Pozdravljeni vsi prisotni, pozdravljeni po nekaj mesecih, lepo vas je videti da vztrajate. Vztrajate v iskanju resnice in pravice.

Kot veste se v poslanski skupini SDS že veliko časa ukvarjam s pravosodjem. Veliko zakonskih predlogov na to temo sem v Državnem zboru že zagovarjal. Tudi zato sem še posebej vesel tega, kar je pravkar napovedal Aleš Primc. Javno razpravo p »Predlogu zakona o ukrepih za vzpostavitev preglednosti in odgovornosti v pravosodju«. Na hitro sem že pregledal omenjeni predlog zakona, ki sicer posega v štiri zakone s področja pravosodja. Moram reči, da je smer prava. Bomo pa poslanci SDS v prihodnjih 30. dneh aktivno in tvorno sodelovali pri dopolnjevanju omenjenega predloga zakona. Že v naprej pa naj vam zagotovim mojo podporo in podporo 21. poslancev SDS. Toda to je premalo. Potrebujemo relativno večino glasov v Državnem zboru, da bi zakon vstopil v veljavo. Tudi sam zato vabim vse ljudi dobre volje, zlasti pa politične skupine v Državnem zboru, tudi sodnike in tožilce in njihova združenja, da pomagajo pri oblikovanju končnega besedila zakona, in da ga tudi podprejo.

Naj omenim nekatere nujne spremembe. Sodniki sodijo »v imenu ljudstva«, toda v primeru sodnih senatov nikoli ne vemo kako je kdo glasoval. Obvelja večinska odločitev in nikoli ne vemo za ločena mnenja posameznih sodnikov. Odločitve sodišč morajo postati javne, sodniki v senatih morajo dobiti imena in priimke in možnost, da povedo in zapišejo tudi ločena mnenja, tako kot to velja za ustavne sodnike. Prav tako moramo doseči konec prepovedi snemanja sodnikov in popolno javnost razglaševanja vseh sodb. Naj vas spomnim na znane primere sojenja v Italiji in na Hrvaškem, ko so izrekali sodbe njihovima nekdanjima predsednikoma. Kamere so snemale sodnike pri izrekanju sodb, ti pa so spoštljivo stali pred kamerami (ljudmi) in brali sodbe. Zakaj to v Sloveniji ne bi bilo mogoče. Taka rešitev je v interesu ljudi, pa tudi v interesu sodnikov.

Danes pogosto velja pravilo, da napredujejo tisti sodniki, ki so največkrat kršili človekove pravice v sodnih postopkih. Samo na predsednika Vrhovnega sodišča RS Branka Maslešo in na generalnega državnega tožilca Zvonka Fišerja se spomnimo. To ni prav. Doseči moramo stanje, ko bo javno objavljeno kateri sodnik ali tožilec je kolikokrat kršil človekove pravice v sodnih postopkih, to pa mora biti seveda podlaga za njihovo napredovanje, pa da ne bo pomote, napredujejo lahko le tisti, ki v sodnih postopkih niso kršili človekovih pravic.

Odgovornost za opravljeno delo je nam vsem nekaj znanega in samoumevnega. Vsakdo od nas je odgovoren za opravljeno delo, pa naj si gre za delavca za tekočim trakom, za delavca v javni upravi ali kogarkoli drugega. Sodniki in tožilci pri nas pa niso nikoli odgovorni za nič kar naredijo. Pri nas v primeru ugotovljenih nepravilnosti postanejo pač odvetniki. V tujini ni tako. Sodniki so za svoje odločitve v sodnih postopkih odgovorni. V Nemčiji na primer za nezakonita sojenja ljudem takoj izplačujejo odškodnine, ki jih plača država. Toda država te zneske izterja od sodnikov, ki so nezakonito sodili. Tudi v času upokojitve jim lahko vzamejo do ene tretjine plače. Gospe in gospodje, to moram uveljaviti tudi pri nas.

Če povzamem in zaključim. V SDS bomo aktivno sodelovali v javni razpravi o tem predlogu zakona. V skladu s svojim znanjem in možnostmi bomo pomagali oblikovati končno besedilo predloga zakona. Seveda pa ga bomo tudi podprli.

Vse dobro v letu 2016 vam želim.