas živi!  Bog te obvaruj, Slovenija!