Drage vztrajnice, dragi vztrajniki, spoštovani Odbor 2014, dragi Slovenci, dober večer! Vesela sem in počaščena, da sem danes zopet z Vami. Zaradi težkega, zmedenega časa, ki sta ga zadnjih 25 let zaznamovala pohlep po oblasti in pohlep po denarju, želim začeti govor spodbudno, s pesmijo znanega popotnika in poeta Gregorja Preaca, ki so ga naši 'vodilni' mediji zaradi njegovih odkritih nastopov in člankov o Muslimanih in islamskih državah, sovražno stigmatizirali za islamofoba in nacionalista. Njegove pesmi sem odkrila že pred leti in so še en dokaz več, da je svetovni popotnik predvsem velik Slovenec in humanist.

Sonce je Zemljin ljubček,
milijon rož ji zaseje,
tople poljubčke pošilja
od južnega pola do severne meje.

       Neskončna sončna ljubezen
       povije galaksije otrok:
       ptico, pšenico, rock…

                        Vsi smo otroci Sonca
                         do konca!


Hvaležna sem Vam za novo priložnost. Tukaj sem zopet preprosto zato, da vas s svojo prisotnostjo in govorom podprem in vam, dragi vztrajniki, izkažem dolžno spoštovanje. Ja, prepričana sem, tokrat še bolj, kot zadnjič, ko Patrii še nismo izrekli lahko noč in dobrega jutra Trenti, da moramo vztrajati še naprej, ker smo odmev katastrofalnih razmer v slovenskem pravosodju. Afera Patria in tokrat še bolj bizarna, zopet podtaknjena afera Trenta, sta le vrh ledene gore slovenskega brezpravja, pokvarjenosti, absurdov in paradoksov; ko je prav, kar je narobe in narobe, kar je prav.

Ni mi bilo lahko priti. Zakaj? Zaradi kroničnega pomanjkanja časa, ker od septembra dalje prvič v življenju učim angleščino tudi prvošolce in drugošolce, ki so fantastični veliki mali ljudje. Delati z njimi mi predstavlja življenjski izziv, izjemno odgovornost in velik napor, ki zahteva večino mojega časa te dni. Prvošolci so neskončno radovedni, iskreni in še nepokvarjeni od šole, ki zadnja leta zaradi učnega preobilja, 'vsega preveč', drvi v napačno smer. Bojim se, da bo 'naš vlak učenosti' slej ko prej iztiril, če ne bomo tudi učitelji enotno povzdignili svoj glas. Pa o tem kaj več kdaj drugič.

Ko Vas podpiram, sem sama. Prihajam iz nespodbudnega okolja. Mož je ob petih popoldan še v službi, odraslima sinovoma se zdi moje početje Sizifovo delo. Hčerka in sodelavci so zaradi moje angažiranosti v zadregi, prijateljico, ki o politiki razmišlja podobno kot jaz, pa moti naše vpitje pred sodiščem, ki je enkrat premalo in drugič preveč glasno. Izhajam iz preproste kmečko proletarske družine, kjer velja tiha zapoved 'če ti ni kaj všeč, bodi tiho, raje se ugrizni v jezik in delaj po svoje!'. Da delam stvari po svoje, drži že od mojega rojstva, ko sem en teden prepozno prišla na svet, nikoli pa ne ostanem tiho, če se dogaja krivica, ne glede na posledice. Priznam, sem svojeglava. In tudi zato sem danes spet tukaj, kar me resnično veseli. Še enkrat hvala Mojci Megušar za zaupanje. Dovolite mi, da moj uvod popestrim še z eno družinsko zgodbico. Zgodilo se je v nedeljo, ko smo se vsi skupaj zbrali pri družinskem kosilu. Ko je dobra volja dosegla višek, sem vsem zbranim ponosno povedala, da bom ta četrtek zopet pred sodiščem. Najmlajši sin mi je prizanesljivo rekel: »Ali še vedno hodiš pred sodišče? A niste malo smešni!?« Saj Janša ni več v zaporu. Kaj sploh želite doseči?« Kot že večkrat prej, sem mu tudi tokrat potrpežljivo odgovorila: »Res nas je malo, toda resnica in pravica sta na naši strani in to je naša moč in naša prednost. Da ne pozabim na našo vztrajnost in potrpljenje. Oboje je 'božja mast'. Samo pomagati želim ponižanim, razžaljenim, vsem Jernejem, ki iščejo svojo pravico. Postati želim boljši človek.»
Zaupala sem vam seveda le delček najinega pogovora.

Ker sem navkljub vsemu tu z vami, me to še posebej osrečuje, zato bom danes za spremembo pozdravila tudi vse tiste, ki so glavni vzrok, da protestiram.
Najprej iz srca pozdravljam vse slovenske pravnike, sodnike, odvetnike, tožilce, ki so se pogumno uprli neučinkovitemu in krivičnemu sodstvu.

Potem malo manj toplo pozdravljam pravnike, ki bodisi naklepno ali nenaklepno molčijo v času, ko bi morali prvi glasno in odločno počistiti svoje vrste, med njimi tudi zaslužkarje, ki medijsko niso tako zelo izpostavljeni kot Senica in Kresalova, zaslužijo pa še več kot onadva, zopet na račun ubogih.
Nazadnje pozdravljam še 'Dobro jutro Branko Masleša, Zvonko Fišer, Branka Hrastar Zobec, Vesna Pavlič Pivk, Barbara Klajnšek, Nina Betteto, Goran Klemenčič… Dobro jutro še enkrat! Zbudite se in odstopite že vendar! Pa ne zato, da boste mirno spali. Bojim se, da je za vašo čisto vest in mirni spanec prepozno.
Čisto na koncu pa zanalašč pozdravljam še fante na drugi strani ceste, rdeče džihadiste z zastavo Severne Koreje. Naj se ve, kdo podpira Maslešo in Fišerja.
Zakaj je to naše sodstvo sramotno slabo, prvo v Evropi po krivičnih sodbah in zastaranih procesih in zadnje po učinkovitosti? Zakaj sistematično krši človekove pravice? Zelo mi je všeč odgovor neodvisne pravnice, zdaj tudi predsednice Iniciative za svobodo govora, ga. Lucije Ušaj. V TV oddaji Bojana Požarja je odkrito, brez dlake na jeziku  med drugim izjavila, da že ves čas slovensko sodstvo obvladuje leva, komunistična politična opcija. Da s Pravne fakultete v Ljubljani zaradi gnilih odnosov med profesorji in študenti in izrazite negativne selekcije, indoktrinacije, pranja možganov, prihajajo psihične razvaline in pravniki, ki malo ali nič ne znajo, ne znajo razmišljati, sklepati, soditi. Kot pravi sodnik Jan Zobec, so le črkobralci z zamudo. Prepričana sem, da je naše sodstvo, prekvašeno z Bavconovim in Kučanovim revolucionarnim pravom in z Maslešom in Fišerjem na vrhu preskočilo v preteklost in tam obtičalo. Kajti, po Marku Sketu velja, da »linearna morala levičarjev potrebuje spiralo vse večjega zla, da bi lahko dokazali, da so se sposobni nenehno izboljševati.« In nakopičeno zlo jim je v času, ko se tretji krog plenjenja lahko prične, na dlani.
 

In zakaj še sem danes tukaj? Da prepričam še koga, morda in predvsem tiste, ki so proti nam. Res je, posmehujejo se nam, nas prezirajo, omalovažujejo. Vsaj ignorirajo nas ne, tako kot to počnejo stare TV, če pa nas vseeno kdaj pokažejo, je njihov namen omalovaževanje in posmeh. Z montažo in izrezani prizori izven konteksta je manipulacija najmočnejša.

Kot na primer v oddaji Miha Godlerja na TV Planetu. Še ena prodana medijska rit si domišlja, da si upa spregovoriti o stvareh in ljudeh, o katerih drugi molčijo. Res je, da gnojnico poliva tudi po Pahorju in Cerarju, po njima še premalo, z največjo mero jo poliva po Janši,  tudi po Odboru 2014, ko pa se loti Kučana, ga v napadu pravzaprav poveličuje in zanj dela zastonj propagando, naivni gledalci pa se čudijo, kaj vse si Godler upa. Ne humor, prej mržnja in pohlep po pozornosti, pa denar, kvarijo njegovo presojo in okus. Godlerjev humor je kot da bi jedel gnila jajca; neprebavljiv. Vsem 'godlarjem' bi bilo dobro stopiti na rep.

Svoboda v demokraciji je predvsem velika osebna moralna odgovornost iskreno glasno spregovoriti, s humorjem ali brez. Večina pa še vedno previdno molči in se spreneveda, da je pravična in svobodna Slovenija stvar drugih; češ da se preprostih državljanov to ne tiče, saj niso politiki. Prav tisti, ki najbolj glasno pravijo, da jih politika prav nič ne zanima, ne ena in še manj druga, pomagajo s svojim 'vsegliharstvom' ohranjati nevzdržno, že brezupno ekonomsko, politično, moralno stanje v naši domovini. TV-verniki pa še naprej vdano sedijo pred ekrani, ko so dnevna poročila in verjamejo. To, kar je rečeno na TV, je sveta resnica.

Še sreča, da je narodova sredica nenačeta. Morda prav zato, ker je v svoji majhnosti plemenita in neuničljiva, za vedno, navkljub vsem zgodovinskim 'izmom' in starim televizijam.

Tudi zato, zaradi neuničljivega upanja, drugi del govora posvečam slovenski televiziji, ki jo prav tako kot sodstvo, že ves čas, obvladujejo komunisti. Zanimivo, slovenska TV je moj letnik in bo 28. novembra stara že 57 let. Slovenska 'nacionalka' naj bi bila zavod s posebnim družbenim, kulturnim, socialnim pomenom za vse Slovence. Pa ni. Zato, 'bog daj, da bi crknil televizor', ta, ki nam pere možgane že 57 let in naj živi Nova TV, prva v službi resnice. O, da bi ji uspelo! Težko bo, glede na medijske napade že od trenutka, ko se je šele slutilo, da bo nastala. Čestitam vsem, ki ste kakorkoli pripomogli, da se TV projekt 'vse je mogoče', oz. 'nemogoče je mogoče', uresničuje. Želim, da bodo uredniki in novinarji zmogli ohraniti pokončno, pogumno, objektivno in modro držo pri poročanju iz studia ali s terena, doma in po svetu. Držim pesti, da bodo pravočasno odkrili in izničili vse notranje infiltrirane in zunanje rušilce resnice. Resnica je vedno ena sama, več je lahko le različnih pogledov na resnico.
Z nakupom obveznic za Novo TV pričakujem uravnotežen program za vse domoljube in vse Slovence in ne samo za 'naše'. Pričakujem pravo mero raziskovalnega duha, samokritičnosti, celovitosti, strategij v razvoju. Moram verjeti v uspeh Nove TV, ker je ta, stara TV, zaradi izdajalske uredniške politike med najbolj odgovornimi za  katastrofalno stanje v državi, v kateri izginja narod. Na stari TV, med katere uvrščam tudi TV programe profitnih TV: Pop, Svet in Planet, je vrsta poštenih in vrhunskih novinarjev, profesionalnih mnenjskih voditeljev, toda niti z Viktorji obtežen Bobovnik, niti večjezični Bergant ne moreta prikriti, le zakaj bi, da pripadata levi politični opciji, ki se ji spretno prilizujeta in le navidezno sta kritična do nje.

Stara TV manipulira, podtika, ignorira, prireja. Zasmehuje, ponižuje, blati nasprotnike levice, ne glede na to, ali so na oblasti ali v opoziciji. Zanimivo, dosledno meče polena pod noge desni opoziciji, izrazito od razpada pomladnih sil, nasprotno pa je navijaška, servilna, poslušna in ubogljiva, ko gre za levičarje. Kamera in montaža sta vsemogočni. Staro TV-omrežje je iz dneva v dan bolj manipulativno in oportuno. In še en fenomen je povezan s staro TV. Sociolog in politični analitik dr. Matevž Tomšič pravi, da se skrajna levica v Sloveniji od sorodnih političnih združb razlikuje po tem, da imajo zelo močno institucionalno zaslombo. Če gre povsod drugod po svetu za skupine marginalcev, ti pri nas uživajo poleg podpore akademske sfere in zakulisnih centrov moči predvsem tudi medijsko podporo. To se jasno kaže nas primeru Združene levice. Takšne zaslombe dominantnih medijev nima trenutno nobena druga politična skupina. In jasno je, da ima medijsko podporo zato, ker je po volji združb, kakršna je Forum 21. Njegov vodja in bivši predsednik države Milan Kučan je celo izjavil, da mu je ta stranka najbližje. V tem smislu ima uspeh Združene levice podobne korenine kot uspeh Cerarjeve stranke. Luka Mesec je ravno tako medijski produkt kot Miro Cerar.

Studio City že desetletja zapolnjuje na nacionalki osrednji ponedeljkov termin. Kaj če bi naslednjih dvajset let gledali vsak ponedeljek ob 21.00 Prečevalce, Marcela Štefančiča pa v torkih malo pred polnočjo? Omenila sem samo en, vendar v nebo vpijoči primer programske neuravnoteženosti.

V aktualnih novicah na stari TV že nekaj časa prednjačijo novice o beguncih. Na eni strani opažam odsotnost dialoga med različno mislečimi in na drugi strani medijsko enostransko enoumje, kjer ni prostora za drugačne ideje. Gre za popolno vdajo v šibkost volje, zakamuflirano s formalizmom in leporečjem brez vsebine; nastopaštvo iz pozicije moči nasproti drugače mislečim, ki so bili po naročilu stigmatizirani kot nestrpni nacionalisti.   

Plačani državni novinarski provokatorji so galaksije daleč za raziskovalnim novinarstvom. Slovenska stara TV je utrdba retrogardnih, konservativnih sil v državi in kot taka med najbolj odgovornimi za katastrofalno stanje pri nas. Le kako je mogoče, da smo po ustavi demokratična republika, že četrt stoletja pa nam vladajo starokomunisti, titoisti, vedno isti. 

Zato vsem slovenskim televizijam izrekam iz srca: 'BOG DAJ, DA BI CRKNU TELEVIZOR!' Slovenci potrebujemo NOVO TV, prvo v službi resnice.
Ker mi letos še ni uspelo priti ne na Teharje, niti v Hudo jamo, mi dovolite, da končam z verzi Braneta Senegačnika o anonimni Teharski žrtvi v tiho slavo preživelim in vsem njihovim pomorjenim sotrpinom.

Vse tvoje besede so ranjene.
V vsaki čutim globok urez.
Tako globok,
da ga ne zlepijo nobene besede,
nobene solze,
nobena tišina.
Ni sovraštvo,
ni laž,
ni gluhota;
za to, kar si videla,
ni imena.
A vseeno govori:
skozi rane
se vidi do tja.
Čeprav ni nobene tolažbe,
ne zate, ne zame,
bom gledal tja.
Vem, tvoja žalost ne bo zato nič manjša,
le manj sama bo.
In ti veš:
kjer žalost objame žalost,
tisto tam nima zadnje besede.


Za SVOBODO!
 

                                                                              Jolanda Regouc

Pred sodiščem, Ljubljana, 19. november 2015