Vljudno vabljeni k branju pesmi Vztrajnika Viktorja z naslovom SIVOLASI GOSPOD S CVETKO (KI NI KAVALIR S CVETKO), ki je bila prebrana pred Vrhovnim sodiščem RS!

Vse življenje
nepoznan

svoje delo je

opravljal,

on pa rad bi se
proslavljal,

mož bil čislan in
priznan.

 

Se priložnost mu
ponudi,

da za šefa se
postavi,

zanj odločno, glasno
pravi,

da pošten je, v sili
hudi.

 

S takšno se pojavil
cvetko

v javnosti je ta
možak,

češ da šefov vsak
korak

spremljal je celo v
kletko.

 

Tisto ni se dogodilo,

tam na kraju dobro
znanem,

v ambientu
prepoznanem,

kar se šefa je
dolžilo.

 

Šef njegov ni
primitiven,

on grdo se ne izraža,

rekel je, da sam
opaža,

da dolžijo ga po
krivem.

 

Tam v ambientu
znanem,

še na WC mu sledil
je,

da besede kakšne
divje

ne bi zinil kje na
samem.

 

Kakor tisto, da je
treba

zrukati nekje nekoga,

šef ukaze da uboga,

takšna sploh da ni
potreba.

 

 Rešil šefovo je čast?

Tu nobene ni rešitve,

kakor ni nazaj
vrnitve,

ko gre tat že stotič
krast.

 

In dobil priznanje
redko

je od šefa za
zasluge,

pravzaprav le za
usluge,

lento kavalirja s
cvetko.

 

Skrije svojo da
goloto,

šef mu je priznanje
dal,

s cvetko ga
odlikoval,

bo obema v sramoto.

 

A le glej, ta ptiček
s cvetko,

hkrati je zapustil
službo

in morda s tem slabo
družbo,

rešil se celo pred
kletko.

 

V kletkah namreč
takšni tiči

slej ko prej lahko
končajo,

lažno če priznanje
dajo,

ves ugled se jim
izniči.

 

Ta se s cvetko bo
tolažil,

končno je dobil
priznanje,

uresničil davne
sanje,

a ni da bi s tem se
važil.

 

Bil že prej je namreč
cvetka,

osivela, odcvetela,

zdaj dokončno
ovenela,

zanj ne mara niti
kletka.

 

Ga prežema sentiment,

ko na pokojnino čaka,

misel ga preveva
taka:

»Níkdar več v
ambient.«