Spoštovane vztrajnice, spoštovani vztrajniki! Danes ponovno stojim tu pred vami, da izrazim moje spoštovanje do vas in do tega, da vztrajate. Tukaj sem, da povem nekaj svojih misli in morda s tem prispevam k temu, da bo Slovenija čim prej postala svobodna in demokratična država.

Danes ni ne svobodna, ne demokratična. Je ujetnica najrazličnejših lobijev. Ujetnice lobijev so tudi institucije, ki bi morale zagotavljati spoštovanje osnovnih človekovih pravic in svoboščin.

Pred dvema desetletjema smo optimistično verjeli, da je prvi korak v svobodo in neodvisnost najtežji. Žal smo bili preveč naivni. Pustimo ob strani ekonomsko krizo, ki nas je močno zaznamovala. Bolj kot ta, nas duši kriza vrednot in neprestani poizkusi restavracije sistema, ki smo ga želeli pusti za sabo.

Čeprav statistični kazalci kažejo, da bi nam moralo biti bolje, so ljudje nezadovoljni in zadnje čase vse bolj prestrašeni. Bojijo se za svojo eksistenco in za prihodnost svojih otrok. Ne upajo si svobodno povedati, kaj mislijo, ker jih to lahko stane službe. Se vam zdi takšna družbena klima ogledalo svobodne družbe?

Ko se pogovarjam z ljudmi, me pogosto sprašujejo, kdaj bo bolje. Zakaj se nič ne da narediti?  Kaj vendar počne Evropa, da nam ne pomaga in nas reši teh notranjih spon?

Razen redkih izjem, ki iz takšnega stanja kujejo dobičke in ohranjajo lastne privilegije, vsi vedo, da v Sloveniji potrebujemo spremembe.

Res, zakaj se nič ne zgodi?  Morda zato, ker je večina vdana v usodo in čakajoč na boljši jutri:

-       resignirano posluša novice o kadrovanju na pomembne položaje doma in v tujini.  Spomnimo se samo enega bolj svežega primera - primera ddr. Klemna Jakliča, ki je bil, kljub nesporno dokazanim najvišjim strokovnim referencam, spretno izigran v postopku izbire liste kandidatov za sodnika Evropskega sodnika za človekove pravice; 

-       ker večina nemo spremlja degradacijo socialnega sistema, kjer pristojni skrbijo za to, da je sistem vedno bolj zbirokratiziran, nepregleden in odtujen in da se vse bolj uvljavlja politika uravnilovke;

-       ker je zgražanje ob novici, da si v šolstvu izplačujejo dodatke, ki se jih ne bi sramovali niti v grški javni upravi, omejeno na en dan;

-       ker ljudje kot napeto nadaljevanko gledajo sago v zdravstvenem sistemu, kjer se namesto prepotrebne celovite reforme ukvarjajo z nastavljanjem in odstavljanjem direktorja Kliničnega centra v Ljubljani in članov svetov zdravstvenih zavodov;

-       ker večina z začudenjem sprejema vse pogostejše ugotovitve, da se grobe kršitve v sodstvu niso ne začele ne končale s Patrio, ampak se pojavljajo vsak dan nove, pa še vedno verjame vrhu sistema, da naše sodstvo deluje odlično;

-       ker pri zgodbah, ki se odvijajo v brutalnem boju za prevlado nad državnim premoženjem ostajajo ljudje razdvojeni, njihovo pozornost pritegnejo preizkušeni triki o višini plač in kakšni aferi, ki jim jih z namenom preusmeritve pozornosti podtaknejo glavni akterji s spretno medijsko kampanjo.

Dvojna morala je tako očitna, da se je tisti, ki so njeni glavni protagonisti pravzaprav ne trudijo več niti prikriti. Če so se včasih te zgodbe odvijale skrite pred javnostjo, temu danes ni več tako. In nikomur zaradi tega ni nerodno. Nikogar ni vsaj malo sram, da danes govori eno, jutri pa nekaj povsem drugega. Nikomur ne pride na misel, da bi za napake prevzel odgovornost. Etika in morala ter prazne besede so še vedno past, v katero se ujamejo volivci na vsakih volitvah.

Najbolj aktivni borci za človekove pravice pogledajo stran, ko gre za vprašanje enakosti žensk, ki nosijo burke. Zagovorniki svobode govora postanejo nesramni in žaljivi takoj, ko nekdo ne misli enako kot oni. Zaničevanje in zgražanje nad državniki, ki so zavarovali svoje meje izpuhti takoj, ko to naredimo sami.  Dovolj je, če neki stvari damo drugačno ime, pa so vsi zadovoljni. Oblika nad vsebino, besede nad dejanji, pohlep nad moralo.

Vsi vedo. In nič se ne zgodi. Zakaj? Večinoma so odgovori na zapletena vprašanja zelo enostavni. Samo malo zdrave pameti je treba uporabiti. Verjamem v to, da niso vsi ljudje pokvarjeni in zlobni. Verjamem, da je v naši državi večina ljudji iskrenih in dobro mislečih. Še več pa naivnih in apatičnih.
 

Drage vztrajnice in vztrajniki.

Vi ste drugačni. Vi vsaj poskušate nekaj narediti. Izpostavljate se za to, da bi bilo v Sloveniji enkrat vendarle drugače.

Čeprav mediji veliko več pozornosti namenijo predavanju dveh, treh ljudi, ki obujajo spomine na stare komunistično socialistične čase, sem prepričana, da danes ni več nikogar v Sloveniji, ki ne bi vedel, da se pred ljubljanskim sodiščem dogajajo kulturni, dostojanstveni, mirni in demokratični shodi.

Za to gre zahvala vam. Vztrajati je torej treba še naprej. Kajti z vztrajnostjo zmoremo premikati gore in z vztrajnostjo bomo zagotovo premaknili tudi okostenelo, zaprašeno in v star režim ujeto miselnost slovenskega pravosodnega sistema. Pa ne le pravosodnega sistema. Tudi vseh ostalih. Slovenija potrebuje reforme. Slovenija potrebuje ugodno gospodarsko okolje, da bodo podjetja lahko zagotavljala delovna mesta. Slovenija potrebuje socialni sistem, ki bo pravičen, pregleden in stimulativen.

Slovenija potrebuje vodje, ki vedo, kaj hočemo, hkrati pa imajo znanje, moč in karizmo, da zastavljeno tudi naredijo. Slovenija ne more biti več ujetnica, njene državljanke in državljani pa ne žrtve ozkih elit.

Drage vztrajnice, dragi vztrajniki.

Vaš pogum in vztrajnost bi morala biti za vzgled vsem, ki si želijo sprememb.

Vam, ki ste tu teden za tednom želim, da bi še naprej ohranjali energijo in vztrajali, vsem tistim, ki sprašujejo, zakaj se v Sloveniji nič ne premakne na bolje, pa želim, da spoznajo, da se samo od sebe ne bo spremenilo nič.

Hvala lepa.