Vabljeni k branju PREDLOGa ZAKONA O UKREPIH ZA VZPOSTAVITEV JAVNOSTI, PREGLEDNOSTI IN ODGOVORNOSTI V PRAVOSODJU!

Skupina volivk in volivcev

(prvopodpisani ___________________ )

    

Ljubljana, 07. 01. 2016

Državni zbor Republike Slovenije

dr. Milan Brglez, predsednik

 

Na podlagi 88. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/00, 24/03 69/04, 68/06 in 47/13) in 114. člena Poslovnika Državnega zbora Republike Slovenije (Uradni list RS, št 92/07 - uradno prečiščeno besedilo, 105/10 in 80/13) podpisane volivke in volivci vlagamo

 

PREDLOG ZAKONA O UKREPIH ZA VZPOSTAVITEV JAVNOSTI, PREGLEDNOSTI IN ODGOVORNOSTI V PRAVOSODJU

 

in ga na podlagi 114. in 115. člena Poslovnika Državnega zbora Republike Slovenije pošiljamo v obravnavo.

Na sejah Državnega zbora in matičnega delovnega telesa bodo sodelovali ________________________ .

 

Prilogi:

- predlog Zakona o ukrepih za vzpostavitev javnosti, preglednosti in odgovornosti v pravosodju

-  __________ obrazcev podpore volivk in volivcev pobudi za vložitev zakonskega predloga

 

PREDLOG ZAKONA ZA VZPOSTAVITEV JAVNOSTI PREGLEDNOSTI IN ODGOVORNOSTI V PRAVOSODJU

 

I. UVOD

 

  1. Ocena stanja in razlogi za sprejetje zakona

 

Stanje v slovenskem pravosodju je tako na podlagi domačih kot tujih kazalcev izredno zaskrbljujoče. Izjemno visok delež pravosodnih funkcionarjev na prebivalca ne odraža kakovosti, učinkovitosti in hitrosti dela pravosodnih institucij. Še posebej je zaskrbljujoče kršenje človekovih pravic v pravosodnih postopkih.

Iz letošnjih ugotovitev Evropskega sodišča za človekove pravice izhaja, da je to sodišče do konca leta 2014 prejelo več kot 8400 tožb iz Slovenije. Razsodilo je v 323 primerih in v 304 primerih ugotovilo vsaj eno kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Glede na število prebivalcev je Slovenija prva po številu ugotovljenih kršitev človekovih pravic med 47 državami članicami Sveta Evrope.

Slabo delovanje pravosodnih institucij zavira razvoj družbe in države na vseh ostalih področjih, še posebej gospodarstva.

Predlagatelji smo prepričani, da je v pravosodju potrebno vzpostaviti učinkovit sistem javnosti, preglednosti in odgovornosti, ki bo omogočil višjo kakovost dela, večjo pravno varnost ter spoštovanje človekovih pravic v pravosodnih postopkih.

Ker gre za paket ukrepov v pravosodju, ki se nanašajo na vzpostavitev preglednosti in odgovornosti v pravosodju in se nanašajo na več zakonov, predlagamo, da se jih sprejme v enem zakonu, ki bo spremenil določila naslednjih zakonov.

 

 

  1. ZAKON O SODIŠČIH IN ZAKON O SODNIŠKI SLUŽBI

Zakon o sodiščih (v nadaljevanju: ZS) in Zakon o sodniški službi (v nadaljevanju: ZSS) sta od svoje uveljavitve aprila 1994 do danes doživela večkratne spremembe in dopolnitve. Nesporno je, da so na področju sodstva potrebne spremembe za vzpostavitev javnosti, preglednosti in odgovornosti. Predlagane spremembe bodo na zakonodajni ravni to zagotovile.

 

  1. ZAKON O DRŽAVNEM TOŽILSTVU

Sistem javnosti, preglednosti in odgovornosti je potrebno vzpostaviti tudi na področju državnih tožilstev, saj je od začetka konkretnih pravosodnih postopkov v veliki meri odvisen končni rezultat, kakor tudi spoštovanje temeljnih človekovih pravic v postopkih.

 

     3.    ZAKON O INTEGRITETI IN PREPREČEVANJU KORUPCIJE

Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije (Uradni list RS, št. 69/11 uradno prečiščeno besedilo: v nadaljevanju ZIntPK) je začel veljati 5. junija 2010. ZIntPK ureja nadzor nad premoženjskim stanjem zavezancev. Nadzor nad premoženjskim stanjem funkcionarjev je eden osnovnih pogojev preglednosti in zaupanja v javne funkcije, zato pomeni neločljiv del integritete javnega sektorja.

Sprejem dopolnitve tega zakona, za sodnike in državne tožilce, je neizogiben zaradi odgovorne politike in preglednosti delovanja funkcionark in funkcionarjev ter odgovornosti do državljank in državljanov na področju zaupanja v pravosodje.

Vsi navedeni primarni razlogi opravičujejo sprejem predloga tega zakona.

 

2. Cilji, načela in poglavitne rešitve zakona

2.1 Cilji in načela

Cilji in načela predloga zakona so vzpostavitev javnosti, preglednosti in odgovornosti v pravosodju, od katerih je v veliki meri odvisno spoštovanje načel pravne varnosti, pravne države, pravice do sojenja v razumnem roku, pravice do enakega varstva, pravice do učinkovitega sodnega varstva, pravice do poštenega sojenja. V predlogu zakona so upoštevana načela pravne varnosti ter načelo spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

2.2 Poglavitne rešitve

  1. Zakon o sodiščih

Poglavitne zakonske rešitve, ki sledijo načelom pravne varnosti, pravne države, pravice do sojenja v razumnem roku, pravice do enakega varstva, pravice do učinkovitega sodnega varstva in pravice do poštenega sojenja, se nanašajo na naslednja področja, katera so:

-          Javnost sodniškega dela;

-          Preglednost sodniškega dela;

-          Odgovornost sodnikov.

Na področju sodstva je potrebno dosledno zagotavljanje spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin v sodnih postopkih. Predlaga se opredelitev strukture sodbe, s poimensko navedbo sestave senata sodišča, glasovanjem in morebitnim ločenim mnenjem. S predlagano dopolnitvijo zakona se sledi zagotavljanju pravne varnosti, enakosti pred zakonom, enakemu varstvu pravic, pravici do sodnega varstva in pravici do poštenega sojenja. S tem bo dosežena večja javnost sodniškega dela, kar bo dvignilo tudi zaupanje javnosti v sodstvo. S tem se sledi zagotovitvi enotne sodne prakse, kot pri Ustavnem sodišču Republike Slovenije. Eden ključnih problemov sodstva in generatorjev zaostankov ter nekvalitetnih odločitev je nedvomno neenotna sodna praksa. Dejstvo je, da sedaj sodišča v enakih zadevah odločajo diametralno različno. To je v nasprotju z načeli pravne države, pravno varnostjo in pravično državo.

Predlagamo dopolnitev pristojnosti Sodnega sveta, in sicer s tem, da spremlja, ugotavlja in analizira kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin v sodnih postopkih, o čemer sprejme polletno poročilo o zlorabah v sodstvu, s katerim najkasneje do 30. junija tekočega leta in 31. decembra seznani Državni zbor. To poročilo mora Sodnemu svetu služiti kot podlaga za izvajanje njegovih kadrovskih pristojnosti.

Predlagamo, da se zaradi zagotavljanja javnosti in preglednosti dela Sodnega sveta njegove odločitve z obrazložitvijo po izkazani vročitvi objavijo na spletni strani Sodnega sveta brez anonimizacije. Zaradi varstva osebnih podatkov se prekrijejo rojstni podatki in naslov prebivališča.

Predlagamo spremembo sestave Komisije za etiko in integriteto in sicer tako, da bi komisijo poleg sodnikov sestavljali tudi člani zainteresirane javnost, ki bi jih na podlagi javnega razpisa imenoval pravosodni minister. To je nujno potrebno, saj se je izkazalo, da je pravosodje preveč zaprto, ki se samo notranje ni sposobno reformirati.

Predlagamo dopolnitev vsebine Sodnega reda, in sicer s tem, da se vzpostavi podlaga za nadomestitev klasičnega zapisnika o glavni obravnavi z digitalnim. Predvideno je, da bi se glavna obravnava snemala z ustreznimi tehničnim sredstvi za zvočno ali zvočno-slikovno snemanje. Omenjeno dopolnitev predlagamo v krovnem Zakonu o sodiščih, da bo ureditev veljala za vse postopke pred sodišči, razen v primerih, kjer zakon določno prepoveduje javnost (npr. pri mladoletnikih). V predlogu novele Zakona o kazenskem postopku, ki jo je vlada določila v začetku januarja 2013, je bilo predlagano tudi ukinitev klasičnega zapisnika, njegova nadomestitev z digitalnim in možnost snemanja glavne obravnave z ustreznimi tehničnim sredstvi za zvočno ali zvočno-slikovno snemanje.

S predlogom, ki bi bile podrobneje opredeljene v Sodnem redu, bi se predlagale tri različne možnosti glede slikovnega in zvočnega snemanja glavnih obravnav in prenosa slednjih, in sicer:

- neposredni prenos informacij s pisnimi sporočili z uporabo telekomunikacijskih sredstev, kjer je mišljeno twitanje ali pa sms sporočila

- slikovno in zvočno snemanje brez neposrednega prenosa;

- slikovno in zvočno snemanje z neposrednim prenosom.

S predlaganimi dopolnitvami se sledi možnosti nadzora javnosti nad delom sodišč.

Strankam bo omogočeno predvajanje in pridobitev kopije posnetka iz informacijskega sistema sodišča, po plačilu stroškov pa sem jim bo lahko izdal zapis na zgoščenki. Posnetki glavnih obravnav se bodo v celoti ali deloma prepisali na utemeljeno zahtevo strank ali če bo predsednik senata sam tako odredil.

Prav tako se predlaga dopustnost fotografiranja sodnikov oziroma senatov pred, med in po glavni obravnavi (tudi ob oklicu začetka naroka ter ob razglasitvi sodbe).

 

  1. Zakon o sodniški službi

Poglavitne zakonske rešitve, ki sledijo načelom opredelitve natančnejšega pogoja za izvolitev v sodniško funkcijo – osebnostna primernost kandidata, dopolnitev meril za izbiro in ocenjevanje sodnikov, jasne določitve civilne odgovornosti sodnika in se nanašajo na naslednja področja:

-          dosledno zagotavljanje spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin v sodnih postopkih. Sodno funkcijo lahko opravljajo le posamezniki, ki so poleg tega, da izpolnjujejo ostale z zakonom določene formalne pogoje, za opravljanje sodniške funkcije tudi osebnostno primerni. Zato predlagamo dopolnitev osebnostne primernosti in sicer s podrobnejšo navedbo varovanja tudi videza nepristranskosti. Prav tako se v okvir osebnostne primernosti dodaja tudi, da niso bile ugotovljene zlorabe pri opravljanju sodniške funkcije oziroma druge funkcije pri opravljanju dosedanjega dela ter kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

-          Dopolnitev pristojnosti Sodnega sveta v okviru izbirnega postopka in sicer z dopolnitvijo, ki se navezuje na ugotavljanje dejstev pri kandidatih, in sicer: ali so bili odgovorni pri opravljanju dosedanjega dela, ali so bili pri opravljanju dosedanjega dela nepristranski, ali pri opravljanju dosedanjega dela niso zlorabljali položaja, ali niso kršili človekovih pravic in temeljnih svoboščin pri opravljanju funkcije na področju pravosodja.

-          Sodnik mora pri opravljanju svoje sodniške funkcije zagotavljati tudi to, da daje videz nepristranskosti.

-          Civilna odgovornost sodnika: predlaga se jasna določitev, da Republika Slovenija odgovarja za škodo, ki jo je pri opravljanju sodniške službe povzročil sodnik tretji osebi s svojim protipravnim ravnanjem. Gre namreč za posebno odgovornost za drugega, ki izključuje neposredno odgovornost tistega, ki je povzročil škodo (v predmetnem primeru gre za sodnika) in posebne, specialne, določbe glede na splošno ureditev v obligacijskem pravu. Če bi oškodovana stranka želela neposredno tožiti sodnika za škodo, ki je bila povzročena, na podlagi splošnih določil odškodninskega oziroma obligacijskega prava, bi bilo potrebno takšno tožbo zavreči, ker sodnik ne bi imel pasivne legitimacije. To rešitev predlagamo zaradi zaščite oškodovanca, saj mu v primeru utemeljenosti zahtevka zagotavlja povračilo škode. Z drugim odstavkom novega 37.a člena se opredeljuje obveznost regresnega zahtevka države proti sodniku, če sodnik pri opravljanju svoje funkcije tretji osebi povzroči škodo namenoma ali iz hude malomarnosti, s samovoljnim ravnanjem in zlorabo prava oziroma s kršitvijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

-          Predlagamo dolžnost sodnika, da se v primeru, ko so ugotovljene kršitve človekove pravice in temeljne svoboščine opraviči.

-          Obenem predlagamo, da se mora sodnik v primeru, ko se ugotovi, da je pri opravljanju svoje funkcije kršil človekove pravice in temeljne svoboščine udeležiti izobraževanja s tega področja. V kolikor se ugotovi, da takšen sodnik po opravljenem izobraževanju, še trikrat krši človekove pravice in temeljne svoboščine, mora Sodni svet predlagati Državnemu zboru njegovo razrešitev. 

-          Dopolnjuje se določbo 14. točke 81. člena, ki opredeljuje dejanja, ki pomenijo kršitev sodniške dolžnosti oziroma neredno opravljanje sodniške službe, in sicer, da se kot tako šteje vedenje in ravnanje sodnika, ki je v nasprotju s sodniško neodvisnostjo ter nepristranskostjo sojenja ter videzom nepristranskosti sojenja ali s katerim se krši ugled sodniškega poklica.

 

  1. Zakon o državnem tožilstvu

Poglavitne zakonske rešitve, ki sledijo načelu zagotavljanja zakonitosti ravnanja državnih tožilcev. Predlagamo dosledno zagotavljanje spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin v postopkih.

Predlagamo vzpostavitev civilne odgovornosti državnega tožilca: predlaga se jasna določitev, da Republika Slovenija odgovarja za škodo, ki jo je pri opravljanju državnotožilske službe povzročil državni tožilec tretji osebi s svojim protipravnim ravnanjem. Gre namreč za posebno odgovornost za drugega, ki izključuje neposredno odgovornost tistega, ki je povzročil škodo (v predmetnem primeru gre za državnega tožilca) in posebne, specialne, določbe glede na splošno ureditev v obligacijskem pravu. Če bi oškodovana stranka želela neposredno tožiti državnega tožilca za škodo, ki je bila povzročena, na podlagi splošnih določil odškodninskega oziroma obligacijskega prava, bi bilo potrebno takšno tožbo zavreči, ker državni tožilec ne bi imel pasivne legitimacije. To rešitev predlagamo zaradi zaščite oškodovanca, saj mu v primeru utemeljenosti zahtevka zagotavlja povračilo škode. Z drugim odstavkom novega 37.a člena se opredeljuje obveznost regresnega zahtevka države proti državnemu tožilcu, če državni tožilec pri opravljanju svoje funkcije tretji osebi povzroči škodo namenoma ali iz hude malomarnosti, s samovoljnim ravnanjem in zlorabo prava oziroma s kršitvijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

  

  1. Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije

Veljavna zakonska ureditev na področju dolžnosti sporočanja podatkov ter javnosti podatkov o premoženjskem stanju funkcionarjev za opravljanje nalog po ZintPK, to pristojnost podeljuje Komisiji za preprečevanje korupcije. Zavezanci po ZIntPK morajo Komisiji za preprečevanje korupciji posredovati podrobne podatke o svojem premoženjskem stanju skladno s 46. členom ZIntPK. Med zavezanci so po ZIntPK tudi sodniki in državni tožilci. Ti podatki so zbrani pri Komisiji za preprečevanje korupcije. Z njimi javnost ni seznanjena. Ker gre pri sodnikih in državnih tožilcih za funkcionarje, ki sodijo in so umeščeni v področje pravosodja oziroma sodno vejo oblasti in v okviru opravljanja funkcije v okviru svojih pristojnosti pomembno vplivajo na življenje posameznikov, je po našem mnenju utemeljen predlog, da so ti podatki v javnem interesu. Gre tudi za vprašanje vzpostavitve zaupanja in odgovornosti, za zagotavljanje transparentnosti delovanja javnih funkcionarjev in preventivno delovanje na področju koruptivnih ravnanj in klientelizma. Zato predlagamo rešitev, da se ti podatki s strani Komisije za preprečevanje korupcije posredujejo Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije in Vrhovnemu državnemu tožilstvu. Te podatke se potem objavi na njihovih spletnih straneh.

 

3. Ocena finančnih posledic za državni proračun in druga javno finančna sredstva

 

Predlog zakona ne bo imel finančnih posledic za državni proračun.

Predlog zakona ne bo imel posledic za druga javnofinančna sredstva.

 

4. Navedba, da so sredstva za izvajanje zakona v državnem proračunu zagotovljena, če predlog zakona predvideva porabo proračunskih sredstev v obdobju, za katero je bil državni proračun že sprejet

 

Za izvajanje zakona dodatnih sredstev v državnem proračunu ni potrebno zagotoviti.

5. Prikaz ureditve v drugih pravnih sistemih in prilagojenost ureditve pravu EU

Predlagana ureditev ni povezana s pravom Evropske unije, saj pravni akti Evropske unije vprašanj, ki so predmet urejanja tega zakona, ne urejajo.

 

PRIKAZ UREDITVE V DRUGIH PRAVNIH SISTEMIH

Ocenjevanje in odgovornost sodnikov

Ocenjevanje sodnikov in tožilcev v Avstriji je v pristojnosti personalnih svetov, ki se morajo oblikovati pri vseh sodiščih. V njih sodelujeta predsednik in podpredsednik sodišča ter od tri do pet voljenih sodnikov. Ocenjevanje sodnikovega dela se opravi v prvi četrtini koledarskega leta za preteklo leto. Sodniki nižjih rangov se prvikrat ocenjujejo v drugem koledarskem letu, ki sledi njihovemu imenovanju. Za ocenjevanje sodnikovega dela je praviloma pristojen personalni senat sodišča, na katerem dela, za sodnike okrajnih sodišč pa so pristojni  personalni senati deželnih sodišč. Predsednike in podpredsednike sodišč ocenjujejo senati nadrejenih sodišč. Zakon določa kriterije ocenjevanja in določa pet ocen. Nezadovoljni sodnik se v dveh tednih po vročitvi ocene lahko pritoži personalnemu senatu nadrejenega sodišča. Za ocenjevanje dela državnih tožilcev smiselno veljajo določbe zakona, ki veljajo za sodnike, ocenjujejo pa jih komisije, ustanovljene pri tožilstvih oz. pri pravosodnem ministrstvu.

Sodnik odgovarja za disciplinsko kršitev, če prekrši poklicno ali uradno dolžnost. Disciplinske sankcije izreka le disciplinsko sodišče na podlagi predhodne ustne obravnave, po kateri izda sodbo. Senat je sestavljen iz treh sodnikov, predhodne poizvedbe in preiskavo pa opravi preiskovalni komisar. Disciplinski senati se imenujejo za dobo 5 let, o njihovem imenovanju je treba obvestiti zvezno pravosodno ministrstvo in vrhovno sodišče. Interes predlagatelja postopka v postopku zastopa disciplinski tožilec, to je pri višjih deželnih sodiščih višji državni tožilec, pri Vrhovnem sodišču pa je to vrhovni državni tožilec Glede disciplinske odgovornosti državnih tožilcev se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki veljajo za sodnike.

Civilno odgovornost sodnikov in tožilcev ureja Zakon o uradni odgovornosti, o njej pa odločajo deželna sodišča. Stranke, ki utrpijo škodo zaradi protipravnega in krivdnega ravnanja sodnika lahko vlagajo tožbe samo zoper zvezno državo, ki lahko v določenih primerih zahteva od kršitelja povračilo izplačane odškodnine. Pomembno je, da oškodovanec nikoli ne more zahtevati plačila odškodnine neposredno od sodnika (tožilca).  

V Italiji ima Vrhovni pravosodni svet (CSM) različne pristojnosti na področju pravosodja, med drugim tudi za napredovanje sodnikov in tožilcev ter za vodenje disciplinskih postopkov. Ocenjevanje strokovnosti sodnikov in tožilcev, ki je pogoj za karierno napredovanje, se za vse sodnike in tožilce opravi vsaka štiri leta. Pri ocenjevanju se preverjajo naslednje štiri lastnosti: poklicna sposobnost, produktivnost, marljivost in zavzetost. Za ocenjevanje navedenih štirih lastnosti obstajajo še posebni kriteriji. Ocenjevanje strokovnosti sodnika oz. tožilca opravi CSM na podlagi mnenja, ki ga poda pravosodni svet pristojnega višjega sodišča, in pridobljene dokumentacije. V primerih, ko ocena ni pozitivna ali je celo negativna, zakon predpisuje določene posledice, in sicer tako poklicne kot tudi finančne. Po končanem ocenjevanju CSM izda obrazloženo mnenje in ga pošlje pravosodnemu ministrstvu, ki izda ustrezen akt.  

Za vodenje disciplinskega postopka se ustrezno uporabljajo pravila kazenskega postopka. V disciplinskem postopku odloča disciplinski oddelek CSM. Začne se na zahtevo pravosodnega ministra ali generalnega državnega tožilca pri Kasacijskem sodišču. Minister za pravosodje lahko v disciplinskem postopku zoper sodnika/tožilca sodeluje npr. z zahtevo po razširitvi zahteve za uvedbo postopka, ki jo je sicer vložil generalni državni tožilec, z razširitvijo oz. spremembo obtožnega akta, ki ga je zoper sodnika/tožilca v disciplinskem postopku podal sam ali generalni državni tožilec, itd.

Civilna odgovornost sodnikov in tožilcev nastane kot posledica napak ali kršitev med opravljanjem funkcije. Zakon iz leta 1988 opredeljuje načelo pravice do povračila za vsako nepravično škodo, ki je posledica ravnanja, odločitve ali ukrepa s strani sodnika oz. tožilca, pri čemer je šlo za naklep ali hudo malomarnost pri opravljanju funkcije, lahko pa tudi za odrek sodnega varstva. Odgovornost povrnitve škode je na strani države in če je odgovornost države izkazana, lahko ta kasneje od sodnika oz. tožilca zahteva povračilo.

Po Kazenskem zakoniku sodniki in tožilci odgovarjajo zlasti v primeru naslednjih kaznivih dejanj: zloraba službe, korupcija, povezana z dolžnostmi v pravosodju, ipd. V posebnem zakonu so določena tudi pravila v zvezi s tem, katero sodišče lahko obravnava zadeve, v katerih se sodnik oziroma tožilec nahaja v kazenskem postopku.

V Nemčiji je službeni nadzor sodnikov urejen v Zakonu o sodnikih, podrobneje pa še z deželnimi  predpisi o sodiščih in s podrejenimi izvedbenimi akti. Ureditev se po deželah lahko razlikuje. V Brandenburgu se sodnike in tožilce, imenovane za stalno, redno ocenjuje na vsakih 5 let. Za ocenjevanje je pristojen neposredno nadrejeni. Na Bavarskem se redno ocenjevanje opravi na 4 leta.

O disciplinski odgovornosti tožilcev in sodnikov odločajo neposredni vodja, lahko pa tudi ministrstvo za pravosodje. Vsi navedeni lahko izrečejo le najmilejši ukrep - ukor. Strožji ukrepi (globa, znižanje prejemkov, razporeditev na nižje delovno mesto in odstranitev iz službenega razmerja)  pa so v pristojnosti deželnih službenih sodišč, pred katerimi se postopek začne na podlagi disciplinske tožbe, ki je na primer na Saškem v izključni pristojnosti pravosodnega ministrstva.

Za škodo, ki jo tretjim povzročijo sodniki in tožilci,  načeloma odgovarja država oziroma zvezna dežela. V primeru naklepa ali hude malomarnosti se lahko zoper sodnika ali tožilca uveljavlja regresni zahtevek. Natančneje je to urejeno v Civilnem zakoniku (Bürgerliches Gesetzbuch)

 

Vodenje zapisnika in avdio ter video snemanje glavnih obravnav

V Italiji se zapisniki postopkovnih dejanj vodijo po Zakoniku o kazenskem postopku (predvsem 134.-139. člen ter drugi odstavek 483. člena) v celoviti ali skrajšani obliki in to stenografsko ali z uporabo tehničnih sredstev. Zapisnik sestavlja sodniški pomočnik. Če se izvaja skrajšani zapisnik, se ga sestavlja s pomočjo zvočnega snemanja. Če se prej navedeni načini sestavljanja zapisnika smatrajo za neustrezne, se izvaja zvočno-slikovno snemanje. Zvočno ali zvočno-slikovno snemanje se lahko izvaja le pod nadzorom sodniškega pomočnika, če pa je zaradi tehničnih razlogov potrebno, da se to snemanje izvaja s pomočjo organov državne uprave izven sodišča, pa se izvaja pod nazorom sodniškega pomočnika. Zapisi iz zvočnega ali zvočno-slikovnega snemanja se prepišejo najkasneje v treh dneh od njihovega nastanka (drugi odstavek 483. člena v zvezi s 528. členom).

V Republiki Hrvaški lahko predsednik senata po posvetu s strankami odredi snemanje dela glavne obravnave. V tem primeru zapisnik praviloma sestavljata tako prepis avdio oziroma avdio-video posnetka obravnave kot tudi sam pisni zapisnik o poteku glavne obravnave. Avdio in video posnetek se prepišeta v roku treh delovnih dni, prepis pa pregleda in potrdi predsednik senata. Sodišče mora predhodno obvestiti udeležence, da snema glavno obravnavo in da se posnetek lahko uporabi kot dokaz v postopku. Stranke in odvetnik lahko tonsko snemajo glavno obravnavo, s katere ni izključena javnost, če s tem ne motijo poteka glavne obravnave in če o tem predhodno obvestijo predsednika sodišča. Osebni podatki o obdolžencu, oškodovancu in pričah, ki jih tako posnamejo, predstavljajo tajnost in se lahko uporabljajo le za potrebe kazenskega postopka.

V Nemčiji se zaslišanje priče lahko avdio ali video posname, mora pa se posneti, če gre za osebe, mlajše od šestnajst let, ki so utrpele poškodbo kot posledico kaznivega dejanja ali če obstajajo razlogi, da oseb ne bi bilo mogoče zaslišati med glavno obravnavo. Posnetki se lahko uporabijo le za namene kazenskega pregona in le kolikor je to potrebno za ugotavljanje materialne resnice. Kopije posnetkov lahko dobijo osebe, ki sicer lahko pregledujejo spise. Če se priča s tem ne strinja, se namesto tega prej omenjenim osebam izda pisni prepis posnetka. Druge osebe lahko dobijo posnetke ali kopije le s soglasjem posnetih oseb.

Posnetke je prepovedano kopirati in posredovati naprej. Takoj, ko ni več nadaljnjega legitimnega interesa za njihovo uporabo, jih je potrebno vrniti državnemu tožilstvu.

V določenih primerih se lahko ti posnetki predvajajo na glavni obravnavi (npr. če oseba ne more priti zaradi bolezni, če živi daleč stran, da se osveži spomin priče, ali da se dokaže priznanje oziroma odpravijo nasprotja v izjavah).

Pri preiskovalnih dejanjih se lahko »provizorično« vnaprej tonsko posname vsebina zapisnika, ki pa ga je potrebno brez odlašanja prenesti v pisno obliko. Po zaključku preiskovalnega dejanja se posnetek lahko ponovno predvaja, za primer, če bi imeli udeleženci kakšne pripombe. Takšnemu predvajanju se udeleženci postopka lahko tudi odpovedo. Posnetki se hranijo v spisu ali skupaj s spisom in se lahko izbrišejo po pravnomočnem zaključku postopka.

Na sami glavni obravnavi predsednik senata lahko odredi, da se posamezna zaslišanja posnamejo na trak, in sicer eno za drugim. Trak se hrani skupaj s spisom. Za snemanje zaslišanja se smiselno uporabljajo zgoraj navedena pravila.

 

Ureditev fotografiranja sodnikov

Po avstrijski zvezni ustavi so civilne in kazenske obravnave javne. Zakon o kazenskem postopku prepoveduje televizijsko, radijsko snemanje ali prenašanje sodnih obravnav, kakor tudi fotografiranje na obravnavah, enako določa tudi Zakon o medijih.

Objavljanje fotografij sodnikov v Avstriji je dovoljeno, treba pa je poudariti, da so tovrstne objave dovoljene zgolj s predhodnim soglasjem vpletenih.

Po italijanskem zakoniku o kazenskem postopku so sodne obravnave javne. V  zakonodajnem dekretu za izvrševanje tega zakonika je določeno, da lahko sodnik v primeru soglasja strank, z namenom zagotovitve pravice do obveščanja, s sklepom dovoli delno ali v celoti fotografiranje, tonsko ali slikovno snemanje ali zvočno oz. slikovno prenašanje obravnav, če to ne škoduje nemotenemu poteku obravnave in sprejemanju odločitev. Dovoljenje se lahko da tudi brez soglasja strank, če gre za zelo močan interes javnosti za seznanitev s potekom obravnave. Tudi v primeru izdanega dovoljenja pa se prepove fotografiranje oz. snemanje strank, prič, sodnih izvedencev itd. Med osebami, katerih fotografiranje ali snemanje se lahko prepove, pa ni omenjen sodnik.

Na Poljskem je v pristojnosti sodnika, da dovoli slikovno in avdio snemanje obravnave ali ne. Snemanje lahko omeji le na določene dele obravnave. Podoba oz. slika sodnika ni posebej varovana. Sodnik je javna osebnost, zato v skladu z Zakonom o tisku objava sodnikove slike ni prepovedana, razen če sodnik, ki je sicer dal dovoljenje za snemanje postopka, objavo svoje slike prepove.

V Španiji je snemanje in fotografiranje na sodiščih načeloma dovoljeno, ker so sodne obravnave javne. V zvezi z dostopom medijev na glavne obravnave velja omeniti Pravilnik Sodnega sveta št. 1/2005 z dne 15. septembra 2005 o nekaterih manj pomembnih aspektih delovanja sodišč, ki določa, da so na splošno v Španiji predstavniki uveljavljenih medijev lahko prisotni na javnih sodnih obravnavah, razen če lahko pride do ogrožanja ustavnih pravic ali vrednot. V takem primeru jim lahko sodnik ali predsednik sodišča prepove vstop z obrazloženo odločitvijo. Občasno, čeprav redkeje, se sodne obravnave na nekaterih sodiščih tudi neposredno prenašajo – npr. v zvezi s terorizmom. V primerih, ko je dovoljeno televizijsko snemanje sodnih obravnav, lahko predsednik sodišča omeji snemanje samo na prvih deset ali petnajst minut obravnave.

O posebnih omejitvah v zvezi s fotografiranjem in snemanjem samih sodnikov ter v zvezi z objavljanjem njihovih slik ter posnetkov ni zaslediti podatkov, kar najverjetneje pomeni, da take omejitve ne obstajajo.

Na Švedskem  zakon prepoveduje snemanje in fotografiranje sodnih postopkov, kar velja za čas trajanja postopka znotraj dvorane. Zakon pa ne prepoveduje, da bi nekdo fotografiral osebe znotraj dvorane, če snemalec oz. fotograf stoji zunaj nje, če npr. fotografira skozi odprta vrata. Dovoljeno je tudi objavljati take fotografije, celo tiste, ki so v nasprotju z zakonsko prepovedjo. Etični kodeks za tisk, radio in televizijo pa medije v določenih primerih (npr. raznih groženj) skuša odvračati od objave takih posnetkov.

 

Snemanje na sodiščih in prenašanje podatkov s pomočjo sodobne tehnologije

Avstrijski Zakon o kazenskem postopku Strafprozeßordnung 1975 (StPO). v 228. členu določa, da so glavne obravnave načeloma javne (izjeme so določene v naslednjih členih), v četrtem odstavku tega člena pa je določeno, da so televizijska in radijska snemanja in prenašanja obravnav prepovedana, enako pa velja tudi za filmsko snemanje in fotografiranje. V Zakonu o pravdnem postopku (Zivilprozessordnung - ZPO) pa je v 171. členu določeno, da sta obravnava in razglasitev sodbe odprti za javnost. V naslednjih členih je določeno, v katerih primerih in na kakšen način se javnost lahko izključi, vendar pa v tem zakonu ni vsebinsko podobne določbe o prepovedi snemanja, kot je v kazenskem postopkovniku. Vendar pa iz odgovora ECPRD izhaja, da je prepoved snemanja obravnav dejansko v veljavi tudi v civilnih postopkih (ECPRD, št. 563).

V Zakonu o medijih (Mediengesetz - MedienG) je predstavnikom medijev (ki se poklicno in stalno ukvarjajo z novinarsko dejavnostjo) v 22. členu še posebej prepovedano televizijsko in radijsko snemanje ter  prenašanje obravnav sodišč in neodvisnih upravnih senatov, enako pa velja tudi za filmsko snemanje in fotografiranje.

V luči uporabe sodobnih elektronskih medijev bi bil lahko zanimiv tudi naslednji, torej 23. člen, ki določa, da se z denarno kaznijo v višini 180 dnevnih zneskov kaznuje, kdor v katerem izmed medijev pred koncem postopka razpravlja o verjetnem rezultatu kazenskega postopka ali o vrednosti katerega izmed dokazov.

Na Ustavnem sodišču so obravnave vseh zadev javne, praksa pa je taka, da predstavniki medijev lahko slikajo ali snemajo pred začetkom obravnave, ko ustavni sodniki prihajajo v dvorano in se usedejo na svoja mesta, pa vse do trenutka, ko uradnik sodišča naznani, da se pričenja z obravnavanjem zadeve. V določenih, sicer redkejših in predvsem odmevnejših primerih, lahko to sodišče javno in v prisotnosti medijev razglasi svojo odločitev, pri čemer se opravi tudi fotografiranje in snemanje ter živo prenašanje tega dogodka (ECPRD, št. 859).

V avstrijski strokovni javnosti so mnenja glede pošiljanja sporočil iz sodnih dvoran deljena. Tako je, na primer, na enem od forumov (Forum Praxisseite Jus) v zvezi s procesom zoper koroškega politika Uweja Scheucha, obtoženega korupcije, navedeno, da je nedopustna omejitev živega poročanja z obravnave preko Twitterja ali na drug način (Live Ticker( Živo spletno novinarsko poročanje o dogajanju, v uporabi zlasti pri poročanju s športnih dogodkov.)). Obstaja mnenje, da bi morali najti nek kompromis. Zakon o kazenskem postopku namreč sicer zahteva javnost obravnav, snemanje in fotografiranje je prepovedano, po drugi strani pa sta Twiter in Live Ticker nova, zakonsko še ne regulirana načina prenašanja informacij. Po uradni interpretaciji taki  prenosi sicer niso dovoljeni, zadeva pa kljub temu ni čisto razjasnjena (povzeto po Forum Praxisseite Jus).

Pri spremljanju časopisnega poročanja in prispevkov bralcev s sodnega procesa zoper zgoraj omenjenega politika je tudi zaznati določena nasprotujoča si mnenja v javnosti. Tako je bila, med drugim, poudarjena zahteva iz 90. člena Avstrijske zvezne ustave (Bundes-Verfassungsgesetz (B-VG)) o tem, da morajo biti kazenske in civilne obravnave javne.( V prispevku univerzitetnega profesorja dr. Andreasa Scheila, Inštitut za kazensko pravo, kazensko procesno pravo in kriminologijo na Univerzi v Innsbrucku. ) To naj bi omogočilo večjo možnost nadzora javnosti nad sodišči, ki v posledici tudi bolje opravljajo svojo funkcijo. Javnost kot taka pa se zagotavlja predvsem s pomočjo medijev. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin Sveta Evrope v 10. členu ne zagotavlja zgolj svobode izražanja in sporočanja obvestil, pač pa tudi ščiti medije pred posegi državnih organov v zvezi s pridobivanjem in sporočanjem javno dostopnih informacij. Ta medijska svoboda je omejena z zakonom, med drugim tudi zaradi varovanja pravic drugih ljudi, če je to nujno v demokratični družbi. Novinarji torej lahko prosto poročajo z obravnav. V okvir sicer smiselne omejitve snemanja in fotografiranja po četrtem odstavku 228. člena Zakona o kazenskem postopku pa po navedenem mnenju ni vključena prepoved zapisovanja dogajanja (vključno z izjavami) na sodišču s strani novinarjev in drugih navzočih, prepovedano pa tudi ni objavljanje teh besedil, in to ne glede na to, ali se ti zapiski objavijo šele kasneje v časopisih ali pa gredo takoj na internet preko sistema Live Ticker (novinarji) ali Twitterja (drugi navzoči). Za preprečitev seznanjanja prič z vsebino dosedanjega poteka obravnav jim lahko sodnik v smislu prvega odstavka 241. člena Zakona o kazenskem postopku na primeren način prepove uporabo interneta in tudi odredi nadzor nad izvrševanjem tega ukrepa. S prepovedjo novinarjem in drugim navzočim, da bi v živo poročali z obravnave, pri čemer s svojim zapisovanjem niti ne povzročajo motenj oz. šumov, naj bi sodnik Deželnega sodišča v Celovcu zelo verjetno kršil 10. člen naveden konvencije Sveta Evrope, saj je po nepotrebnem omejil medijsko svobodo oz. svobodo izražanja. Ta prepoved ni izrecno predvidena v avstrijskem pravu. Poleg tega naj bi tekstualno sporočanje med obravnavo ne pomenilo posega v človekove pravice, kar bi upravičevalo omejitve, nujne v demokratični družbi (povzeto po derStandard.at).( Verbot für Liveberichte aus dem Gericht verletzt Recht auf freie Meinungsäußerung. DerStandard.at, 6. 7. 2011.)

Istega dne je bil v tem časopisu objavljen tudi novinarski prispevek, v katerem so tudi predstavljena različna mnenja o tej zadevi. Po večinski oceni pa gre za "sivo območje" in je potrebna dodatna interpretacija. Razprave so se razvnele po tem, ko je sodnik med samo glavno obravnavo, po podani zahtevi obdolženčeve obrambe, novinarjem prepovedal uporabo sistema Live Ticker. To ni bil prvi primer takšne prepovedi na avstrijskih sodiščih. Po mnenju  pravosodnega ministrstva gre v dobi interneta in neposrednega pridobivanja ter prenašanja informacij predvsem za problem, kako zagotoviti, da s seznanitvijo s potekom obravnave ne bi prišlo do vplivanja na priče, ki še niso bile zaslišane. Če bi se lahko prosto seznanjale s potekom obravnave, potem bi bila tudi njihova napotitev iz sodne dvorane nesmiselna. Težko je potegniti ustrezno mejo, saj se samega poročanja z obravnav, razen če so tajne, ne da omejiti. Zato je treba odločati v posameznih primerih. Po njegovem mnenju je stvar diskusije, ali je res treba dopolniti zakon z razširitvijo prepovedi snemanja in fotografiranja na sprotno prenašanje besedil, ali pa morda zadostuje že interpretacija sodišča. 

Po drugi strani ena od odvetnic, specializiranih za področje medijev,( Maria Windhager.) poudarja, da prenašanje tekstovnih sporočil iz sodnih dvoran ni prepovedano strogo po črki zakona. Če pa bi tekstualna sporočila "obogatili" še z zvočnimi ali slikovnimi posnetki oz. fotografijami, bi bilo to po njenem mnenju nedvomno nedopustno. Poleg tega bi lahko po njenem mnenju seznanitev priče s predhodnimi izjavami, s katerih vsebino po ustaljenih pravilih procesnega prava ne bi smela biti seznanjena, pomenila razlog za razveljavitev postopka. Navedena odvetnica meni, da se določbe obeh zakonov, torej o kazenskem postopku in o medijih, morda lahko razlagajo tudi ekstenzivno, kar pomeni, da bi bilo pošiljanje tekstualnih sporočil zaredi tehnične podobnosti izenačeno z radijskim prenašanjem; v tem primeru bi bilo prepovedano. Vendar pa bi bila po njeni oceni taka razlaga preširoka, saj je bil zakonodajalčev namen s prepovedjo radijskega prenašanja drugačen; gre za prepoved prenašanja celotne obravnave po radijskih valovih, to pa občutno presega tekstualna sporočila. Po njenem mnenju naj bi torej pošiljanje besedilnih sporočil z obravnav v načelu ne bilo prepovedano, vsak sodnik pa lahko v skladu z 233. členom Zakona o kazenskem postopku opomni ali odstrani nekoga, ki moti potek obravnave. V skrajnih primerih grozi storilcu tudi globa v višini do 1000 € ali zaporna kazen v trajanju do 8 dni. Odvetnica tudi meni, da sodnik lahko novinarjem prepove pošiljanje tekstovnih sporočil, zlasti zaradi preprečitve seznanjanja prič s predhodnimi izjavami (povzeto po derStandard.at).( Richter verbot Live-Ticker-Berichterstattung. DerStandard.at, 6. 7. 2011.)

V skladu z belgijskim pravom so obravnave na sodiščih načeloma javne. Ni torej omejitev za novinarje, da med obravnavami ne bi mogli opravljati zvočnega in slikovnega snemanja. Določene obravnave pa se lahko zaradi varnostnih razlogov ali iz razlogov varovanja morale za javnost zaprejo, pri čemer mora biti razglasitev sodne odločitve vedno javna. Predsedniki sodišč so odgovorni za zagotavljanje vzdrževanja reda na obravnavah in morajo biti vnaprej obveščeni o morebitnih zvočnih in slikovnih snemanjih. Ponavadi ne dovolijo teh snemanj med samimi obravnavami, in sicer z namenom preprečitve vsakršnega vplivanja na njihov potek (ECPRD, št. 859).

Kot primer iz prakse glede dostopa in dela novinarjev na obravnavi naj omenimo tri leta star primer procesa zoper Geneviève Lhermitte, obtoženo umora svojih petih otrok. Proces se je odvijal na porotnem sodišču (Cour d'assises)( Porotna sodišča obravnavajo težja kazniva dejanja (z zagroženo kaznijo zapora najmanj petih let - crime) in politična kazniva dejanja ter nekatera kazniva dejanja, storjena s tiskom (délit de presse).  Delujejo priložnostno, od primera do primera, po posebni odločitvi pristojnih pravosodnih funkcionarjev, in sicer na nivoju provinc in regije glavnega mesta Bruselj. Zasedajo lahko v različnih krajih. V senatu je 12 porotnikov, poklicni sodniki pa so po trije. Zoper odločitve ni možnosti pritožbe, saj se predpostavlja, da se dvanajstčlanska porota ne more zmotiti. Kasacijsko sodišče sicer ima pristojnost preizkusiti pravilnost odločitve porotnih sodišč, vendar samo glede pravilnosti postopka (povzeto po Blažič, 2009). ) v mestu Nivelles. Predsednik sodišča in kraljevi  (javni) tožilec sta v zvezi s tem odmevnim procesom sprejela določene ukrepe, da bi olajšala delo novinarjem. Dovoljenje za vsakodnevno vstopanje v sodno dvorano je dobilo 32 novinarjev, ostali pa so lahko proces spremljali iz sosednje večnamenske dvorane, opremljene s televizijskimi monitorji, pri čemer je bilo v obeh primerih izrecno prepovedano zvočno in slikovno snemanje. Na začetku procesa in ob razglasitvi sodbe (v tem primeru z dovoljenjem obdolženke in drugih udeležencev procesa) je bilo dovoljeno fotografiranje ter zvočno in slikovno snemanje (pri tem so bili izvzeti člani porote). Fotografije in posnetki so bili dani na voljo medijem (povzeto po Lavenir.net, spletno mesto).( BelgaService: Procès Lhermitte - Procédure d'accréditation. Lavenir.net, 13. 11. 2008).)

O morebitni sporni uporabi sodobne tehnologije na belgijskih sodiščih nismo zasledili podatkov.

Zakon o pravdnem postopku v Estoniji določa, da se lahko na javni obravnavi dela zapiske, če se s tem ne vpliva na obravnavo. Obravnavo se lahko fotografira, slikovno ali zvočno posname ter predvaja prek radia ali TV le s prejšnjim dovoljenjem sodišča. Na obravnavi, zaprti za javnost, lahko sodišče odloči, da se smejo delati le pisni zapiski.

Tudi Zakon o kazenskem postopku  določa nekatere omejitve snemanja: od začetka obravnave pa do razglasitve sodbe prisotni  v dvorani lahko delajo pisne zapiske in pa zvočne posnetke, če s tem ne motijo zasedanja. Drugi načini snemanja so možni le z dovoljenjem sodišča. Če je obravnava zaprta za javnost, sodišče lahko odloči, da dovoli le pisne zapiske.

Zakon o ustavnem sodišču pa določa, da lahko prisotni v dvorani zvočno snemajo zasedanje in si delajo pisne zapiske, če s tem ne motijo sodišča. Dovoljenje sodišča pa je potrebno za slikovno snemanje, fotografiranje in radijsko ter televizijsko predvajanje (povzeto po ECPRD in po spletni strani Legislationline.org).

V splošnem predpisu v Španiji, torej Sistemskem zakonu o sodni oblasti (Ley Orgánica 6/1985, de 1 de julio, del Poder Judicial), je v 232. členu določeno, da so postopki pred sodišči javni. Posamezni postopkovni zakoni določajo odstope od tega pravila. Izjemoma sodniki in sodišča zaradi varstva javnega reda ali zaščite določenih pravic in svoboščin deloma ali v celoti omejijo javnost na obravnavah in tako odločitev tudi obrazložijo (ECPRD, št. 563).

Na splošno so torej v Španiji predstavniki medijev lahko prisotni na sodnih obravnavah, razen v primerih, ko lahko pride do ogrožanja ustavnih pravic ali vrednot. V tem primeru predsedujoči sodnik prepove vstop z obrazloženo odločitvijo. Tako določa 6. člen Odredbe Sodnega sveta iz leta 2005 (Acuerdo de 15 de septiembre de 2005, del Pleno del Consejo General del Poder Judicial, por el que se aprueba el Reglamento 1/2005, de los aspectos accesorios de las actuaciones judiciales). V glavnem pa ni običajno, da bi se sodni postopki prenašali. Občasno se prenašajo le nekateri pomembnejši procesi, zlasti v zvezi s terorizmom (ECPRD, št. 859).

Iz dostopnega gradiva ni bilo mogoče zaslediti podatkov o tem, da bi v Španiji obstajali primeri sporne uporabe sodobne tehnologe na sodnih obravnavah s strani novinarjev ali javnosti.

Javnost premoženja

Avstrija

Avstrijska vrhovna revizijska institucija, Der Rechnungshof, v skladu z določbami predpisa o nezdružljivosti (Bundesgesetz über Unvereinkeiten für oberste Organe und sonstige öffentliche Funktionäre iz leta 1980, spremenjen leta 1983, 1988, 1997, 1999 in 2005) izvršuje primerljive pristojnosti v povezavi s premoženjskim stanjem funkcionarjev in o izrednem povečanju premoženja poroča predstavniškim organom. Funkcionarji sporočajo spremembe v premoženjskem stanju na podlagi posebnega obrazca, ki ga je predpisala vrhovna revizijska institucija.

Portugalska

Na Portugalskem morajo funkcionarji premoženjsko stanje prijaviti Ustavnemu sodišču, ki vodi register premoženjskega stanja funkcionarjev. Ustavno sodišče izvaja tudi nadzor nad nezdružljivostjo funkcij za nosilce javnih funkcij.

Francija

V Franciji o nezdružljivosti funkcij odloča Conseil d'Etat. Funkcionarji so dolžni poleg podatkov o premoženjskem stanju priložiti tudi kopijo zadnje davčne napovedi. Register premoženjskega stanja poslancev vodi poseben odbor za finančno preglednost v politiki.

Grčija

V Grčiji je članstvo v parlamentu nezdružljivo s funkcijo upravljanja v določenih gospodarskih družbah, predvsem tistih, ki uživajo koristi s strani države, tistih katerih dejavnost je zgolj finančne narave, tistih, ki delajo primarno za državo in podobno. Organ, ki odloča o nezdružljivosti v Grčiji je posebno sodišče (Special Supreme Court).

Podatki, ki jih je poslanec dolžan predložiti se večinoma nanašajo na nepremičnine, prenosljive vrednostne papirje, premično premoženje (kot na primer avtomobili, ladje, letala), terjatve, depozite in dolgove. Funkcionarji so dolžni predložiti tudi kopijo zadnje davčne napovedi, kakor tudi vse donacije in druga darila, ki se nanašajo na politično dejavnost. Tovrstne podatke morajo v Grčiji predložiti tudi zakonec in otroci, ki jih preživljajo starši.

Sankcije v primeru, da poslanec ne predloži podatkov o premoženjskem stanju, ali jih predloži nepopolno ali nepravilno, so prepoved opravljanja funkcije za določen čas, je odvzem mandata ali celo kazen zapora oziroma denarna kazen.

Nadzorstvo ustavnega sodišča nad nezdružljivostjo funkcij je v evropskem prostoru znana v:

-Češki republiki za člane obeh domov parlamenta,

- Bolgariji za poslance in v Albaniji za predsednika republike (v vseh zgoraj navedenih primerih je dodatna pristojnost urejena v zakonu).

V Republiki Hrvaški so sodniki dolžni sporočati podatke o premoženjskem stanju. Na zahtevo v uvid premoženjskega stanja posameznega sodnika (premoženjske kartice sodnika) mora sodstvo v osmih dneh posredovati podatke o premoženju sodnika. Zaradi preglednosti so posamezna sodišča celo sama dovolila objavo premoženja vseh sodnikov na spletu. Takšen primer je portal http://www.znet.hr/imovinske-kartice-sudaca.

 

6. Druge posledice, ki jih bo imelo sprejetje zakona

Predlog zakona ne bo imel drugih posledic.

 

 

II. BESEDILO ČLENOV

 

I. DEL

 

SPLOŠNA DOLOČBA

 

1. člen

 

S tem zakonom se za zagotovitev javnosti, preglednosti in odgovornosti v pravosodju spreminjajo in dopolnjujejo določbe:

 

1.   Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08, 96/09, 86/10 – ZJNepS, 33/11, 75/12 – ZSPDSLS-A, 63/13 in 17/15; v nadaljnjem besedilu: Zakon o sodiščih);

2.   Zakon o sodniški službi (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 91/09, 33/11, 46/13, 63/13, 69/13, 95/14 – ZUPPJS15 in 17/15; v nadaljnjem besedilu: Zakon o sodniški službi;

3.   Zakon o državnem tožilstvu (Uradni list RS, št. 58/11, 21/12 – ZDU-1F, 47/12, 15/13 - ZODPol, 47/13 – ZDU-1G in 48/13 – ZSKZDČEU-1; v nadaljnjem besedilu: Zakon o državnem tožilstvu);

4.  Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije (Uradni list RS, št. 69/11 – uradno prečiščeno besedilo; v nadaljnjem besedilu: Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije).

 

 

II. DEL

 

SPREMEMBE IN DOPOLNITVE ZAKONOV

 

1.    ZAKON O SODIŠČIH

 

2. člen

 

V Zakonu o sodiščih se 17.b člen spremeni tako, da se glasi:

»Sodišča so dolžna zagotavljati javnost obravnavanja sodnih zadev in glasovanje sodnih sestavov sodišč po določbah tega zakona in drugih predpisov, ki urejajo postopke pred sodišči.

 

Sodna praksa sodišč Republike Slovenije, iz katere je razviden uvod, izrek, obrazložitev, navedba o sestavi sodišča s poimensko sestavo sodnika oziroma senata in ločeno mnenje, se objavlja na spletni strani sodišča.

 

Ločeno mnenje lahko napove sodnik oziroma član senata, ki ne soglaša z odločitvijo ali z obrazložitvijo sodbe. Ločeno mnenje mora predložiti najkasneje peti dan pred rokom, ki je določen za pisno izdelavo sodbe. Če ta procesni rok zapade v čas sodnih počitnic, začne teči ponovno prvi naslednji dan, ko se iztečejo sodne počitnice.«

 

 

3. člen

 

V prvem odstavku 28. člena se dodajo nove trinajsta, štirinajsta in petnajsta alineja, ki se glasijo:

                       

» - spremlja, ugotavlja in analizira kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin v sodnih postopkih, o čemer sprejme polletno poročilo o zlorabah v sodstvu, s katerima najkasneje do 30. junija tekočega leta in 31. decembra seznani Državni zbor;

-       vodi javno evidenco kršitev Ustave Republike Slovenije ugotovljenih s strani Ustavnega sodišča Republike Slovenije in Evropskega sodišča za človekove pravice s podatki sestavov sodnih senatov in glasovanjem;

-       izvaja postopke ugotavljanja zlorab sodne funkcije v ugotovljenih primerih kršitev Ustave Republike Slovenije,«

 

Dosedanja trinajsta alineja postane šestnajsta alineja.

 

Tretji odstavek se spremeni tako, da se glasi:

 

»Sodni svet na svoji spletni strani objavlja sprejete akte in seznam sodnikov, za katere je bilo ugotovljeno, da so pri opravljanju svoje funkcije kršili človekove pravice in temeljne svoboščine.«

 

 

4. člen

 

V drugem odstavku 28.a člena se črta besedilo »v anonimizirani obliki«.

 

V drugem odstavku se za prvim stavkom doda nov stavek, ki se glasi: »Podatki o rojstvu in stalnem oziroma začasnim prebivališčem se prekrijejo.«

 

5. člen

 

Prvi odstavek 28.č člena se spremeni tako, da se glasi:

 

»Kodeks sodniške etike določa pravila za službeno in zasebno ravnanje in vedenje sodnikov zaradi varovanja neodvisnosti, nepristranskosti, poštenosti sodnikov in ugleda sodniške službe, predpiše sankcije za njegove kršitve in dolžnost opravičila sodnika za katerega je bilo ugotovljeno, da je pri svojem delu kršil človekove pravice in temeljne svoboščine.«

 

 

6. člen

 

Prvi stavek v drugem odstavku 28.d člena se spremeni tako, da se glasi:

»Člani Komisije za etiko in integriteto so sodniki in vsaj polovica članov izmed zainteresirane javnosti, ki jih na podlagi javnega razpisa v imenovanje Sodnemu svetu predlaga minister, pristojen za pravosodje.«  

 

Za drugim odstavkom se doda nov tretji odstavek, ki se glasi:

»Za člana Komisije za etiko in integriteto izmed zainteresirane javnosti je lahko imenovan državljan Republike Slovenije, ki je dopolnil trideset let starosti, ki ni bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, in ki je zdravstveno ter osebnostno primeren za udeležbo pri izvajanju sodne oblasti ter aktivno obvlada slovenski jezik. Kandidate za člane Komisije za etiko in integriteto izmed zainteresirane javnosti lahko predlagajo interesne organizacije, ki so registrirana kot društva ali združenja na območju Republike Slovenije.«

 

Dosedanji tretji odstavek postane četrti odstavek.

 

 

7. člen

 

V 80. členu se za besedilom »nujnih procesnih dejanj,« doda besedilo »obliko, vsebino in način vodenja digitalnega zapisnika, dopustnost neposrednega prenosa informacij s pisnimi sporočili z uporabo telekomunikacijskih sredstev, dopustnost fotografiranja, dopustnost slikovnih in zvočnih snemanj glavne obravnave ter zvoka in slike, razen v primerih, kjer zakon to izrecno prepoveduje«.

 

 

2.    ZAKON O SODNIŠKI SLUŽBI

 

8. člen

 

V Zakonu o sodniški službi se v drugem odstavku 2.a člena za besedo »nepristranskosti« doda besedilo »oziroma videza nepristranskosti«, za besedo »sojenja« doda besedilo »ali za katerega so bile ugotovljene zlorabe pri opravljanju sodniške funkcije ter kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin« ter pred piko doda besedilo »oziroma bo zlorabljal sodniško funkcijo ter kršil človekove pravice in temeljne svoboščine pri sojenju«.

 

9. člen

 

V tretjem odstavku 18. člena se pred piko doda vejica in besedilo »ali so bili pri opravljanju dosedanjega dela nepristranski, ali pri opravljanju dosedanjega dela niso zlorabljali svojega položaja, ali niso kršili človekovih pravic in temeljnih svoboščin pri opravljanju funkcije na področju pravosodja«.

 

 

10. člen

 

V 24. členu se tretji odstavek spremeni tako, da se glasi:

 

»Pred odločanjem o napredovanju sodnika v višji plačni razred se izdela ocena sodniške službe, ki vsebuje tudi poročilo, ali so bile pri opravljanju funkcije kršene človekove pravice in temeljne svoboščine.« 

 

 

11. člen

 

V prvem odstavku 28. člena se za četrto alinejo doda nova alineja, ki se glasi:

 

»- kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin pri njegovem dosedanjem delu. Kandidat za sodnika ne more biti izbran, če je pri dosedanjem delu kršil človekove pravice in temeljne svoboščine. Sodnik, ki je kršil človekove pravice in temeljne svoboščine, ne more napredovati na delovnem mestu najmanj 5 let od ugotovitve teh kršitev.«

 

 

12. člen

 

V tretjem odstavku 31. člena se prvi stavek spremeni tako, da se glasi:

 

»Ocena sodniške službe se izdela na podlagi podatkov iz osebnega spisa sodnika, poročila iz tretjega odstavka 24. člena tega zakona in drugih podatkov o izpolnjevanju kriterijev iz 28. člena tega zakona.«

 

 

13. člen

 

V prvem odstavku 37. člena se za besedo »nepristranskost« doda besedilo »oziroma videz nepristranskosti«.

 

Doda se nov drugi odstavek, ki se glasi:

 

»Sodnik, za katerega je bilo ugotovljeno, da je pri opravljanju svoje funkcije kršil človekove pravice in temeljne svoboščine, se je dolžan opravičiti.«

 

14. člen

 

Za 37. členom se doda nov 37.a člen, ki se glasi:

 

»37.a člen

 

Za škodo, ki jo povzroči sodnik s protipravnim ravnanjem pri opravljanju sodniške službe tretji osebi je odgovorna Republika Slovenija.

 

Republika Slovenija mora zahtevati povrnitev plačanega zneska tretji osebi od sodnika, ki je škodo povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti, s samovoljnim ravnanjem in zlorabo prava in s kršitvijo človekovih pravic ter temeljnih svoboščin v sodnih postopkih.«

 

 

15. člen

 

Za 78. členom se doda novi 78.a člen, ki se glasi:

»Če iz evidence Sodnega sveta izhaja, da je sodnik pri opravljanju svoje funkcije kršil človekove pravice in temeljne svoboščine, ga predsednik sodišča napoti na posebno izobraževanje o spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin v sodnih postopkih.

 

Sodnika, za katerega je bilo ugotovljeno, da je po opravljenem izobraževanju iz prvega odstavka tega člena ponovno kršil človekove pravice in temeljne svoboščine, Državni zbor razreši po obvestilu Sodnega sveta.«

 

16. člen

 

V drugem odstavku 81. člena se 14. točka spremeni tako, da se glasi:

 

»14. vedenje in ravnanje sodnika, ki je v nasprotju s sodniško neodvisnostjo ter nepristranskostjo sojenja oziroma videzom nepristranskosti sojenja ali s katerim se krši ugled sodniškega poklica ter, če se ne opraviči zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin pri opravljanju funkcije;«

 

 

3.    ZAKON O DRŽAVNEM TOŽILSTVU

 

 

17. člen

 

V Zakonu o državnem tožilstvu se 3. člen spremeni tako, da se glasi:

 

»3. člen

(opravljanje državnotožilske funkcije)

 

(1)Državni tožilec opravlja svoje naloge na podlagi ustave in zakona. Pregon storilcev kaznivih dejanj in drugih kaznivih ravnanj, za katere je tako določeno z zakonom, izvajajo državni tožilci.

 

(2)Državni tožilec mora pri izvajanju svojih pristojnosti, uresničevanju svojih pravic in svoboščin ravnati tako, da ne krši človekovih pravic in temeljnih svoboščin, varuje ugled in dostojanstvo svoje službe. Zaradi uveljavljanja svojih pravic ne sme ovirati delovanja državnega tožilstva.«

 

 

18. člen

 

Za 96. členom se doda novi 5.a oddelek in novi 96a. člen, ki se glasijo:

»5.a oddelek

Odškodninska odgovornost državnega tožilca

 

96.a člen

(odškodninska odgovornost državnega tožilca)

 

(1)  Za škodo, ki jo povzroči državni tožilec s protipravnim ravnanjem pri opravljanju državnotožilske funkcije tretji osebi, je odgovorna Republika Slovenija.

 

(2)  Republika Slovenija mora zahtevati povrnitev plačanega zneska tretji osebi od državnega tožilca, ki je škodo povzročil s samovoljnim ravnanjem in zlorabo prava pri opravljanju državnotožilske funkcije.«.

 

 

19. člen

 

V prvem odstavku 102. člena se za devetnajsto alinejo doda nova dvajseta alineja, ki se glasi

»-   spremlja, ugotavlja in analizira kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin pri delu državni tožilcev, o čemer sprejme polletno poročilo o zlorabah pri opravljanju funkcije državnega tožilca, s katerima najkasneje do 30. junija tekočega leta in 31. decembra seznani Državni zbor.«.

 

Dvajseta alineja postane enaindvajseta alineja.

 

  

4.    ZAKON O INTEGRITETI IN PREPREČEVANJU KORUPCIJE

 

 

20. člen

 

V Zakonu o integriteti in preprečevanju korupcije se za 46. členom doda novi 46.a člen, ki se glasi:

 

»46.a člen

 

(1) Podatke o dohodkih in premoženjskem stanju sodnikov in državnih tožilcev iz prejšnjega člena, Komisija za preprečevanje korupcije posreduje Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije in Vrhovnemu državnemu tožilstvu do 30. aprila za preteklo leto.

 

(2) Podatke iz prejšnjega odstavka se do 30. maja za preteklo leto objavi na spletni strani Vrhovnega sodišča Republike Slovenije in Vrhovnega državnega tožilstva.     

 

 

III. DEL
PREHODNE DOLOČBE K SPREMEMBAM IN DOPOLNITVAM ZAKONOV

 

 

1. ZAKON O SODIŠČIH

 

 

21. člen

 

Minister, pristojen za pravosodje, uskladi določbe Sodnega reda z določbami tega zakona najkasneje v treh mesecih po uveljavitvi tega zakona.

 

22. člen

 

Minister, pristojen za pravosodje, izda razpis za imenovanje članov Komisije za etiko in integriteto izmed zainteresirane javnosti po 6. členu tega zakona najkasneje v enem mesecu po uveljavitvi tega zakona. Izbrane kandidate predlaga minister, pristojen za pravosodje, v imenovanje Sodnemu svetu najkasneje v treh mesecih po uveljavitvi tega zakona.

 

23. člen

 

Sodni svet uskladi Poslovnik Sodnega sveta z določbami tega zakona najkasneje v treh mesecih po uveljavitvi tega zakona.

 

 

24. člen

 

Sodni svet uskladi Kodeks sodniške etike z določbami tega zakona najkasneje v treh mesecih po uveljavitvi tega zakona.

 

 

 

2. ZAKON O SODNIŠKI SLUŽBI

 

25. člen

 

Postopki o izbiri kandidatov za sodniško mesto in odločanju o napredovanju, ki so bili začeti pred uveljavitvijo tega zakona se končajo po prejšnjih določbah zakona.

 

 

26. člen

 

Disciplinski postopki, ki so bili uvedeni pred uveljavitvijo tega zakona se končajo po prejšnjih določbah zakona.

 

3. ZAKON O DRŽAVNEM TOŽILSTVU

 

27. člen

 

Državnotožilski red (Uradni list RS, št. 7/12, 29/12 in 38/13) in Poslovnik Državnotožilskega sveta (Uradni list RS. Št. 106/11, 9/12 in 53/15) se uskladijo z določbami tega zakona o dveh mesecih po uveljavitvi tega zakona.

 &